Neusahljivi ekscentrični »lišpač«, tisti, ki žanje užitek izgreda, mož, ki je uspel mojstrsko združiti užitek šok terapije rocka (ob svojem slehernem razgledu na presunjeno občinstvo pred odrom) in dobičkonosnost! Novi album, nova turneja. »Born Villain« je točka, kjer je Manson izrazno uspel iztisniti iz sebe art otipljivosti glasbene subtsance,ki ga vrača v čase najbolj zanimivih trenutkov njegovega ustvarjanja, ko je še naskakoval lestvice priljubljenosti. Novi album je znova navit in našpičen in ne pozna omamnih žalostnik objokavanja sicer bolj intimnenga in silno všečnega albuma tipa »Eat Me, Drink Me« (2007) Turneja poimenovana »Hey Cruel World« (po otvoritveni pesmi novega albuma) je tako skupino pripeljala na tla stare celine najbližje Sloveniji v prenovljeni orjaški šotor, ki je postavljen ob zahodni Padovski obvoznici imenovan Gran Teatro Geox (nedavno tega se je imenoval še Teatro Tenda in Foro Boario). Manson je na evropsko turnejo s prvim postankom v ruski Moskvi in za njo St. Petersburgu konec maja prispel naravnost s svojih koncertnih obredov po Avstraliji, Tajvanu, na Japonskem….
Po zabavni vožnji v skrbem zavetju potovalne Agencije Koncerti.net, sledi ob prihodu na prizorišče prva šok terapija. Seveda ni prišla ob bok ustaljenim Mansonskim šok terapijam, pa vseeno. Prihod policije z izurjenim pesjanom za odkrivanje drog. In koga je določilo za konzumenta in/ali preprodajalca taisto neugodno ščene? Ne vem kdo zares »sniffa« in kdo je zares »navlečen«? Ščene ali jaz.
Ob deveti uri zvečer odpre koncertni večer predskupina. Kvartet Binary. Gre za londonsko indie rock zasedbo, občasne značajske noise konture. Tvorijo jo David Troster na vodilnem vokalu in kitari, obilneje poraščeni Francisco Bondi na kitari, basist in klaviaturist Craig Lowe ter bobnar Jake Sorbie.
Po videzu tipični »new age« heepsterji,pogledov koker španjela in drž Bambija, so dobre pol ure izkoristili za predstavitev svoje avtorske glasbe, ki je med drugim vključevala tri izdane single za skladbe Torquoise, Prisioner in najnovejšo Modern Man. Binary so se po vsej verjetnosti znašli na koncertnem seznamu v vlogi podpornikov zasedbi Marilyn Manson, po vzoru stare dobre prijateljske naveze med Marilyn Manson in Nine Inch Nails. Za zvočno produkcijo glasbe Binary skrbi namreč Sean Beavan, ki pa je znan seveda tudi po sodelovanju z Marilyn Manson. Lep sveženj razpoložljive minutaže so Binary odžrli avditoriju z večkratnim uvodnim dolgovezenjem podprtim za skrivanjem na efektih, kar je pomenilo gradnjo razmazanega zvočnega zidu skreiranega navadno na enem samem razglašenem prijemu, ki bi ga z lahkoto osvojila sleherna priletna inu betežna ženička. Skupina je spravljala več kravala od prisotnih tako, da jih je podžigala z omenjanem imena glavnega nosilca večera, kar je delovalo docela patetično in nesamozavestno. Kakorkoli skupino bi bilo vredno užiti v drugem okolju,kjer bi v oziru zvočne kulise, ki je bila to pot porazna, prišla do pravega izraza, kar bi dopuščalo tehtnejšo analizo o njeni izvedbeno izpovedni kvaliteta. Če bi iskali vsebnost moškosti v skupini Binary, bi jo našli celo več v mikrolitru kapljice znoja prve nogometne balerine Real Madrida Christiana Ronalda.
Za Mansona ni nobena zasedba dovolj priročna, da bi lahko bila predskupina. Marilyn Manson so preveliki posebneži. Kombinacija izkrivljeno urezanega rockn' rolla, ki se ga žanrsko posploši z oznako alter metal (z močnimi opornicami v gothic in industrial metalu) in srhljivih kulis odrske igre, ki dajejo art podobi tudi glam konturo, je preveč samosvoja, samonikla. Manson je nekakšen novi »androgeno suhljati« post Bowiejevski pajek srhljivega šopirjenja, urezan kot refleksija zablod človeštva novih časov. Predvsem zablod ZDA. In prav ZDA so dale Marilyn Mansona svetu, da ta neprikrito z genialno bizarnim intelektom razkriva to obsceno leglo kvazimoralizma, ki zganja svetovno tiranijo in legalno odreja, da se naj ubija v imenu očeta, sina in svetega duha, namesto ljubi. Srečanje z Marilyn Mansonom iz oči v oči je idealen trenutek za tovrstno izpoved resnicoljubnega razodetja.
Nekaj minut preko desete zvečer se je v natrpani dvorani Marilyn s tremi kompanjoni le prikazal na odru. Občasnega koncertnega klaviaturista Chrisa Vrenno je pustil doma kar pomeni, da je kvartetu ostalo več honorarja obenem pa to, da je Manson podredil zvočno strukturo koncertom v prid kreacije hrupa, ki ga sproža in kreira v prvi vrsti električna kitara. Torej odrezav in neposredneje uperjen izraz novih koncertov. Zato ni čudilo da na koncertnem repertoarju ni bilo mogoče najti skladb prejšnjih dveh »pre-Born Villain« albumov. Zvestega pajdaša Twiggyja Ramireza je to pot postavil na pozicijo kitarista, medtem ko je na njegovi desni stal sveži član skupine in basist Fred Sablan. Slednji je leta 2010 zamenjal v postavi Andyja Gerolda. V začetku letošnjega leta, pa se je priključil postavi še bobnar Jason Sutter. Gre za izjemno izkušenega in prekaljenega mačka, ki je v karieri sodeloval s skupinami The Rembrandts, Smash Mouth, Soundgarden, New York Dolls in zelo kratek čas celo z AOR legendami Foreigner.
Ljubitelj bizarne nošnje je usekal kar s prvo skladbo novega albuma Hey, Cruel World… Usuje se morje stroboskopov, utrga oblak megle. Preseneti utrganec Twiggy z ogromno naglavno masko zlobne verzije Elmerja. Prva točka se odvija sicer v pridihu prave Manson kulise, vendar brez prebitkov pompa, Hello, Cruel World… ne vzbudi pričakovane norije v dvorani, kar pomeni, da se nove skladbe še niso povsem prijele v ušesih naših zahodnih sosedov . Že takoj druga Disposable Teens, zlasti pa za njo The Love Song, nanizata povsem novo razpoloženje. Pravzaprav se je v teh trenutkih dvorana hipoma spremenila v vreli kotel, kjer ni bilo prostora za klavstrofobične ali/in tiste, ki slabo prenašate intenzivni primež dobro uro on pol trajajočega stiskanja, ki jemlje dih in briše meje zdrave razsodnosti. Narodu se je utrgalo. Vsi v znak. Petje verzov, navdušeno siljenje, četudi za ceno razbitih zob, v prvo vrsto, kjer se je Manson preko koncerta vseskozi rokoval z občinstvom.
Odveč je opazka, da je Manson rojen, da se ga postavi na oder. Kar povezne nase, se ulije z njim, kot bi se z izbranim rekvizitom rodil. To pot maškarada v oziru menjave »out-fita«, niti ni prihajala tako do izraza, saj je Marilyn Manson s kompanijo trpel za peklensko vročino, ki so jo kreirali reflektorji in črno platno strehe dvorane. Cmarjenju ni bilo videti konca. Manson je dvakrat teatralno pogledal proti basistu Sablanu češ, da slabo prenaša vročino ter posledično izginjal po krajše odmore iz odra da hladi glavo. Značaju out-fitov, to pot Marilyn Manson ni izdatne pozornosti, saj je ob preživljanju hude sopare stremel za tem, da preživi uro in tri četrt s čim manj navlake na sebi, zato je tudi kaj hitro metal s sebe čelade, klobuke, gestapovske kape itn...
Nesramni deček, rojeni »slabi mož« (»Born Villain«), je provociral znova z običajnim lučanjem mikfronov s stojali vred globoko v osrčje odra, veselo se je grabil za spolovilo (Pistol Whipped), ter uperil plejado hitro spremenljivih grimas najrazličnejših teatralno izzvanih občutij, proti občinstvu. Manson uživa v teatru, ki ga skreira, uživa v hranjenju z energijo, ki jo povratno prejema od poblaznele množice. V sprednjih vrstah je bilo kar nekaj »lažnih«, recimo lepše »rezervnih« Mansonov, ljudje pa so poleg tega nadeli nase razno razne izume gotskih tančic, umetnih leč, pudrov, obilja šmink ter umetnih nohtov najbolj kričeče iritantnih barvnih odtenkov. Atmosfera je bila fantastična. Navkljub neznosnim razmeram v prednjih vrstah, ki jih je narekoval neusahljivi vročekrvni italijanski temperament, neusmiljenega gaženja v prerivanju.
Glede na to da Mansonov stas in glas na odru prevzemata 90% vsega nastopa zasedbe, da se vse suče okrog njega, da je absolutno centralno umeščena figura slehernega šova, ne gre zanemariti odlične igre preostale trojice kvarteta. Ramirez je osupnil s svojim občutkom za kreacijo porogljive, strašljive, hrupno brneče kitarske kulise, ki je suvereno držala jedro spremljave v katero se je ulegel Mansonov značaj vokalne igre, v večini primerov speljan preko distorziranega učinka, kjer ni manjkalo predirljivih, shizofreno frenetičnih vokalnih izpadov. Kvartet je z lahkoto obvladoval oder in tri tisoč glavo množico, ki mu je marljivo jedla vseskozi iz roke. V zvočnem oziru je bilo ravnovesje instrumentov nadvse prikladno, ko si prisluhnil koncert vsaj 20m ali dlje od odra. Spredaj ni bilo prostora za tiste, ki so prišli koncert le poslušat, ker so slišali bore malo. Zvok je to pot neslo daleč, daleč naprej in ogoljufalo predvsem tiste, ki so stali v prednjih vrstah. Kaj stali? Blazneli!
Z bestialno igro, bestialnega repertoarja prezentacije novih »Born Villain« skladb, ki so se odlično vpele v ostali material, pomaknjen zlasti v srednje in zgodnje ustvarjalno obdobje Mansonove glasbene kariere, kar pomeni le eno. Pravi ljubitelji njegove glasbe so nedvomno prišli na svoj račun. Potem pa je olje na ogenj prilila še vključitev znamenitih »Antichrist Superstar« standardov v zaključnem delu koncerta, ki ga je kronala po pričakovanju v dodatku točka z visoko stoječim govorniškim pultom skladbe Antichrist Superstar. Tu sta obvezni predelavi hitov Depeche Mode (Personal Jesus) in Eurythmics (Sweet Dreams), ki zaključi regularni del. Zanimivo je to, da je Manson zaključil nastop tako, da ni izvedel skladbe, ki je ostala na repu repertoarja Murders Are Getting Prettier Every Day, tako da je minutaža v celokupnem seštevku znašala uro in štirideset minut. V čem je ležal vzrok za izključitev te skladbe ni jasno. Nemara v nižjem honorarju, ki so ga prejeli glasbeniki za del turneje, ki se nanaša na obisk romansko govorečih dežel, v kar dvomim. Prej je botrovala takšni odločitvi peklenska vročina. Namesto te skladbe smo se tolažili v nasnetem izhod iz koncerta, še ene (nove odlične priredbe v režiji Marilyn Mansona, točneje pop hita iz začetka sedemdesetih imenovanega You're So Vain izvajalke Carly Simon.
Na moč intenzivna koncertno izkušnja z gotskim vragom, ki z bizarnostjo na nadvse inteligenten način skuša odpeti množicam oči. To počenja prav z namernim izkoriščanjem svojega telesa za učinkovito izpostavljanje plasiranih idej, ki jih izraža njegov glasbeni artizem in genialna pronicljivost njegovega glasbenega karakterja. Mansonovemu artizmu ne gre oporekati. Tudi po osmem studijskem albumu in novi koncertni izkušnji ne. Mož nikakor ni rekel zadnje, njegovi saržerji pa ostajajo še naprej polni bizarnih, a premeteno iskrivih domislic, skvašenih skupaj v edinstveni maniri, ki daje entiteti tega umetnika posebno mesto na rockovskem zemljevidu. Brez preživelih v deželi Belzebuba tudi to pot.
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela potovalna agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim vodjo in klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
na vrh