The Police - v odlični formi!

Po raznoraznih združitvenih turnejah starost rock 'n' rolla, ki smo jim bili priča v zadnjih letih (Roxy Music, Genesis, Van Halen, Crowded House, Cream, Pixies in še kdo) so še vedno na sceni tudi nekateri slavni izvajalci, ki niso nikoli imeli daljšega premora v koncertnem in glasbenem delovanju. Med njimi so Rolling Stones, Rush, deloma Eagles in še kdo. Januarja 2007 je odjeknila vest, da bodo razen dveh vmesnih nastopov sicer od leta 1986 nedelujoči Police odšli na svetovno turnejo. Z nastopom na Grammyjih je ta vest postala meso.....V začetku 80. let 20. stoletja so sodili med najbolj popularne skupine sveta. Basist in pevec Sting ter bobnar Stewart Copeland sta trio ustanovila leta 1977 v obdobju, ko je kraljeval punk. Po izdaji male plošče Roxanne ni ravno kazalo na kakšen večji uspeh, na prvi ameriški turneji so se vozili s kombijem. Po prvi plošči Outlandos D'amour je sledila zelo uspešna Regatta de blanc in leta 1983 so za šalo polnili velike dvorane. Po letu 1986 so prenehali delovati, čeprav niso nikdar javno razglasili razpada skupine. V zakladnico popa in rocka so prispevali bisere kot so Message In A Bottle, Don't Stand So Close To Me, Every Breath You Take, King Of Pain, Wrapped Around Your finger.....Sting je nadaljeval superuspešno solo kariero, kitarist Andy Summers in bobnar Stewart Copeland pa sta se ukvarjala z manj odmevnimi, a vseeno visoko umetniškimi projekti na področju glasbe in filma.

Na Dunaju so odigrali 52. koncert turneje 2007, dvomov o morebitni neuigranosti torej ni bilo. Stadthalle je bila napolnjena do zadnjega kotička. Pevec in basist Sting, kitarist Andy Summers in bobnar Stewart Copeland so že od lanske jeseni v tajnosti vadili pri Stingu v njegovi toskanski vili in pripravljali teren ter same sebe na povratniško svetovno turnejo. Turneje starih, preverjenih glasbenikov s potrjenim častnim mestom v glasbeni zgodovini, so še vedno močan magnet za obiskovalce. Njihovega dunajskega nastopa se je udeležžilo tudi nekaj sto slovenskih navdušencev. The Police so bili znani po preprostih refrenih a kompleksnih skladbah, izhajali so iz reggaeja, svoji glasbeni zmesi pa so dodajali iskrive poteze, ki so njihovo glasbo naredile brezčasno. Vsega tega je bilo v izobilju slišati tudi na koncertu. Predvsem je izstopal Stingov tenor, ki je edinstven in se je odlično stapljal s Summerso odrezavo kitaro in Copelandovim eklektičnim bobnanjem. Za predskupino so izbrali Fiction plane, zasedbo, ki jo vodi Stingov sin Joe Sumner in je v osnovi enak trio kot Police, kjer sin prevzema vlogo basista in pevca. Njegov glas je po barvi na moč podoben očetovemu, le da je za nekaj leg nižjii. Vse ostane v družini, torej. Njihova glasba je bila zmes modernega rocka in melodike, ki je spomnijala na U 2, vendar so vseeno premogli kanček svojstvenosti, s tem so tudi pripravili občinstvo na glavni del večera. Če razlog za ponovno reaktivacijo The Police ni bil denar, lahko tej iskrenosti samo čestitam. Pet plošč, ki krasijo njihovo diskografijo, je ponudilo dovolj širok nabor skladb, s katerih so glavnino nastopa sestavljale največje uspešnice. Prizorišče v razprodani dvorani je bilo precej preprosto, ovalne oblike, z obilico prostora za samo tri nastopajoče. Dominantni Copelandovi bobni in za njim tolkala z gongom, so odsevali v domiselnih barvnih kreacijah, ki so jih risali svetlobni učinki. Pod stropom so bili trije veliki video zasloni in na vsaki strani še eden. Nad zvokom poslušalci v parterju nismo imeli pripomb, kljub temu, da sem bil v dvomih, kako bodo kitara, bas in bobni zapolnili zvočno sliko v veliki dvorani. Profesionalno delo tehnikov je tukaj prišlo do izraza. The Police so bili taki, kot v najlepših letih kariere, nobene pomoči ni bilo v obliki dodatnih glasbenikov ali pevcev. Pravzaprav čista, neposredna glasbena izkušnja. Sting je z občinstvom komuniciral v nemščini, bil je morda malo zadržan med nekaterimi premori, ki pa niso bili predolgi, saj je imela glavno besedo glasba. Stewart Copeland je briljanten bobnar, neverjetno hiter in točen, še vedno njegovi udarci zvenijo ravno tako sveže in mladostno, kot na ploščah. Sting je seveda svetovna zvezda tudi brez Police in je izredno sposoben basist, njegovo petje je bilo vedno tesno povezano s sprejemanjem njegovega tenorja, ki pa se ga človek hitro navadi. Kitarist Andy Summers je od obeh prej omenjenih starejši za skoraj deset let in je pri svojih štirinšestdesetih letih v zelo dobri glasbeni formi. Nekatere skladbe so The Police dodelali, oziroma spremenili njihovo podobo z inštrumentalnimi dodatki, v katerih je imel največ dela prav Summers, ki je neprestano dodajal nove kitarske vložke, s tem pa dodal skladbam novo podobo. Občinstvo je vsako skladbo sprejelo z navdušenjem, največje uspešnice, Roxanne, Don't stand so close to me, Every little thing she does is magic in seveda obvezno Every breath you take pa podkrepilo s petjem.

Uro in petdeset minut dolg nastop so The Police zaključili z Roxanne, King of pain, Every breath you take in punkovsko zabeljeno Next to You s prve plošče Outlandos D'amour iz leta 1978. Spet se je pokazalo, da izkušeni glasbeni mački premorejo izredno moč in navdih tudi v leth, ko bi marsikdo že zdavnaj odnehal, očitno je dokazovanje ljubezni do glasbe in morda tudi do denarja, ki ga bodo zaslužili s to turnejo, močnejše od neaktivnosti, ki bi jo prinesel glasbeni pokoj. Za mlade glasbenike je bil sredin nastop dokaz, da je treba glasbo kot delo jemati skrajno resno, kajti pravi ljubitelji glasbe vedo, kdo jim lahko ponudi največje zadovoljstvo, ko gre za doživetje glasbe v živo.