Nastop skupine Tide, torej ene »močnejših« modernih novo valovskih rock zasedb v tretji dekadi letošnjega januarja sredi Orto bara, je končno konkretno razodel, da se tudi novo leto 2014 rockovsko prebuja. Tide, ki so v oktobru 2012 izdali svoj novi (in še vedno aktualni) studijski album pomenljivo naslovljen kot »No. 4« - RockLine recenzija TUKAJ, veljajo danes za slovensko rock skupino, ki je v dobri dekadi obstoja podkovana z izjemnimi izkušnjami, samozavestjo in čvrsto integriteto štirih gradnikov aktualne postave zastopane z imeni: Kevin Koradin (kitara, vokal), Matej Batelič (bas kitara, spremljevalni vokal), Matej Sušnik (kitara, spremljevalni vokal) in Blaž Sotošek (bobni).
Vredno je občasno pokukati v »dnevno koncertno formo« skupine za katero veš, da dostavi vselej do grla nazobčani rock 'n' roll žur. Celo več. Kot je pokazalo novo izkustvo koncertnega soočenja s skupino Tide, stopnjuje zasedba to formo. Skozi leta, skozi koncertne nastope. Nepretrgoma!
Koncert se je začel šele ob pol enajstih zvečer, kar je omogočil hazarderju »obiskovanja« koncertnih dogodkov, kot sem sam, sprva celotni ogled koncerta "slovenskega Knopflerja", pardon Tilena Pusarja v draveljskem klubu K300 – RockLine reportaža TUKAJ in takoj za njim »ležerni sprehod« do Orto bara na »glasbeno skvašenko« iz povsem drugega testa in energetskih vibracij!
Lepo zapolnjeni Orto bar s kakimi 130 glavami, so Tide uvodoma pozdravili s skladbo Strange Day, presenečenjem s prvenca »Seven Days«, ki je že dalj časa ni bilo na koncertnem repertoarju skupine. Kvartet je kaj hitro potrdil in upravičil visoka pričakovanja. V malo »prehrupno« odmerjeni zvočni uglasitvi začetnega dela, so tehniki zvok nekoliko znižali, preko polovice zapolnjeni Orto bar pa se je izkazal za odličnega dušilca prekomernih decibelov, ki bi lahko parali ušesa, v kolikor bi bila tega večera prisotna na prizorišču peščica poslušalcev. Tide so torej vzpostavili odlično kuliso masivnega zvočnega zidu zasoljenega z mastnim moderno sučnim razmazom temeljenim na avtentičnem zvoku kitar znamke Gibson. Le ta je enakovredno podprt s perfektno skalibrirano ritem sekcijo, ki nudi silno všečno ogrodje kitarskim riffom, pa tudi pomembno opornico vokalni interpretaciji. Kevin Koradin velja za frontmena, ki v premorih ni kdo ve kako zgovoren. Njegov štos komunikacije s publiko ni besedno pleteničenje s stresanjem šal (od redkih je ostala tega večera v spominu tista »strašljiva«, da je »nocojšnji špil razdeljen v dva dela z vmesnim premorom«). Kevin opravi vse s svojim performansom. Na odru ustvarja ob energični in vživeti interetaciji verzov vtis odrezavega pobalina, ostro in mrko zazrtih pogledov, ki namerno vzbujajo občutja rahle nedostopnosti. Izraz upornika, ki za svojo osnovno govorico uporablja izključno jezik rock 'n' roll razvrata.
Nastop je bil posebej intenzivno obarvan skozi izvedbo starejših skladb, kemija in nabrušena voltaža koncertne izvedbe materiala, pa v prostoru nikakor ni popuščala! Tudi skozi aktualni material, ki so ga Tide načeli z grabežljivim singel šrapnelom Riot Act –tega je nasledila vroče pričakovana in s strani ljubiteljev Tide glasbe močno zaželena balada Waiting For The Rain, predvsem pa je znova prešerno hrumelo ob novi, blago stonersko zazrti, Mud. Po še eni nadvse mični točki starejšega izvora imenovani Not A Whore, je na oder splezala Neisha, kar je bila napoved izvedbe novejše rockovske balade Love Is Gone. »Madam Buh« v posrečeni kombinaciji s Tide na odru znova dokazala, da ji občasno pečanje s 100% izročilom rocka še kako leži.
Tide stopnjujejo svoje nastope iz skladbe v skladbo. V tem pristopajo strogo profesionalno. Vsak gib na odru je premišljen in načrtovan. Naključja skoraj niso dopustna. In Tide razvijajo silno fluidnost razvoja dogodkov, podprtih vseskozi z rušilno dinamiko, ki jo zagotavlja velika uigranost ekipe in mestoma, glede na prevožene koncertne kilometre, tudi rutina. Prostora za napake ostane tako bore malo. V kolikor se pojavijo, so zgolj mimobežne in nepomembne.
Fantje so si popestrili to pot repertoar konkretno. Starejša skladba, ki je prav tako po daljšem času znova našla mesto v repertoarju z naslovom Evolution je bila tako pospremljena z uvodnim riffom skladbe zasedbe Metallica Master Of Puppets, veliki finalni krešendo pa je zasedba napovedala z odlično predelano verzijo Rage Against The Machine standarda Killing In the Name Of, ki si zasluži posebne pohvale. Eruptivna energija, ki je ob izvedbi te skladbe zamajala temelje Orto bara, je bila v prostoru modro zadržana z sledečo točko. Še eno skladbo prvenca skupine z naslovom Brain Damage, saj se je skupini ob tej priložnosti na odru pridružil Gianni Poposki (Noctiferia) ter dodal v refren nadobvezno »grčanje«, kar je spravilo v delirij dobršen del publike. Tide so svoj nov, nadvse prepričljiv in s pravo rušilno rockovsko energijo nabrušeni nastop po pričakovanju sklenili s svojo priljubljeno priredbo legendarnih MC5 Kick Out The Jams ter tako zaključil nastop s koncertnim vrhuncem. Iz skladbe v skladbo so ubrano stopnjevali atmosfero, ki je torej, kot plimovanje v pravem pomenu imena skupine, preplavila sam Orto bar.
Tide so s svojim koncertnim nastopom znova potrdili, da veljajo za eno najboljših moderno rockovsko zvenečih rock zasedba na slovenskem. Njihov material nosi avtentično karizmo retro nostalgične rockovske forme aranžiranja, a učinkovito okrašene z zvočno konturo modernih časov, kjer kraljuje vzpostavitev debelo voluminoznega »groove« efekta, ki se kotali na mastno izpostavljenih kitarskih riffih in jeznorito nazobčanem Kevinovem vokalnem šopirjenju! Odlična predstava prekaljene skupine, ki ob koncu nastopa v klubu ni zapustila niti kančka ravnodušja, pač pa polno potešitev na pogorišču prahu in pepela!
na vrh