Tišina. Beseda. Klavir. Duo Silence sta po šestih letih Ljubljančane znova navdušila in navdihnila

Po kar šestih letih koncertne odsotnosti, sta se v prestolnico na odre vrnila duo Silence. Malce manj kot  pol leta po izidu njihovega zadnjega in kritiško hvaljenega albuma, 'Musical Accompaniment for the End of the World', sta nastopila na obletnikovanju Centra urbane kulture Kino Šiška, zato naj za začetek spregovorim par besed o pomenu le tega (teden praznovanja se je začel že 15.9., s koncertom kanadskih elektroničarjev Junior Boys, ki so ga tudi posneli, sledili sta še koncert prve dame Sonic Youth, Kim Gordon znotraj eksperimentalnega projekta Body/Head in dokumentarni film o izjemni umetnici, Marini Abramović; za pogled nazaj, so pripravili fotografsko razstavo koncertnih utrinkov iz minulega leta, ki sedaj krasijo fasado sosednje (nekdanje) občinske stavbe, v kateri danes domujejo kulturna in prostovoljna društva).

Kino Šiška iz leta v leto potrjuje, kako zelo bistvena je bila za slovensko in predvsem ljubljansko glasbeno-kulturno sceno. Prispevek je zelo viden in je že samo po treh letih delovanja pustil močan odtis v slovenskem in širšem prostoru. Navkljub nekaterim slabostim (nekajkratno podcenjevanje gledalcev – npr: The Kooks; na trenutke premalo ažurno in aktivno spremljanje sodobnih glasbenih tokov, problem pri razumevanju mladih (ki je res da širši)…), so g. Kardum in sodelavci popeljali koncertno raven na nek drug, višji nivo. Ekipo odlikuje odlična organiziranost ter prefinjen in skrben izbor programa. Poleg nastopa relevantnih mednarodnih in domačih glasbenih imen, pri katerih kot kriterija izbora veljata kvaliteta in/ali svežina (žanrsko niso obremenjeni, celo drugače, definira jih prav odprtost alternativi tradicionalne in komercialne linije), je v Kinu Šiška poskrbljeno tudi za druge kulturne plati. Umetnosti odpirajo prostor preko pogostih fotografskih razstav, ogledu filmov (LIFFE, filmi z glasbeno tematiko…), raznoraznih inštalacij, tednom mode in številnim delavnicam. Ne smemo pozabiti niti na mnoge (glasbene) projekte, ki so jih vpeljali v naš prostor: Urbani Festival, cikel Yu Go!, festival Tresk, Ping-pong jazz večeri... Glede na omenjeno se je potrebno kreatorjem programa (in mestni občini) le zahvaliti in upati, da ne bodo skrenili iz začrtane vizije. Brez Kina Šiške so tudi mnogi drugi klubi srednjeročno osiromašeni in brez perspektive. Javni zavod v tem primeru izredno pomaga razvoju koncertne scene. Koncept in status Kina Šiške nas navdaja z upanjem, da bo nekega dne podobno poskrbljeno tudi za ostale umetnostne inštitucije in kulturno krajino.  

Praznovanje obletnice ''rojstva'' v Kinu Šiška vedno jemljejo zelo resno. Prenovljeno dvorano je leta 2009 otvorila kultna slovenska skupina Laibach. Za prvo obletnico so jim igrali Melodrom, lansko leto pa je s svojim šovom Šiško razgrel raper Klemen Klemen. Letos jim je uspelo prav nekaj posebnega: na domače koncertne odre vrniti enigmatični dvojec, ki sliši na ime Silence. Gre za duo, ki je sedaj na sceni že dvajseto leto in se lahko pohvali z bogatim glasbenim opusom. Sestavljata ga Boris Benko (vokal, besedila) in Primož Hladnik (klaviature, aranžmaji). Za seboj imata posnete štiri studijske albume (1.Ma Non Tropo, 2. Unlike a Virgin, 3. Vain, A Tribute to the Ghost, 4. Musical Accompaniment for the End of the World), sodelovanje s skupino Laibach, ki je rodilo skupno delo na plošči 'Volk' in ustvarjanje glasbe za gledališke predstave. Prav slednje naj bi ju po mnenju Benka tudi obdržalo pri samem glasbenem delovanju. V gledališče ju je v začetku tisočletja vpeljal Matjaž Pograjc, zadnjih nekaj let pa sodelujeta s Tomažem Pandurjem v njegovih mednarodnih gledaliških spektaklih. Na začetku kariere so ju mnogi v Sloveniji imeli za slabo imitacijo skupine Depeche Mode, nekateri pa so ju označevali celo za gej bend. Te oznake so kmalu potihnile in sedaj ju mediji nosijo po rokah ter opevajo v superlativih. Znano je tudi (kot še za marsikatero res uspešno slovensko skupino), da sta bila na začetku veliko bolje sprejeta v tujini (predvsem Nemčija), kot na domačem igrišču. Še danes veljata za unikum v slovenskem glasbenem prostoru. Že to, da ni veliko posnemovalcev, priča o vrednosti njunega avtorstva. Pa ne zato, ker si tega noben ne bi želel, ampak ker enostavno ni možno poustvariti oz. posnemati njunega dela (vsakdo, ki bi poskušal, bi izpadel smešno in banalno).

Njuno glasbo že od nekdaj prevevajo melanholični toni, odlična poetična besedila in pomen tišine kot dela glasbe (na kar že ime opozarja). Sta odlična v ustvarjanju dinamike in dramatike (teatralnost). Prejšnja dela so se še močno napajali pri dediščini mnogih elektronskih glasbenikov iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, bila baročneje okrašena, zadnja studijska plošča pa ju je zapeljala na pota minimalizma (vpliv gledališča). 'Skladbe za klavir, obziren sintetizator in glas', kot se glasi podnaslov zadnje plošče 'Musical Accompaniment for the End of the World', definirajo predvsem tankočutna izraznost, majhne note in pavze (tu se vzpostavijo vzporednice s klasiki tipa Arvo Pärt in Erik Satie, ter mlajšimi sodobniki, britanskimi indie glasbeniki The xx, ki pa delujejo kot nekakšna otroška verzija dua Silence). Glasba tehnično ni zahtevna, jo je pa kompleksno izvajati. Ni prostora za napake. Vsaka nota te nagovarja na prav poseben način in kreira samosvojo razpoloženje. Žanrsko je plošča zelo izmuzljiva in tudi besedne zveze tipa ''klasika zavita v pop'' in ''kontemporarni pop'', izzvenijo bolj kot nekakšne krilatice. Album nas navduši s svoji prečiščeno, pogostoma akustično formo, ki v nas sproža pravo malo erupcijo najrazličnejših čustev. Te občutki so mnogokrat izrazito pesimistične narave (apatija, fatalizem…), ki pa na neki ravni vseeno delujejo optimistično (utopija,…). Skladbe te pomirijo in ustvarijo vzporeden, intimen, poduhovljen svet, v katerem ni prostora za zblaznelo sodobnost. Prav poseben pomenski sklop pa sta želela duo Silence izpostaviti s samim naslovom, ki se v prevodu glasi 'Glasbena spremljava za konec sveta'. Ta poleg vsakodnevnih apokaliptičnih in katastrofalnih scenarijev (konec koncev je bila plošča izdana na stoletnico potopitve Titanika), izzove tudi prav posebno vprašanje, ki se nanaša na vlogo umetnikov v sodobni družbi. Tu se njun odgovor glasi, da lahko žal glasba le lajša bolečine, ne more pa spreminjati sveta. Je spremljava. Poleg tega album še problematizira razmerja med glasbo in koncem, med začetkom in koncem, zlagano srečo ter soočenjem z lastno umrljivostjo. Album, ki zajame duh časa, poleg tega pa se vseeno sooča z večnimi temami in vprašanji. Slovenski album leta?

'Glasbenika s konca sveta' sta večer posvetila predstavitvi zadnje plate. Že ob prvih taktih uvodne Hunger, je bilo jasno, da se nam obeta nepozaben večer in opazke o tem, da duo Silence nista performerja, so bile odveč. V nabito polni Katedrali je že pred samim začetkom vladala prav posebne vrste atmosfera, malce mračnjaška, a obenem polna nestrpnega pričakovanja. Scenska postavitev je bila razmeroma preprosta in v skladu z glasbo minimalistično zasnovana. Na sredini sta bila drug proti drugemu obrnjena dva klavirja, pred njima pa je stal le mikrofon in sintetizator. Dvojcu Silence se je v koncertni izvedbi pridružil klavirski mojster Igor Vicentić, ki je s Primožem Hladnikom tvoril klavirski par. Glasbeniki so bili oblečeni slovesno, kot izvajalci klasične glasbe in tudi sam koncertni proces je spominjal na izvedbe klasičnih mojstrov, ki jih nudijo različni orkestri in izvajalci v Zlatem in Srebrnem abonmaju Cankarjevega doma. Občinstvo je bilo tiho, vzklikov je bilo zelo malo, šele proti koncu nekaj, sem pa tja se je slišal kakšen vzdih ali pa videla kakšna solza, celo pred samim ploskanjem je nastopil trenutek tišine. Ker (tokrat) ni bilo sedišč, so se ljudje lahkotno in zasanjano pozibavali na mestu ter se hipnotično polnili s slišanim in videnim na odru. Za sodobni pridih so poskrbele skrbno izbrane, abstraktno formirane in s temačnim impresijami konstruirane spremljevalne vizualije. Zaradi izredno kultiviranega občinstva, je zvočna minimalistika z odra prišla še bolj do izraza. Vsaka podrobnost se je slišala. In ko tišina spregovori, spregovori glasneje od kateregakoli tona oz. šuma. Kako je lahko tišina presenetljivo zgovorna. Kako lahko tišina predstavlja vrhunec skladbe. Kako lahko tišina definira ne samo skladbo, ampak tudi avtorja. Pravo ime sta si izbrala Boris Benko in Primož Hladnik. Medtem ko je Hladnik navduševal s čarobnimi pritiski na črno-bele klavirske tipke, nas je Benko prevzel z izjemno izraznostjo ter čutečim in igrivim glasom. Pri opisovanju zvočne kulise bi prav prišli tudi mnogi vremenski in podnebni izrazi: kapljičasto, deževno, megleno, sivo, zvezdnato, sončno…Vse se je prelivalo in tvorila prečudovito koncertno mavrico. Nerealno, iz drugega sveta. Glasba, ki ni idealna samo za konce, temveč tudi za utapljanja v tragedijah in lepotah tega sveta (mar ni to isto?). Minljivost, minljivost.

Setlista je bila sestavljena iz petnajstih skladb, od tega so deset novih skladb zaigrali znotraj t.i. rednega dela, štirim skladbam iz prejšnjih albumov pa so namenili mesto v dveh dodatkih in jih izvedbeno prilagodili v skladu s konceptom novega albuma (I Love You, Silver Bloom, P.S., The True Nature of Happiness). Poleg tega so v drugem dodatku zaigrali še odličen cover znamenite Fever, ki si jo glasbeniki že od petdesetih let prejšnjega stoletja bolj ali manj uspešno podajajo, prvi pa jo odpel Little Willie John. Vendar pa ljudje navkljub dvema dodatkoma še niso želeli oditi, skupini Silence pa je zmanjkalo pripravljenega repertoarja. Zato so še enkrat zaigrali predzadnjo iz rednega dela, Heart of Darkness. Zaključek je bil zelo čustven, še posebej so se mi v spomin vtisnili sledeči boleči verzi: ''Please don't smile / I am in love with your sadness / with the grace of your despair / You stand tall above the rest / Lifted by the cross you bear /My little heart of darkness / You shine brightly when you wane / Wear no jewelry but your tears /Nothing can outshine your pain''. Koncertni vrhunec sta predstavljali še novejši skladbi, Electricity in Death is New York, za kateri dve obstajata tudi videospota, sestavljena iz kolažev različnih filmov slovenskega režiserja 20. stoletja, Boštjana Hladnika (sicer Primoževega očeta). Celoten nastop je trajal uro in dvajset minut, a zaradi intenzivnost in ganljive perfektnosti minil v trenutku. Nobenega dolgočasja, nobenega nepotrebnega zavlačevanja.

Duo Silence sta prišli, odigrala in navdušila. V paketu ''Manj je več''. Vse to le s pretanjenim spojem poetike, klavirja in apokaliptičnega ambienta. Sta slovenski glasbeni ideal: izgradila sta osebno avtorsko sliko, ki jo po nepotrebnem ne mažeta z vsemogočimi sodelovanji in nastopi na vsaki vaški veselici. Če si dober, se da. Ko se v glasbi združita srce in intelekt, dobiš duo Silence. Naslednjič ju lahko vidimo že zelo kmalu, 27. novembra bosta s simfoničnim orkestrom nastopila v Cankarjevem domu. Upam, da to napoveduje čase, ko jih bo naslednjič možno v prestolnici videti in slišati v krajšem roku od šestih let.