Gigant jugo rocka je spet prišel v našo sredino, ampak tokrat s prav posebnim razlogom. Koncert v poletnem gledališču Križank je bil posvečen trideseti obletnici skupine. Naj ob tem spomnim, da so nas letaki in jumbo plakati tudi za njihov novembrski koncert v Cvetličarni prepričevali, da gre za koncert ob tridesetletnici delovanja. Kdo tu koga vleče za nos? Ni lepo, da se obiskovalce koncertov in privržence skupine zavaja, samo da bi bil prireditveni prostor malo bolj zapolnjen. Tokratni koncert je bil seveda mišljen kot tista prava rojstnodnevna svečanost, medtem ko za novemberskega dvomim, da je organizator dobil blagoslov Prljavega Kazališta, da lahko promovira dogodek kot tridesetletnico. Pa to sploh ni osamljen primer česa takega.. nažalost. Že prihod na kraj zločina je dal vedeti, da ne gre za navaden koncert. Odrska kulisa je bila sestavljena iz ogromnih rdečih ustnic, simbola skupine, katerega ideja je sposojena od slavnih Rolling Stonesov in jih spremlja že vse od leta 1979, ko je dotični simbol krasil izdajo prvenca. Ob strani odra je bila iz blazin skupaj postavljena nekakšna ograja, ki je segala vse od globine odra pa do publike, s čimer je odrski prostor na sredino navidezno postavila še bolj v center, z malo domišlije pa bi si bilo mogoče celotno kuliso lahko predstavljati kot, da je celoten oder jezik, ki sega iz odprtih ust.
Kakorkoli že, malo po deveti so iz zevajočih ust prikorakali slavljenci in začeli igrati - torej delati to, kar najbolje znajo. Vse oči so bile, kako tudi ne, večino časa osredotočene na vodjo banda, Jasenka Houro, ki je kljub ne več rosnim letom še zmeraj hudomušen, in zna s kakšno sebi lastno potezo na ustnice z lahkoto privabiti nasmeh. Kot so pred koncertom obljubljali, je bil nastop sestavljen iz uspešnic skupine, katerih res ni malo. Za sabo imajo zavidljivo kilometrino izdanih albumov, in prav na vsakemu izmed njih se najde nekaj napevov, ki so znani širom neba bivše Jugoslavije. Med zbirko hitov pa so v nastop vključili tudi nekaj novejših del, ki niso splošno prepoznavni. Z enim takih so večer tudi začeli. Dober trik, saj so si s tem nabrali maneverski prostor, in so tako lahko vzdušje tekom nastopa samo še stopnjevali. Praktično pri vsakem hitu so uporabili isto formulo: inštrumentalna spremljava, prepevalo pa je občinstvo - atmosfera Križank je za kaj takega več kot primerna.
Vokalist Mladen Bodalec se je med nastopom ves čas sprehajal po odru in imel med petjem tudi čas s stiskom roke pozdravljati oboževalke v prvih vrstah, medtem ko so razen Houre ostali člani delovali precej statično. Pri basistu Ninu Hrastku, ki je mimogrede originalni član, vedno znova, ko ga gledam, dobim občutek, da s telesom in dušo zapade v glasbo in se ne meni za dogajanje okoli sebe. Jasenko je večkrat med skladbami prijel mikrofon v roke ter ogreval in še bolj podžigal ljudstvo pod odrom. "Naj se vas sliši na ulice, pojte, žvižgajte, ustvarjajte hrup", so bile denimo njegove besede nekje sredi nastopa. Je simbol skupine in s kultom prepoznavnosti mu ni težko govoričiti in zabavati zbranih, vse njegove servirane besede obiskovalci kar požirajo in si želijo še več. Besedičenja med igranjem je na njihovih koncertih za moj okus skorajda malo preveč, ampak Hourakove šale so pač sestavni del njihovega nastopa.
Proti koncu nastopa je prišel čas tudi za napovedanega posebnega gosta - Davorina Bogovića. Bogović je bil začetni vokalist skupine in tako je njegov glas zabeležen na prvih štirih albumih, nato pa je leta 1984 Kazalište zapustil. To je bil čas, ko so igrali povsem drugačno glasbo, kot je ta, ki jih je povzdignila med zvezde. Bogovićeva žila za staro punk rock šolo je očitno še zmeraj zelo dejavna, saj je pesem Crno bijeli svijet oddelal zelo "na poskok", tako kot je tudi prav! Agresivno poskakovanje in kričeč vokal sta bila zares pravi šus in razvedritev po dveh tretjinah pretežno baladnega koncerta. Po tem komadu ga je spet zamenjal Bodalec in nastop je po starih tirnicah potekal naprej. Za še en prastar komad, Subotom uvečer, ki se nahaja na prvencu Prljavo Kazalište (1979), pa se je Bogović spet pridružil starim kameradom na odru, slednjega sta oba vokalista zapela kar družno, oziroma natančneje izmenjajoče.
Razlika med Bogovićem in Bodalcem je več kot očitna. Prvi je v mladih letih preigraval novovalovski punk ter tlakoval tla kasnejšemu uspehu skupine, sredi osemdesetih pa je v postavo prišel Bodalec, istočasno z njegovim prihodom so začeli pisati rock in pop-rock glasbo. Prvi se je torej na odru pokazal kot žurer, drugi kot romantik. Nastop skupine je mešanica obojega - ne sramujejo se svojih korenin in z veseljem vedno servirajo tudi kakšen starejši komad, še več, denimo "Mi plešemo" iz drugega albuma "Crno bijeli svijet" (1980) je morda celo največji hit skupine in kot tak nepogrešljiv na koncertih. Na mlada leta očitno nostalgično gleda tudi Jasenko Houra, ki je med igranjem izvedel celo stage-dajving. Ampak, nekoč je to prišlo samo od sebe, sedaj pa je vse skupaj že vnaprej načrtovano...
Koncert katere koli Jugo rock zvezde ne bo rock'n'roll gurmanu prinesel nič novega. Ni važno o katerem bandu govorimo, vedno vse Jugo rock fešte potekajo po istih tirnicah, vsakoletna možnost videti band pa dolgoletnim spremljevalcem scene prav gotovo prinaša do neke mere že skorajda nasičenost. In ravno Prljavo Kazalište je band, brez katerega ne mine praktično nobeno leto v prestolnici. Vseeno pa je bil dotičen koncert zaradi rojstnega dneva kanček bolj čaroben, in ni vrag da smo se zbrani dve uri kvalitetno zabavali. Prljavci pa, se vidimo spet ob naslednji priložnosti!
Fotografije: Miha Mally
na vrh