Thrash metal ima na naših tleh od nekdaj veliko veljavo in stalno ter precej številno fenovsko bazo. Ne nazadnje je na naših tleh nastala prva thrash metal skupina na tleh nekdanje Jugoslavije (govorimo seveda o Sarcasm), za njimi pa so prišli številni predstavniki žanra, ki so se uveljavili ali pa se še uveljavljajo tudi v tujini (Negligence, Eruption, …). Tudi zaradi tega so bili thrash metal koncerti pri nas načeloma vedno dobro obiskani, spomnimo na primer na odlično obiskane Thrashfeste pa razprodane Megadeth itd. Res je, da žanr doživlja ciklične vzpone in padce, a v pozabo ni v resnici odšel nikoli. Zdaleč od tega in lep dokaz za to je bil preteklo nedeljo nabito poln Kino Šiška in koncert trojice thrash veljakov, ki je bil razprodan že nekaj dni prej.
Bay Area thrash velikani Testament so lani izdali svojo dvanajsto studijsko ploščo Brotherhood of the Snake, šele letos pa so jo v Evropi predstavili z zares pravo turnejo. Odlična je bila poteza, da so nanjo povabili še ene Bay Area veterane Death Angel, prvotno potrjene Obituary pa so zamenjali kanadski Annihilator. Koncertne dvorane širom Evrope so bile razprodane ena za drugo in nič drugače ni bilo z Ljubljano, ki so jo obiskali tudi številni Hrvati, Italijani in celo Čehi. V Šiški ni tako niti malo dišalo po zaspanem nedeljskem večeru, temveč je bilo jasno, da je bila tisoč glava publika po dolgem času spet lačna konkretnega thrash udarca.
Da ni dvoma o tem, kdo je glavno ime turneje je bilo jasno že ob pogledu na oder, saj je bil ta povsem podrejen Testament, medtem ko sta se morali predskupini stisniti na ozek pas v ospredju odra. Ne glede na to se je od Death Angel, predvsem zaradi vrhunskega zaključka letošnjega Metaldays pričakovalo veliko in to pričakovanje je sanfranciški peterki uspelo tudi v celoti uresničiti. Kljub zgodnjemu začetku je Death Angel pričakala že lepo polna dvorana in bend je znova poskrbel za hudičevo energično predstavo, kot jo znajo pripraviti le oni. Nekoliko zadržan je bil le Ted Aguilar, medtem ko je energija iz preostale četverke, tudi zverinskega bobnarja Willa Carrolla, bruhala kot vulkan. Niti približno se ne pozna, da jih Mark Osegueda in Rob Cavestany štejeta že skoraj petdeset! Res škoda, da je bilo Death Angel odmerjenih le dobrih trideset minut in so skozi set zdrveli kot stampedo steklih bikov, a so kljub temu poskrbeli za fenomenalno ogrevanje v glavnem s komadi novejšega datuma, za nostalgike pa poskrbeli s klasikama Thrown to the Wolves in Mistress of Pain, legendarni The Ultra-Violence pa je bila žal znova nakazan le z uvodom. Mnogo, mnogo prehitro so se nori Kalifornijci poslovili z The Moth z aktualnega albuma The Evil Divide.
Ameriške palačinke so bile tokrat prelite tudi z javorovim sirupom, saj so se ameriškim kolegom na turneji pridružili legendarni Kanadčani Annihilator. Čeprav je to bend z verjetno eno izmed najštevilčnejših kadrovskih menjav sploh, saj je Jeff Waters v bendu zamenjal že n članov, pa so na slovenskih odrih vedno lepo sprejeti in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Že na zadnjem koncertu skupine v Kinu Šiška se je Waters predstavil kot frontmen in glavni vokalist, kar takrat ni bilo posebej dobro, tokrat pa se je izkazal precej bolje. Sploh kot frontmen se je energični in karizmatični Waters izkazal odlično, saj je natresel nekaj zabavnih komentarjev, med igranjem pa njegovemu vrtenju, piruetam, tekanju po odru in »fist bumpanju« publike kar ni bilo videti konca. Lepo sta Jeffu parirala mladinca Aaron Homma in Richard Hinks, tudi novinec za bobni Fabio Alessandrini je svoje delo opravil korektno, čeprav med komadi z aktualnega albuma For the Demented ni pokazal ravno veliko izvirnosti. So pa bili zato spet osupljivi Jeffovi pirotehnično ognjeviti izleti po kitarskem vratu, nekoliko manj pa njegove vokalne sposobnosti pri katerih se ne odreže kaj dosti bolje kot na primer Dave Mustaine. To je bilo še toliko bolj očitno pri visokih in falzetnih legah komadov kot sta Set the World on Fire in Alison Hell, ki jih je Jeff nekoliko z levo roko prepustil kar publiki. Ta se tega sicer seveda ni branila, kot tudi ne kultnih King of the Kill, W.T.Y.D in zaključne Phantasmagoria, z novega albuma pa bi raje od One to Kill in Twisted Lobotomy slišal Altering the Altar. Zelo dober nastop, ki pa je bil, tako kot od predhodnikov, mnogo prekratek.
Priprava odra za Testament je trajal skoraj pol ure, bil je namreč res impresiven, saj je Hoglan za svojo bobnarsko baterijo sedel na visokem in kolosalnem »drum riseu«. Ob pol desetih so se luči vendarle ugasnile in na oder so ob huronskem navdušenju nabito polne dvorane na oder prikorakali thrash težko kategorniki Testament v verjetno svoji najbolj zvezdniški zasedbi – Chuck Billy (vokal), Eric Peterson (kitara), Alex Skolnick (kitara), Steve DiGiorgio (bas) in Gene Hoglan (bobni) – in to je bil sploh prvi nefestivalski nastop Testament pri nas! Američani so Ljubljano pozdravili z naslovno skladbo aktualnega albuma in sprva je vse delovalo popolno. Zvok odličen, bend razpoložen in energičen, publika pa še bolj. V prvi polovici so se Testament s komadi Rise Up, More Than Meets the Eye in Centuries of Suffering posvetili svojemu novejšemu obdobju in pokazali zakaj so mojstri žanra in da so pravzaprav eni redkih ameriških Bay Area bendov, ki v devetdesetih letih niso prenehali z delovanjem. Chuck Billy je rjovel kot žival in navdušil z izredno vernim igranjem air kitare na svoje mikrofonsko polstojalo (Billy ima celo svoje »signature« trzalice), kitarska dvojica je tako ali tako sinonim za thrash metal, DiGiorgio je bil znova osupljiv z igranjem svojih fretless basov, atomska urica Gene Hoglan pa med igranjem še tako zahtevnih bobnarskih potez izgleda kot, da bo ravnokar zaspal. Prvi »blast from the past« je bil čudoviti Electric Crown v katerega je popeljal Skolnick z mojstrsko solažo v kateri se je poklonil AC/DC, pa Hendrixu in še komu, prvi peklenski pit pa se je jasno odprl med himno Into the Pit. Nato so Testament iz naftalina potegnili naslovni komad ene izmed najbolj spregledanih plošč Low, hitro pa je nato prišlo do žal najnižje točke koncerta, saj so si eden za drugim dragocene minute, ki bi jih lahko namenili še vsaj komadu ali dvema, za svoje solaže odrezali tako Peterson kot tudi Hoglan in DiGiorgio. Ni dvoma, da v Testament trenutno delujejo tehnično eni izmed najbolj podkovanih in izpopolnjenih posameznikov metalu, a dolgočasne solerske eskapade so stvar preteklosti in energijo na koncertu prej kot kaj drugega zgolj ubijejo. Skoraj mučno je bilo tako čakanje na zaključni, resda perfektni, dvojec Souls of Black in The New Order, ko se je skupina od Ljubljane poslovila. In se na oder vrnila ob kulisi dveh diaboličnih obrazov s prvenca The Legacy ter Billyjevo zgodbo o naslovu albuma Practice What You Preach, ki je nastal po noči pijančevanja s Pantero v Teksasu, ko je Chucku zjutraj na glavo padla prazna steklenica Jack Danielsa. Po naslovnem komadu tega albuma smo dobili še kultni Over the Wall, nato pa so Testament, brez pretirano huronskega navdušenja, za kar so gotovo krivi pretirani in dolgočasni solistični izleti, od ljubljanske publike dokončno poslovili. Z izjemo te pomanjkljivosti Testament ter vsaj za vzorec prekratkih predskupin, pa pod črto koncert, kakršnih si želimo še!
na vrh