Nedelja je običajno dan za katerega nočeš, da bi se sploh končal, ker za njim pride tečni ponedeljek in začetek novega delovnega tedna. A pretekla nedelja je bila drugačna, komaj se je namreč čakalo, da pride večer in z njim novi obisk Bay Area thrash herojev Death Angel. Smrtni angel se je nad Ljubljano nazadnje spustil pred dvema letoma z albumom Relentless Retribution, tokrat pa so Američani Channel Zero napolnili z novo studijsko ploščo The Dream Calls For Blood.
To pot smo znova, o, usmili se nas, fasali italijanske predskupine, ki igrajo… no mislijo, da igrajo thrash metal. Kot prva se je na oder zavihtela zasedba iz Rima, Adimiron, ki se opisujejo za progresivni death/thrash metal. Ne, resno. Kaj naj bi bilo na njih progresivno mi ni jasno, tudi tisti opevani death/thrash sem iskal bolj zaman. Adimiron so v najboljšem primeru ponudili iz povsod na kup nametane rife (mogoče od tod progresivno?), zaspano ritem sekcijo in tečen vokal nadležnega frontmena. Nekje vmes so zamorili celo z nekakšnimi kvazi modernimi prijemi in najbolj bednimi breakdowni po Attack Attack!, hehe. Težko verjeti, ampak Adimiron so bili še slabši kot pred dvema letoma, ko so prav tako nastopili kot predskupina Death Angel v Menzi pri koritu.
Iz Rima smo se v nadaljevanju premaknili nekoliko severneje, saj drugi po vrsti, Extrema, prihajajo iz Milana. Kljub temu pa bistvenega poskoka v kvaliteti nismo dočakali. Extrema so sicer res kilometre boljši od svojih predhodnikov, a kaj ko zvenijo kot najbolj generična kopija Pantere, od vokalnih linij pa do gruva kitarskih rifov. Prav nič originalnega ni bilo slišati v sploh ne tako ekstremni glasbi kot na to namiguje ime zasedbe, res pa je, da so Italijani odigrali precej energičen set iz katerega se je še najbolj obneslo dinamično in rušilno bobnanje, ki Extremo rešuje iz popolne pozabe. Skupina je dodobra predstavila aktualni album The Seed of Foolishness, a v spominu je ostalo zgolj in le to, da gre pri Extremi za povprečen približek Pantere.
Ušesa pa so si lahko končno vendarle spočila, ko so z odra Italijane spodili Nemci in potrdili, da gre v tretje rado. S tretjimi nastopajočimi se je večer šele dobro začel in to z ubijalskim tempom in stilom kot ga zmorejo le nemški death/thrash norci Dew-Scented. Nemci so lani izdali že svoj deveti studijski šus Icarus, ki je dokaz, da Dew-Scented z agresivnim in surovim thrashom še vedno letijo visoko, kljub temu pa jim sonce očitno še ne bo kmalu ožgalo kril. Čeprav edini originalni član ostaja neustavljivi vokalist Leif Jensen, ki je hkrati tudi edini še nemški član zasedbe (trenutna inštrumentalna četverka prihaja iz Nizozemske) Dew-Scented v živo ostajajo energetska bomba in pravi thrash blitzkrieg. Nizozemski del zasedbe se je izkazal za izjemno pridobitev, kljub temu, da so v bendu šele dobro leto, namreč rušijo vse pred seboj, predvsem brutalni bobnar Koen. Dew-Scented bi sicer lahko ponudili nekoliko boljši izbor komadov, večina je namreč prihajal z Icarusa, obvezne pa so bile jasno klasike tipa Cities of the Dead in zaključna Acts of Rage, a zaradi energičnega in komunikativnega Leifa, adrenalinske hitrosti in sekljanja s kot britev ostrimi rifi je štirideset minut minilo hitreje kot Angela Merkel poje klobaso in spije liter piva na Oktoberfestu.
Za konec pa zares še prava češnja na torti – ameriški Bay Area veterani Death Angel! Še kako se je splačalo v ponedeljek na delovnem mestu vegetirati, naj je bilo še tako težko, je misel na koncert Angela smrti odpravila prav vse. Death Angel niso zaman ena najbolj spoštovanih koncertnih zasedb zadnjih let, saj prav vsak koncert odigrajo kot da bi bil njihov zadnji. Tudi tokrat ni bilo nič drugače! Po odhodu ključnih članov prvega obdobja skupine je le-to marsikdo že odpisal, a se jim mora zdaj pošteno kolcati, kot je na to opozoril tudi živahni in večno mladi frontmen Mark Osegueda, ki je tokrat z brado in brez dreadov na daleč izgledal kot Tom Araya. Death Angel na odru resnično pustijo tak vtis, od njih puhti tako neverjetna energija in izjemna interakcija s publiko, da le-to njihov nastop v hipu potegne vase. Če Death Angel publiki ponudijo ogromno, je tokrat publika tudi bendu vrnila to kar si zasluži. Američani so tokrat predstavili kar levji delež nove plošče iz katere so prednjačili predvsem ubijalci Son of the Morning, Left For Dead in naslovni The Dream Calls For Blood, ki so dokazali, da so verjetno prav Death Angel iz stare thrash garde poleg Testament studijsko najbolj konsistenten bend. Kar pa v živo le še nadgradijo! Vse oči in ušesa so bili znova uprti v fantastičnega Marka, ki se po odru giba kot smrkavec iz časa prvenca The Ultra-Violence in poje kot stekel volk iz naslovnice novega albuma – razkazal je tako vreščanje in kričanje kot izjemne čiste vokale, njegovi kolegi pa so mu ob pravih trenutkih pomagali z učinkovitimi »gang« vokali. Še bolj pa so se oči morda slinile pod hitrimi prsti rifmojstra Roba Cavestanyja, čigar fenomenalne kitarske poteze z leti postajajo le boljše. S Tedom Aguilarom sta gotovo dvojica, ki bi si zaslužila status velikih a la H-Team in Hanneman/King. Da skupini niti najmanj še ne grozi prav Angel smrti pa dokazuje tudi ena najboljših ritem sekcij v thrashu. Energični in živi basist Damien Sisson s pestrim in globokim basiranjem poudarja naravnost živalsko neusmiljeno bobnanje Willa Carrolla, ki mu ni para. Kako je človek tolkel! Slovo z vrhunsko in nepozabno thrash himno Thrown to the Wolves in rajcanjem z začetkom epa The Ultra-Violence je prišlo mnogo, mnogo prehitro, a po takem koncertu čutiš le ogromno potešenost in veliko zadovoljstvo. In ponedeljkovo jutro, ko se moraš iz tople postelje zvleči v mrzlo jutro in pred čemer koli najprej spraskati še zmrznjena avtomobilska stekla, je pozabljeno!
na vrh