Time incognito na privatni zabavi v Šiški (2006)

Huhhh… Time na koncertu v Ljubljani! Ta vest je pricurljala "na vrat - na nos". Ravno lepo sem si rekel, da si lahko končno oddahnem za nekaj dni po ostrem rallyju, ki ga je neusmiljeno narekoval tempo vseh mogočih potepanj po koncertih v letošnjem novembru in glej ga zlomka, ko tri ure in pol pred koncertom zazvoni gsm aparat in se oglasi Jani s sporočilom, da so Time na Bravničarjevi v Šiški, na neki zabavi, za zaprto družbo. "Vzel bom aparat s seboj, a prideš?", je bil še kratek. "Aha fotke bodo, uhuhu to bo sočna reč, moram iti tja!" sem razmišljal. "Se vidiva!" sem takoj odvrnil.

Hudiča! Steklena mondena stavba imenovana Modra Hiša - MH. 10 minut stran od mesta kjer stanujem. Tam poleg MH, se je šopirila stavba zastopništva za Porsche v Sloveniji. Ne morem verjeti, da se lahko preprosto sprehodim iz svoje hiše na Time. Ti so se zbrali kot udarni trio: Dado Topić (bas kitara, vokal), Vedran Božić (kitara), Ratko Divjak (bobni). To je absolutno zadoščalo. Ohoho, to bo definitvno "pokalo"!

Nekako nisem navajen "plavati" pomešan v smetani dobro situirane gospode, ki se pripelje na rock koncert v strašnih limuzinah, napravljenih v bleščavo izbrano modno konfekcijo, a tako to gre to. Od časa do časa pač tudi tako. Spet sem bil precej prezgodaj tam. Prezgodaj? Gre sicer za tipičen fanovski sindrom! Samo še kakšen Time vinil bi potreboval v roki in tako lahko delal družbo častitljivemu rock doktorju gospodu Draganu Buliču, da ne bi tistega večera "sameval v lovu" za svojimi sovrstniki in njihovimi avtogrami!

Zaimprovizirani mini odrček se je nahajal v kotu avle pritličja, desno od glavnega vhoda v samo stavbo. Steklo, ki je obdajalo iz vseh strani mali oder, so začasno prekrili z belim platnom. Na odru je bilo malo pred 21.00 vse nared.

21.15 in Dado pozdravi prisotne! Potrudil se je in med koncertom ves čas skušal govoriti v slovenščini, kar je v trenutku obrodilo absolutne simpatije ter prebilo led! Ker je le bilo treba osvežiti spomin na zapuščino "časovnega stroja" je Dado skoraj pred sleherno skladbo napovedal njen naslov, ali vsaj približek resničnega naslova. Koncert so pričeli s prvo skladbo njihove prve plošče "Time" (1972) udarno Istina Mašina, ki je takoj predstavila bit skupine. Rock 'n' roll ovit v eksperimentalno jazz blues fusion plat. Hja površno... Sicer pa več kot "le to" - odlični etno funk rock marš v Igraj, narode moj - enemu vrhuncev večera, mi nikakor ne gre iz glave. Psihadelični "flojdiš" uvod je po Superstar naznanil pričetek skladbe Pjesma No 3., s katero so fantje umirili začetni juriš. Dado je namenil v enem od svojih prvih nagovorov med skladbami, posebno pozornost dvem starostam slovenske rock scene in sicer Tomažu Domicelju in Janezu Bončini Benču, katerima je ob tej priložnosti izrekel posebno čast in zahvalo, da sta prišla obiskat nocoj Time. Fantje so se sprehodili s svojim časovnim plovilom skozi vse tri Time plošče. Od tega so obdelali prvenec skupine kar v celoti. Koncert je bil razdeljen na dva dela in v prvem so fantje po skladbi Živjeti slobodno naredili premor. Dado je sicer napovedal vsega deset minut, ki pa so jih legende raztegnile na 25 minut.

Ob 22.15 se je koncert nadaljeval z enkratno Za koji život treba da se rodim. Ni panike, brez klaviatur! Ni jih bilo moč pogrešati. Vedranova kitara je povsem zadoščala. Po njej se je vzdušje le še stopnjevalo. Dado je namreč povabil na oder posebno eminentnega gosta Janeza Bončino Benča in ta je odpel skupaj v duetu z Dadom skladbo Majko Zemljo, ki jo je napisal Dado Topić in je leta 1974 izšla na studijskem albumu njegovega nekdanjega Time kompanjona Tihomirja Pop Asanovića. Sledila je super baladna Dali znaš da te volim, kjer je Benč še naprej delal družbo fantom na odru in pokazal, da je "rock 'n' roll feel" v njemu še prekleto živ. V tej skladbi je skupina pričarala tisti posebni občutek v preskoku atmosfere, ko je skoraj neopazno izpregla iz trše žagancije v povsem mehak baladni rock. Glavnina melodije je odpadla na Vedranovo kitaro, ki je vidno užival v vrtenju zgornjega "fejderja" (gumba) svoje Fender Stratocaster ter tako skozi skladbo imenitno kontroliral rahločutnost ustvarjenega zvoka svoje kitare. Tudi publika je bila prevzeta v tem trenutku ter se povem prepustila pozibavanju nežnim taktom te prelepe skladbe. Omeniti je potrebno tudi izvedbo skladbe s katero je Dado skupaj s Slađano Milošević zastopal barve Yuge na Evroviziji leta 1983 z naslovom Princeza. Vsekakor so ljudje poskočili v avli, ko so ugotovili za katero pesem gre. V ta namen je Dado poklical na oder Suzi – nadvse priročno punco, ki pa več kot popestritve na koncert ni prinesla, saj je z vokalom večkrat naredila več škode kot koristi. No tu je bila še "reggae" razpotegnjena Elizabet iz Dadovega solo albuma "Šaputanje na jastuku" (1980), v kateri je Dado spravil občinstvo na zabaven način k tesnejšem in intenzivnejšem sodelovanju. Fantje so pripeljali koncert do vrhunca ravno v zaključnem delu z razgretima skladbama Makedonija in Cijeli život čekam na priliku da pjevam u Beogradu rock 'n' roll, v kateri je besedico Beograd Dado filigransko zamenjal z Ljubljana.

V pričakovanem bisu se je pojavil trenutek za odlični instrumentalni "jamm" Hegedupa upa! Po vsesplošnem navdušenju, ko so fantje že hoteli zaključiti, pa je bodrenje publike spravilo skupino nazaj na oder in to pot je Vedran prevzel glavni vokal ter udaril z Hey Joe (Jimi Hendrix), ki jo je sam v celoti odpel in ob tem seveda hkratno odsoliral. Ker so bili fantje očitno še silno vročenogi, so za veliki finale ponovili skladbo Dali znaš da te volim, to pot brez družbe Benča, kjer so fantje zahvaljujoč silno vedremu Vedranu na kitari, uspeli iztisniti iz sebe za odtenek še bolj intenzivna občutja, kot prvič. Polni dve uri špila! Konec ob 23.33!

Neuničljivi Dado - "mišići jaki", z rokami kot lopatami, gonilna sila, capo di bando Time, karizmatični gospod - na vokalu ter basu še vedno neverjetno eksploziven in prepričljiv, ob spremljavi "hendriksovske" surove eruptivnosti, a hkratne čutne imenitnosti Vedrana ter standard virtuozno raznovrstne imenitnosti bobnanja Ratka, ostajajo žilav "udarni rock'n'roll trio" tudi po 35 letih! Kot staro dobro vino. Brez hib, ki bi jih slučajno prineslo "breme" let na plečih. Ravno nasprotno. Izkušeni in pretkani gospodje zrelih let! Leta torej osvobajajo!

Seveda slaba akustika prostora ni dopuščala optimalnih pogojev. Zvok je bil povsem zadovoljiv le nekaj metrov od sredine odra, tam nekje pri vratarjevem pultu (vratar je bil žal službeno odsoten in veliko je zamudil), pa je že pričel pešati v moči. Pa okej! Saj to ni poanta sedaj. Bila je zabava in prav vsi so našli pravšnji razlog za zabavo. Bilo je nepozabno videti v mojem življenju prvič Time. Povsem nepričakovano! Namesto da bi šel povprečni Šentviščan na "drink" k Žibertu, zavije na desetminutni špancir in raje zvrne enega v Modri Hiši, kjer mu žagajo za desert legendarni Time.

Fantje! Naslednjič upam, da se vidimo v Križankah ali v Cankarjevem domu. Hvala vam za vašo žilavo rock 'n' roll vizijo, ki srečno neukročeno živi naprej in mimogrede hvala, da ste mi pomagali zbistriti glavo po sladilu Bryana Adamsa, ki se je dva dni pred tem zalepilo za moja ušesa.