Predlani se je pri nas prvič ustavila festivalska turneja Thrashfest na kateri so kraljevali Kreator, Exodus in Death Angel. Lanskega decembra se je thrash turneja zopet vrnila v Ljubljano, tokrat kot Thrashfest Classics, s kar petimi bendi - Mortal Sin, Heathen, Destruction, Exodus in Sepultura. In prav vsi bendi so igrali izključno komade s svojih prvih plošč, albumov, ki so gradili in definirali žanr thrash metala.
Kot prvi so na oder tako stopili zastavonoše avstralskega thrasha Mortal Sin, ki pa sem jih zaradi zgodnje ure ujel le zadnjih nekaj sekund. Upam, da jih bo nova plošča Psychology of Death še pripeljala v Evropo, res lepo je bilo namreč videti, da se je Rock the Nation kot organizator turneje zavedel, da povprečni Suicidal Angels pač ne morajo biti predskupina vsem in vsakomur.
Iz "down under" smo se premaknili v Kalifornijo, natančneje San Francisco in še natančneje v Bay Area, kultno meko thrash metala, kjer so leta 1984 svojo pot začeli legendarni Heathen. Zasedba je konec osemdesetih ujela rohneči vlak thrash metala in izdala fenomenalni prvenec Breaking the Silence, ki mu je štiri leta kasneje sledil še boljši naslednik Victims of Deception. Nedolgo za njim pa z zatonom thrasha v obskurnost tudi razpad skupine, ki se je med žive vrnila kje drugje kot na Thrash of the Titans leta 2001, ki je zaslužen za ponoven zagon in obuditev spečega žanra. Da se niso vrnili zaradi lepšega so dokazali s fenomenalnim povratniškim albumom The Evolution of Chaos (2009), ki so ga predstavili tudi v mariborski Pekarni. A tokrat je bil čas za povratek v preteklost in ta je bil tako dober, da se mi je pred očmi narisala celo slika, kako Davidu White iz gole betice spet poganja čupa. Heathen so odličnim old-school setom dokazali, da so v letu 2011/12 močni kot leta 1987, ko je izšel prvenec, kitarski duet Altus/Lum pa s svojim virtuozno izpopolnjenim igranje vsakega kitarista pripravi do tega, da se zvije v klobčič v kotu in cuza prst. Kitarsko žongliranje je Heathen v začetku kariere naredilo posebne in še danes je podajanje spektakularnih, vratolomnih solaž med kitaristoma sapo jemajoče. Če bi Heathen komade vtaknili v Guitar Hero bi si njegovi ustvarjalci zaradi kompleksnih zlomov prstov verjetno nakopali kup tožb. Sploh s Kragenom Lumom je Lee Altus končno našel enakovrednega partnerja, ki je tokrat Rusa v energiji celo prekašal. Altus je res izgledal nekoliko utrujeno in izmozgano, a nenazadnje je imel na turneji kar dvojno delo, čez dobro uro ga je čakal še viharni set z Exodus. Karizmatični frontmen White je s pestrimi nagovori publiko popeljal med klasike Open the Grave (tokrat končno v celoti!), Opiate of the Masses, Mercy Is No Virtue ter druge, navdušil s fantastično vokalno predstavo ter dokazal, da se leta njegovega čistega, melodičnega vokala, ki je popolnoma ohranjen niso dotaknila niti od daleč.
Sledilo je brušenje nožev, saj je v mosh pit priletel žermanski Mad Butcher, z njim pa Schmier, Mike in Vaaver, legendarna trojica Destruction. Uničenje je svojo pot začelo leta 1982 in se s tem vsaj vzporedno (če ne že prej) kalilo z očaki thrash Metallico in Exodus in to na evropskih tleh! Destruction niso bili zvokovno tako lepi kot pred njimi Heathen, saj so nas pahnili na kolena direktno pred Antikrista s šusom od prve do zadnje sekunde, bolano vreščečim Schmierom, ki kljub tridesetim letom thrashiranja ne kaže kančka usihanja energije, rušilnim bobnanjem in Mikeovo mesarsko riff mašino, ki z eno kitaro pokrije toliko prostora kot Gerre iz Tankard (ko pač ni na shujševalni). Destruction oder obvladajo do obisti; od malega, suhljatega Mikea energija šprica z odra in čupa ne miruje niti trenutek, komandant Schmier pa se kot veliki poveljnik sprehaja med tremi mikrofoni, ovešenimi z lobanjami. Trio je tokrat poskrbel za pravi old-school "thrashgasm" in odružil le komade s prvenca Infernall Overkill, njegovega naslednika Eternal Devastation ter celo z EPja Sentence of Death. Destruction so z odličnim zvokom, ki je paral, trgal in sekljal kot peklenšček na dober dan z The Ritual in črno mašo odprli peklenska vrata skozi katera so ušli Antichrist, Tormentor, nevidne sile, maščeval se je tudi Satan, bando pa je vodil Mad Butcher. Nemški trio je še enkrat dokazal, da je ime Destruction ime vredno strahospoštovanja in ena izmed največjih inštitucij thrash metala. Na Schmierovo povelje smo za konec prekleli še bogove z rušilno klasiko Curse the Gods in šele po petih minutah uspeli ustaviti vratove.
Z veterani Exodus smo prste spet pomočili v sanfranciški zaliv, kjer so jih do kosti obglodale piranje in morski psi v podobi thrash klasik s treh kultnih albumov - Bonded By Blood, Pleasures of the Flesh in Fabulous Disaster. V veliki meri jih je vokalno sicer zmasakriral Rob Dukes (se je pa tokrat k sreči ognil retardiranih kmetavzarskih nagovorov), a se je inštrumentalna četverka izkazala tako dobro, da se je dalo lažje prebaviti tudi Dukesovo enolično renčanje. Brez odrske zverine Gary Holta Exodus ne obstajajo, tako kot ni Iron Maiden brez Stevea Harrisa in Holt je kljub bolezni dokazal, da na odru zanj ni polovičarstva. Non stop čupanje in spodbujanje vročične publike (katere "good friendly violent fun" žal niso razumeli tečni varnostniki) ter ena najbolj "tight"kitarskih predstav v thrashu je to kar definira Holta in njegovega kitarskega dvobojevalca Leeja Altusa. Nepozabni "crunch", hrustanje Garyjeve kitare, ki preko ledolomilskih riffov grize kot Žrelo in vratolomne solaže so se zažrle v bobniče. Rušilna ritem sekcija ni zaostajala v ničemer, bas Jacka Gibsona je znova rožljal kot klic k orožju, neverjetni Hunting pa ni zastonj eden najboljših thrash bobnarjev, saj je brez usmiljenja mučil opne in pri tem izgledal kot Animal iz Muppetkov. Exodus so poleg odlične predstave poskrbeli še za fenomenalno setlisto, ki so ji kraljevale predvsem redkeje slišane klasike The Last Act of Defiance, Fabulous Disaster, Brain Dead, Deranged in Pleasures of the Flesh pri Metal Command pa je na Dukesovo povabilo na oder za zadnje verze priletel celo Alex iz Negligence (in ob tem dokazal, da bi bil stokrat boljše nadomestilo za Dukesa). Strike of the Beast ali Strike of Exodus? Ni važno, v vsakem primeru boste ostali brez glave.
V "neverending" debate o tem ali je Sepultura brez bratov Cavalera sploh še Sepultura se ne bom spuščal. Dejstvo je, da je Sepultura danes tako kot je in kot taka je v Šiški opravil prekleto dobro delo. Zaradi najboljšega zvoka večera so večne klasike zvenele še bolj ubijalsko kot sicer, Kisserjeve solaže še bolj apokaliptično, Green še bolj rohneče in fantastično bobnanje še bolj potresno. Prav novi bobnar Eloy Casagrande (to je bila njegova prva turnejo za bobnarskih stolčkom Sepulture) je ukradel vso pozornost z neverjetnim igranjem, ne, neusmiljenim mlatenjem po bobnih z močjo deset tonskega kladiva. Kisser je kot edini kitarist pokril dovolj prostora, da ni bilo slišati prav nobene praznine, izbor komadov je bil pa tako ali tako fenomenalen, pa čeprav sta v času njihovega nastanka v bendu delovala le Kisser in Paulo. Današnja Sepultura za šalo povozi oslabelega Maxa in si že zaradi tega ne zasluži, da bend primitivci obmetavajo s pivom. Bend je kljub nekaj takim izpadom brez pretiranega oziranja na to vrhunsko izpeljal svoj nastop do konca in s Kaiowas pri katerem so se jim pridružili bobnarji ostalih bendov poskrbel za rušilno presenečenje.
Thrashfest Classics je bil pravi "blast from the past" in glede na moč vseh udeleženih skupin upam, da Thrashfest Classics za thrash v tem stoletju ni to, kar je bil zanj Clash of the Titans v prejšnjem.
Fotografije: Nina Grad
na vrh