The Soft Machine Legacy v Udinah (2006)

Gilad Atzmon & The Orient House Ensemble: 21.05
Ljudi je bilo manj kot dan poprej na Frippu, pa tudi koncert se je začel skoraj točno ob 21.00 Priča smo bili zelo posebenmu pristopu do jazz glasbe. Izraelski saksofonist Gilad Atzmon je pripeljal s seboj svojo skupino The Orient House Ensemble, ki jo sestavljajo harmonika, violina, klavir, vokal, kontrabas in seveda bobni. Skupina je začela nadvse energično, da ne rečem ostro razjarjeno in sicer s skladbo Liberating The American People ter v tem duhu igrala skozi celoten nastop, na katerem je predstavljala svojo aktualno studijsko ploščo "musiK". Atzmon je takoj opozoril, da je slogovni posebnež, posebne jazz perspektive, ki ponuja duhovito mešanico vzhodnjaško orientalskih folk elementov, ciganskih potez, v katere je vpeta klasična jazz forma. Ni kaj. Atzmon je deloval na odru kot kakšen vojak. Črno je gledal izpod čela in mrko opazoval svoje sodelavce in izgledalo je, da skoraj besno razpenjeno piha med solažami v svoj alt saksofon. Violina in harmonika sta družno skrbeli za harmonije impresivnih motivov polnih arabskih lestvic. Fantje so pokazali izjemno uigranost, saj so nizali različne motive, solaže in preklapljali vzdušja bliskovito nenadno, pri tem pa niso izgubili niti za trenutek rdeče niti. Ob koncu skladbe je Atzmon dejal, da je ta namenjena osvoboditvi prebivalcev ZDA izpod Bushevega jarma. Dobro se je znašel, ko je ob tem dejal italijanskemu občinstvu, da so se npr. Italijani pravkar rešili Berlusconija sedaj, pa je treba rešiti še Američane Busha. Sledila je pesem namenjena "trianglu BBS" (Bush, Blair, Sharon), kot jo je poimenoval uvodoma Atzmon, imenovana Re-arranging The Twentieth Century. Ta skladba je ustvarjala podobo njenega samega naslova. Začetek je bil zaspan, len in pozibavali smo se v lenem ritmu, ki ga je spremljal klavir, vanj pa se je vpletla "francoska" harmonika, ki je vodila izredno solistično predstavo, mehko in čutno, v pravem duhu popolne melanholije, kateri se je kmalu pridružila violina. Nato je skupina z izbruhi disharmonije naenkrat presekala komad in vpletla divji motiv rušenja ustvarjeen nežn melodije in se vrnila nazaj s krivenčenjem Gershwinovega motiva vzetega iz skladbe It Ain't Necessarily So. K temu so vpletli še tipične orientalske vložke in celokupna izkušnja v dvorani je bila prav nekaj posebnega. Glasbeniki so briljirali v natančnosti, saj se je izkazalo da gre za izjemno kompleksno kompozicijo in vse v njej je delovalo brez kiksa. Skratka pesem ponazarja spoznanje, da je potrebno spremeniti obstoječe stanje duha ki ga nosi o naše "nesrečno" 21. stoletje. Zato je tudi vpleten poleg Gershwin (Američani kot poosebitev vsega današnjega gorja) in tisti rušitveni disharmonični odklopi, ki odzvanjajo konec neke ere in rojstvo nove, preko popolne transformacije. V nadaljevanju so se fantje lotili tudi svoje verzije legendarne skladbe Lily Marlene (Norbert Schultz), ki jo je vokalist pel v španščini ter njihove skladbe And She Is Happy. Torej sam koncert je bil vseskozi nabit z visoko stopnjo cinizma. Atzmon je med koncertom uporabljal alt saksofon, soprano saksofon in klarinet. Med solažami glasbenikov se je Atzmon sprehajal od glasbenika do glasbenika kot oficir, ki skrbno pregleduje urejenost svojega voda. Atzmon se je izkazal za moža z izrednim smislom za humor. Ob koncu je dejal, da je ta nastop, ki ga igrajo tu v Udinah, njihov zadnji nasploh. Potem pa namerava, po šestih letih skupnega igranja, razpustiti The Orient House Ensemble in vsak od članov se bo posvetil novim projektom. Internacionalna zasedba, v kateri se nahajata med drugim celo Iračan (vokal) in Afganistanec (violina), kar jih niso iztrebili Američani in Rusi, tudi tu je mislil Atzmon na vse, je končala s svojim nastopom ob 22:20. Morda ob tem moti vpletanje politike v glasbo, ki je posledica Izraelčevega besa, vendar pa če odmisliš pač to, kot sem že dejal, izkušnja posebne sorte, polna nenadejanih presenečenj in nepredvidljivosti, ki jo je sprva dokaj zadržana publika ob koncu pozdravila s huronskim navdušenjem.

The Soft Machine Legacy: 22.45
Kaj? Sem mar slišal nekaj na variacijo Soft Machine? Soft Machine? Bili so neizpodbitni glasbeni inovatorji svojega časa. Pričeli so kot psihadeličen pop bend, ki sta ga vodila Kevin Ayers in Robert Wyatt. Ta bend se je predrugačil skozi vsa ta leta v eksperimentalni jazz rock bend v svojem klasičnem obdobju zgodnjih sedemdesetih, kasneje umirjal svojo podobo z za množici bolj dostopnim, aktualno obarvanim zvokom. Kar je ostalo od nekdanjih Soft Machine je danes najbolj legitimno združeno v The Soft Machine Legacy. Žal je nekdanji član Soft Machine Elton Dean, ki je igral z The Soft Machine Legacy, pred tremi meseci preminil tako, da so v The Soft Machine Legacy ostali "le" še trije nekdanji Soft Machine člani in sicer bobnar John Marshall, basist Hugh Hooper in kitarist John Etheridge. Tem se je, kot zamenjava za Eltona Deana, pridružil Theo Travis, ki je podedoval originalni alt saksofon Eltona Deana, na katerega je igral tudi na nastopu v Udinah. Skupina je odprla nastop z novo skladbo Ash. Krajši uvodni "uglasitveni" del vsekakor s hudo navitim reverb efektom na Etheridgeovi kitari je dobro del za ogrevanje prstov. Travis vžge melodijo na "saxello-u" in koncert steče.

Res so videti stari. Vendar, kot je to bilo že nič kolikokrat potrjeno. Stari in na koncertnih odrih vse boljši. Etheridge na Yamahini različici Gibson ES 335-ke, Hooper na štiristrunski Peavy bas kitari, Marshall na klasičnem setu bobnov znamke Sonnor, so zavzeto pristopili in ob tem je bilo čutiti kako se zabavajo na odru. Ves kontakt s publiko je držal Etheridge, ki je tudi nekako vodil koncertni nastop skupine. The Soft Machine Legacy so mnogo bolj jazz kot so bili to nekoč Soft Machine v svojem najbolj jazzersko usmerjenem obdobju. Seveda krmarijo še vedno znotraj prepoznavnih jazz rock voda, a o kakem Soft Machine Canterbury pridihu ni bilo ne duha ne sluha, saj ni denimo ne flavt in ni ne klaviatur. Fantje so hitro razvili odlično različico prepleta jazza in rocka, zažigali so s fluidnostjo, hitrostjo in preklemansko natančnostjo. Ob tem so bili neverjetno prepričljivi, saj, kot je bilo že povedano, so se vidno zabavali na odru. Nekoliko distance do publike je izražal le saksofonist Travis, ki je prvič usmeril pogled proti publiki šele, ko je skupina zaključila svoj nastop. Kot da bi mu bilo še malce nerodno in nelagodno stati na mestu Eltona Deana. Absolutno pa nas Travis ni znal razočarati, saj je pokazal vso svoj odličnost in glasbeno perfekcijo ter tako prepričal, da je pravšnji za The Soft Machine Legacy. Etheridge in Travis sta si pomagala seveda z notnimi črtovji, saj sta se nahajala oba pred morjem tonov, ki so bili nanizani v najbolj mogočih in nemogočih kombinacijah. Sledili sta skladbi Seven For Lee, ki jo je napisal še pokojni Elton Dean, potem pa veličastna točka 1212, ki ni skrivala raziskovalnega duha skupine nasploh, ko se je Hooper igral s pedalom iz katerega je izvabljal na bas kitari nekakšen reaktivno skomprimiran zvok, ki se je vlekel za vsakim udarjenim tonom njegove bas kitare. Kitara in saksofon sta bila prepletena v izvrstni komunikaciji, ki ni pomenila nič drugega kot imenitni jazz rock fusion. Tu so prepričali, da absolutno zadoščajo štirje in nihče več. Komad je bil intenziven in energija je naraščala iz kroga v krog. Fantje so uživali v izkazovanju svojih ročnih spretnosti še naprej. No in ko se to pripeti, da izgleda že vse popolno in si že čisto blizu nirvane, ti poči struna. Pa ne Etheridgeu, pač pa Hooperju na bas kitari in to kar tretja bas struna. Možakar je bil zares zagnan. Etheridge je pohvallil kolega v pavzi, češ da se je prvikrat pripetilo v karieri, da je Hooper "zahupal" za odtenek pregrobo in da mu je ob tem struno raztrgalo. Medtem, ko je Hooper vneto zatopljeno menjal struno seveda fantje niso stali križem rok in Etheridge se je lotil krajše solaže na kitari. Za njo je sledila še ena popolnoma nova pesem z naslovom Strange Comfort. Skupina je odražala neverjetno stopnjo navdiha in svežine. Vrhunski jazz rock fusion, nenadnih preklopov, sprememb ritmov, videlo se je, da imajo možje ogromno prevožene kilometrine za seboj. No in sledilo je tisto kar smo vneto čakali in zaradi česa nas je ime skupine sploh zvabilo v Teatro Palamostre. Legendarne skladbe Soft Machine. Pričeli so z As If, nato pa prešli v Kings And Queens ("Fourth", 1971), ki je pomenil enega vrhuncev koncerta, sploh po tem, ko jo završalo tudi v publiki. Sedaj se je na oder prikradla psihadeličnost in eksperimentalno sanjava klasika je pomenila večji odklon od dotlej že odigranega repertoarja. Predvsem je atmosferični vrhunec dosegla ob izhodnem delu, ko so fantje igrali vse mehkeje zaključni motiv, dokler ni oder preplavila absolutna tišina. No to pa še ni bilo vse. Sedaj je eksplodiral John Marshall in začel noreti po bobnih. Skladba Two Down. Temu norenju se je priključil Etheridge in po slabih treh minutah preklopil na "rock riff", ki ga je ojačil Travisov saksofon. Še ena nova skladba! Big Creese. Odlična skladba, ki je še enkrat več poudarila kako kreativni so mojstri v svojih zrelih letih, kako neukročeni in kako lačni in žejni nastopanja. Verjetno najboljša njihova nova skladba, kar se tiče iskanja idealne zmesi jazz rock fusiona, gotovo pa "najtrša" med vsemi, kar je pomenilo, da se bližamo verjetnemu zaključku koncerta. Res je bilo. Eksploziven izhod in klasičen zaključek. Etheridge ob zaključnem udarcu skoči še visoko v zrak, kot kakšen N.W.O.B.H.M. metalec v spandexu in puma supergah iz sredine osemdesetih in koncerta je tako konec.

A fantje so nazaj za še eno skladbo. Razveselili so vse prave fane Soft Machine z izvedbo skladbe Facelift, ki je bila vzeta iz ene od najbolj spoštovanih Soft Machine plošč z naslovom "Third" (1970). Odličnost izvedbe je jemala sapo in le dokazovala, kako preklemano drži rek o staranju vina. Zaključek šova ob 00.15.

Ob koncu ni reči kaj drugega, kot absolutna čarovnija. Morda majhen minusek, ker niso odigrali še kako pesem več, pa vseeno. The Soft Machine Legacy, dokazujejo da so nadvse legitimni nasledniki zapuščine Soft Machine, čeprav se Etheridge, Hooper in Marshall kot člani Soft Machine sploh nikdar niso srečali skupaj v postavi na eni sami Soft Machine studijski plošči. Ko jih vidiš skupaj in z njimi sedaj Travisa v vlogi Deana, nikakor ne moreš skriti vsega odobravanja in veselja, da klasike Soft Machine odzvanjajo tudi danes na odrih širom Evrope. Poleg tega fantje skladajo sami nov material, kar je odraz da jim kreativne energije in avanturističnega duha v vseh teh dolgih letih glasbenega biznisa nikakor ni zmanjkalo. Definitivno še niso odbrencljali svoje zadnje note.