Naši do maksimuma razgreti bobniči se še niso popolnoma ohladili od vročičnega Blejskega dogajanja prejšnje noči (John Lawton & Mary Rose, RockLine reportaža TUKAJ), ko smo v polni bojni opremi stopili novim zmagam naproti, tokrat v objem muhastega vremena avstrijskega St. Pöltna. Tam se je čez vikend odvijal že tradicionalni Lovely Days festival, katerega pestremu letošnjemu programu, je bil napram lanskemu nesramno amputiran cel dan. Vseeno nas je v tem majhnem jodlarskem mestecu, kakih sedemdeset kilometrov oddaljenem od Dunaja, pričakalo bolj kot ne razburljivo glasbeno dogajanje, katerega niso zmotile niti ponovno pošteno zasoljene cene lokalnih ponudnikov piva in slastnih klobasic. Ni kaj, Evropa je že od nekdaj do sleherne slovanske dušice pač venomer gojila zelo mačehovski odnos. "Nič ne de, počuti se kot zmagovalec" zvenijo besede našega vrlega in ne preveč mladega fotografa, ki so nas ponosno nosile skozi nastope legendarnih zasedb, ki jih, zbranih v tako spektakularnem paketu, ne vidimo ravno pogosto.
besedilo uvoda: Daniel Pavlica
BLUESPUMPM: 12.50 – 13.30
Letošnji Lovely Days festival so častno odprli lokalni veljaki Bluespumpm. S svojim nastopom so se trudili razgrevati, zaenkrat maloštevilno množico pod odrom. Medtem se je večina v velikih valovih zastojev, valila skozi vrata in neizbežne čvrsto - mehke prijeme rok zadolženih za varnost. Nemško govoreči možje so pristopili s surovo zmesjo bluesa v kateri kitarist ni skrival svoje obsedenosti z Jimijem Hendrixom. Tako, pa je bilo vse lepo postlano in nared za? Oblačno in vetrovno vreme.
besedilo za Bluespumpm: Aleš Podbrežnik
THE SWEET: 13.55 – 15.05
Pri vremenu nikakor ne bomo ostali, čeprav je bilo ves čas sila neprijazno! V poletne "tančice" opravljeni smo tako pričakovali legendarne glam melodične hard rockerje, medtem ko se je neusmiljeno britje vetra zažiralo v kosti. No okrog druge popoldan prikorakajo na oder The Sweet, ali natančneje povedano, od leta 1991 novo poimenovani Andy Scott's The Sweet. Možje so udarili s hitom Hellraiser in da ne boste ob tem mislili, da pod odrom ni bilo zanesenjakov, ki skupine ne bi poznali. Ljudje so z navdušenjem pozdravili radijskim valovom nadvse prijaznega starega znanca in se pričeli gugati v ritmih zapeljivo melodičnega hard rocka.
The Sweet se danes nahajajo v postavi z edinim originalnim in ustanovnim članom Andyjem Scottom (kitara, spremljevalni vokal), nadalje sta tu mali buhtelj Bruce Bisland (bobni, spremljevalni vokal), pa Steve Grant (kitara, klaviature, spremljevalni vokal). Oba sta v skupino prispela leta 1991. Na glavni vokal in bas kitaro, pa se je znova vrnil v skupino Tony O'Hora, ki je bil v skupini med leti 2003 in 2006. The Sweet je zapustil le za kratek čas ter se očitno v letošnjem poletju znova vrnil nazaj. Tony O'Hora je odlični vokalist, ki se je brusil v preteklosti tudi pri n.w.o.b.h.m. metalcih Praying Mantis, lansko zimo je izdal odlično solo ploščo "Escape Into The Sun" (RockLine recenzija TUKAJ), pisano na kožo vsem ljubiteljem pristnih AOR rock melodij, sicer pa je možakar v letošnji pomladi prišel v ožji izbor za novega pevca pri britanskih hard rockerjih Shy. Zanimivo ob tem je to da, ko so The Sweet iskali lansko leto zamenjavo za Tonyja, se je na listi kandidatov za pevca The Sweet znašel ravno Tony Mills, ki je takrat zapustil Shy ter na koncu pristal pri Norvežanih TNT.
Pojdimo k nastopu. Mojstri veščine obvladovanja multi vokalnih harmonij (seveda tudi najslajših možnih), so ponudili ljudstvu v repertoarju lep sveženj svojih mega hitov, s katerimi so uspešno ogrevali prezeble kosti pod odrom. Vreme je bilo resnično vse prej kot poletno julijsko. Nebo je bilo zasičeno z debelo sivino, samo veter nas je še reševal, da se ni usulo z neba. The Sweet so utrpeli zaradi vremena velike zvočne izgube med koncertom. Veter je pač odnašal zvok. Klaviature so bile praktično neslišne, pa tudi Tony se je večkrat napihoval za mikrofonom "v prazno" (beri: neslišno). Predvsem je to (ne)slišno izstopalo v trenutkih, ko so ga ostali trije kameradi krili z več delnimi vokalnimi harmonijami, ki so naenkrat s hrupno erupcjio pristale ob boku riffanja, skozi katerega se je Tonyevih vokalov med nastopom The Sweet bore malo slišalo. Fantje so kljub temu opozorili, da še vedno zelo dobro poznajo in obvladujejo svoj repertoar. Tako so se med drugim zvrstile velike uspešnice mega sladkih legendarnih glam rockerjev z Britanskega otočja: Blockbuster, Fox On The Road, zmetalizirana Set Me Free, Teenage Rampage, The Six Teens, Action in seveda Love Is Like Oxygen. Med slednjo so v srednjem delu fantje pustili Granta samega na odru in ta nam je uspešno ukradel nekaj minut z mašilom v obliki klavirskega preigravanja in petja skladbe The Beatles Let It Be. Potem se fantje vrnejo na oder in vključijo daljši instrumentalni del, ki je podrejen Scottovim solažam ter skočijo nazaj na zaključek Love Is Like Oxygen z zimzelenim perfektno izdelanim refrenom. Ta pesem je klasika, resnično skomponirana na način, ko lahko le rečeš, da ji nimaš več kaj dodati, ne odvzeti.
The Sweet so bili na letošnjem Lovely Days festivalu svojevrstna atrakcija v smislu, da smo našli pogrešanega. Glede na to, da ne Briana Connollyja, ne Micka Tuckerja ni več, ne le v skupini, pač pa med živimi, smo bili ljubitelji melodičnega hard rocka resnično lahko veseli, da lahko uživamo v zvokih klasik, kar je v primeru verjetnosti, da dobi danes prebivalec srednje Evrope možnost obiska koncerta skupine The Sweet, ki je enaka najdbi igle v kupu sena, povsem zadovoljivo odtehtalo neizpodbitno dejstvo, da je skupina prišla na oder s podpovprečnim zvokom. Pri veliki dozi ultra melodičnosti in studijske spoliranosti, ki jo nosijo The Sweet, se vsaka bežna napakica pri osnovnih zvočnih nastavitvah posameznih komponent, žal nehvaležno sešteva.
besedilo za The Sweet: Aleš Podbrežnik
BLOOD SWEAT & TEARS: 15.30 – 16.55
Povsem drugo energijo so na oder prinesli legendarni funk jazz rock fuzionisti iz ZDA! Po nastanku za leto starejši od The Sweet (1967), a ne kar se članstva v skupini tiče. Formacija zasedbe katere spremenljivka je matematično nedoločljiva, tako frekventne so njene menjave, je s pojavo na odru vzbujala dvom o verodostojnosti imena pod katerim je podpisana, saj originalnih članov - pomembnih figur, tvorcev vizije skupine, danes pri Blood Sweat & Tears ni.
Kljub temu pa je devetčlanska zasedba s štiričlansko pihalno sekcijo (dve trobenti, alt saksofon in pozavna), klaviaturami, kitaro, bobni, bas kitaro in vokalom ponudila učno vzgojno lekcijo The Sweet glede pristopa odrske uglasitve koncertnega zvoka. The Sweet so v primerjavi z zvokom Blood Sweat & Tears izpadli pravi pravcati prvošolčki, ki so ravno dobro sedli k prvi uri šolskega pouka. Občinstvo je dejstvo, temu primerno nagradilo. Številčna zastopanost med 1000 in 2000 ljudi pod odrom, je nagrajevala s funkom nabit energični pristop skupine, skozi navdušujoče vršanje, aplavdiranje, zviranje in seveda s petjem. Popolnoma druga slika.
Skupina, katere se je z lahkoto oprijel laskavi hvalospev posedovanja superiornega talenta zlaganja glasbe in je s prisotnostjo na sceni pomembno prispevala k razbitju tabujev in barier, kateri so ločevali nekoč rock, jazz in klasiko, je tako postala ena prvih skupin na Zemlji, ki ji je z oznako jazz rock fusiona, uspel veliki met prodaje albumov v več milijonski nakladi in osvojitve več Grammyjev. In ta, čeprav v povsem spremenjeni zasedbi, nikakor ni skoparila z "evergreeni". Ljudje so se vživeto zibali in vidno uživali ob I Love You More Than You'll Ever Know, Spinning Wheel, Hi-de-ho, Lucretia MacEvil ter Got To Get You Into My Life.
Veliko prostora za improviziranje in raznolike solistične izbruhe (kitara, pozavna, alt saksofon, bas kitara), zlasti pa izredna medsebojna kompaktna slika uigranosti ter izvrstne komunikacije s publiko, ki je bila popolnoma pozitivno energetsko naravnana s prelepo mero čutnosti in topline. Blood Sweat And Tears niso skrivali velike počaščenosti, da lahko nastopajo v Avstriji. Velik "groove" nas je podjarmil v pozibavanju omamnih funk ritmov, ki so uspeli raztrgati celo sivo pajčevino neba, skozi katero so naposled pokukala okna nebeške modrine. Kot se je izkazalo kasneje, so Blood Sweat & Tears odnesli eno izmed najvišjih mest v skupni oceni kvalitete zvoka in izvedbe koncertnih nastopov izmed vseh nastopajočih na festivalu in po tej plati postali celo glavni kandidati za zmagovalca na power stage-u.
besedilo za Blood Sweat & Tears: Aleš Podbrežnik
SUZANNE VEGA: 17.25 - 22.45
Šarmantni gospe je pripadla nehvaležna vloga, da nastopi kot prva na odru power stage-a, s prekrivanjem nastopa Colosseum v bližnji dvorani festivala, kjer je stal oder flower stage-a. Tudi sam sem bil globoko presenečen nad tem kar je postregel razgled pred pričetkom nastopa Suzanne. Velika masa se je namreč v premoru po Blood Sweat & Tears, odvalila na cmarjenje v dvorano, kjer so bili napovedani Colosseum. Tudi ohlapna peščica 1000 ljudi, katerim je Suzanne zaigrala svoje pesmice, ni kazala kdo ve kakšne posebej globoke zainteresiranosti, vendar pa! Suzanne je bila še ena tistih morda na prvi pogled skromnih, a vseeno, kar se tiče zvoka in izvedbe, definitivnih moralnih zmagovalk festivala. Gospe nikakor ne primanjkuje karizmatične privlačnosti, zvedavo iskrivih pogledov, s katerimi je vseskozi muzavo koketirala z maloštevilno publiko pod odrom. Suzanne je nastopila s štiričlansko spremljevalno zasedbo: kitara, bobni, bas kitara in klaviature. Kot rečeno je bil zvok praktično popoln. Suzanne vseskozi središčni ter dominantni legi z glavnim vokalom in pretežno akustično kitaro, ostali četverec je z uglajenim pristopom imenitno prispeval mehkejše rock kolaže, ki so tako usklajeno gradili celotno zvočno sliko. No škoda je bila le v tem, da je pač manjkalo pod odrom bolj odzivno občinstvo, nižje nastavljenega praga vzdražnosti.
Kljub temu je Suzanne z neverjetno lahkoto osvojila poslušalca (slehernega, ki je temu dal seveda priložnost) s svojim punčkavo brezmadežno nežno krhkim vokalom. Še vedno ji uspeva! Ne glede na to da šteje 48 pomladi! Bolj ko je dama nežna, bolj energetsko učinkovit je rezultat razpoloženjske atmosfere, katero je uspela ustvariti praktično sama. Eklektično in z veliko samozavestjo! Seveda je bil tu mega hit Luka, pa Tom's Dinner in The Queen And The Soldier.
Suzanne Vega je kot kantavtorica izredno močna v svoji izraznosti in to je v polni meri uspela potrditi tudi ob interpretaciji izbranega materiala na odru. Vrhunski zvok in vrhunska izvedba! Še dobro da sem kot velik simpatizer "teženja", obiskal Colosseum 30.06.2007 v avstrijskem mestecu St. Veit an der Glan (RockLine koncertna reportaža TUKAJ), kajti ostal bi prikrajšan za Suzanne Vega. Zaenkrat človek še ni dosegel evolucijske stopnje samokloniranja, ki bi jo na Lovely Days 2007 še kako s pridom izkoriščal.
besedilo za Suzanne Vega: Aleš Podbrežnik
Kdor je bil vsaj enkrat na nastopu Colosseum ve, da gre za skupino, ki iz sebe vedno iztisne vse kar se da in še čez, kar je za njihova leta gotovo več kot spoštljiv dosežek zato sem upravičeno spet pričakoval pravo pašo za ušesa. Pradedki progresivnega rocka so me prvič šokirali že pred tednom dni, ko so skupaj z Man nastopili v Celovcu in pokazali, kako se je igralo nekoč, ko se je praktično vsa glasba snemala z dušo in srcem. Colosseum so tokrat seveda primerno skrajšali nabor skladb in ga prilagodili časovnim omejitvam festivala. Kljub temu pa lahko rečem, da so v nekaterih segmentih pustili še boljši vtis kot v Celovcu, vsaj kar se tiče inštrumentalnih izvedb. Tokrat so začeli kar s priljubljenim blues/hard rock razgrajačem "Skellington" (Colosseum Live, 1971), kjer se je občinstvu predstavila celotna zasedba, sestavljena iz samih legend rock obrti. Stari poglavar Jon Hiseman, skrit za svojo grmado činel (katero bi gotovo občudoval tudi kakšen Phil Collins) je pod seboj budno spremljal kaj počne njegova žena Barbara Thompson, ki se je ves čas vrtela na svojem saksofonu (njeno nenehno vrtenje je žal posledica parkinsonove bolezni), legendarni orglarski hitroprstež Dave Greenslade (ob Hisemanu edini originalni član, ki je dobro znan tudi po svoji solo karieri in lastni skupini), kitarski bog Clem Clempson (nekateri se ga najbolj spomnijo kot člana Humble Pie po odhodu Petra Framptona), vsestranski basist Mark Clarke (katerega kot so-avtorja skladbe "The Wizard", legendarne ode svobodi, najbolj spoštujejo ljubitelji Uriah Heep, katerih član je bil zgolj nekaj tednov) in osrednja karizma zasedbe- lepo rejeni in razbrazdani, vendar izjemno simpatični gosak Chris Farlowe (ex-Atomic Rooster). Slednji se je za mikrofonom s svojim "soul" vokalom pačil in grmel kot, da bi bil za polovico let mlajši. Colosseum so v osnovi blues band zato v njihovih nastopih ponavadi uživajo tako ljubitelji trših zvokov, bluesovske agonije in srda kot progresivno rockovski sanjači, ki jim bolj ležijo dolge inštrumentalne pasaže, improvizacije in mehek, fin zvok klaviatur s katerim gospod Greenslade vsekakor ne skopari. Tudi tokrat so svojo inštrumentalno fuzijo med bluesom, jazzom in hard rockom nadgrajevali z obširnimi solažami in celo nekaterimi improvizacijami. Tako so iz bluesa in hard rocka izhajajoče skladbe kot je bila denimo "Tomorrow's Blues" z njihovega zadnjega studijskega albuma odpeljali na mnoge eksperimentalne izlete. Zlasti prek obširnih jamov med Clempsonom in Clarkeom kot tudi razposajenih Greensladeovih solaž. Vrhunec hard rockersko usmerjenih del je predstavljala zelo dobra izvedba njihovega hita "Walking In The Park" (prvenec Those About To Die, 1969). Nakar je sledil težko pričakovani "odklop". Hiseman je povedal štorijo o tem, kako se je leta 1969, ko je na televiziji gledal človekov pristanek na Luni odločil odgovoriti na znameniti Armstrongov citat o "malem koraku za človeka in velikem za človeštvo". Zato je sam naredil "velik korak za rock glasbo" ter napisal "Valentyne Suite", ki ni samo najboljše delo v zgodovini skupine temveč eno izmed najpomembnejših in najboljših v povesti progresivnega rocka. Farlowe je medtem spet lahko odšel na pivce, kajti tedaj so gospodje (in gospa seveda) do konca razkrili svoj potencial. Legendarna jazz rock fusion suita je v vsej veličini ponovno zaživela in emocije, ki so me med njeno izvedbo prevzele niso bile kaj dosti oddaljene od popolne blaženosti. Takšni perfekcionizem in pretajen občutek za ustvarjanje odlične atmosfere, ki ga ti očaki še zmeraj posedujejo me je večkrat pustil ob sapo.
Za dodatek je sledil še monstruozen bobnarski solo gospoda Hisemana s katerim je še celo svojega jazzovskega kamerada, gospoda Phila Collinsa (katerega sem imel nedavno prav tako čast videti na delu) pustil žejnega preko vode. Hisemanov solo je bil brez dvoma eden najboljših bobnarskih solo nastopov, kar jih pomnim s svojih koncertnih pustolovščin. No, celotna zasedba se je še zadnjič predstavila skupaj na blues/hard rock antemu "Lost Angeles" (The Graas Is Greener, 1970), kjer je Farlowe do konca spustil svoje vokalne konje in ostale člane posadil na razgibani hard rockerski vrtiljak. Colosseum so me tudi tokrat popolnoma prevzeli in me še enkrat očarali s svojo profesionalnostjo, uigranostjo in odličnim kontaktom s publiko. Legendarni dedki se očitno res starajo kot dobro vino, starejši so, boljši so (sicer malce predrzna trditev za nekoga, ki se je rodil, ko so bili njihovih najbolj ustvarjalni dnevi že zdavnaj mimo in tako nikoli ni mogel videti njihovih tedanjih nastopov, pa vendar bi se po moje tudi veliko rockerskih "očakov" strinjalo z mano).
Edina malce nerodna reč se je med nastopom pripetila gospe Thompsonovi, ko med kultnim inštrumentalom "Theme From An Imaginary Western" nikakor ni uspela uglasiti soprano saksofona in je dolgo časa pihala kar v prazno, a se ni pustila motiti in je ta spodrsljaj prestala kot prava profesionalka. Naj si tokrat dovolim tudi eno malce pikro pripombo na račun imidža večine članov, saj so bili ti razen očitno vselej odlično razpoloženega Clarkea, ki si je za to priložnost nadel praznično srajco in kravato, oblečeni popolnoma identično kot v Celovcu. Sicer pa je to, kar nekakšna ustaljena praksa skupin njihove generacije, ki še danes živijo skoraj izključno za svojo glasbo in so jim razni modni trendi deveta skrb, kar gotovo pospremijo tudi z lepo merico sarkazma na račun vsesplošne izumetničenosti, ki vlada v današnji popularni rock glasbi. Še veliko več o tem bi imel povedati tudi poglavar naslednje nastopajoče skupine, ki je bila eden od treh glavnih razlogov, da sem se znašel na festivalu.
COLOSSEUM setlista:
1. Skellington
2. Morning Story
3. Tomorrow's Blues
4. Theme From An Imaginary Western
5. Walking In The Park
6. Valentyne Suite
---dodatek---
7. Drum solo
8. Lost Angeles
besedilo za Colosseum: Peter Podbrežnik
BARCLAY JAMES HARVEST: 19.20 – 20.45
Nastop britanskih rokerjev Barclay James Harvest se je izkazal za enega najbolj dolgočasnih trenutkov mojega življenja. Težko je opisati vse neprijetnosti ob poslušanju ležernega, lahko bi rekel da celo popolnoma nezainteresiranega pristopanja dobre zabave željni publiki velikega Lovely Days odra. Kljub temu, da gospodje za sabo nosijo že pošteno bero let in nastopov, ta vsekakor nebi smela biti izgovor za žalost, ki nam jo je to petkovo popoldne poizkušala zasedba prodati. Čisto verjetno je, da Les Holroyd in kompanija pojem zabave dojemajo na drugačen ter zato nam popolnoma nedojemljiv način, kar do neke mere tudi opravičuje dolgočasno dostavljanje uspešnic, ki so očitno v nekem drugem življenju, ponosno nosile Barclay James Harvest prapor. Ali pač tudi ne! Life Is For Living? Hm, po videnem močno dvomim..
besedilo za Barclay James Harvest: Daniel Pavlica
Storil bi res salamensko napako, če bi na cedilu pustil Iana in njegovo prešerno tovarišijo saj sem bil prepričan, da bom kljub pošteno nagneteni, soparni in s tobačnimi dimi zaplinjeni dvorani (zanimivo, to je bilo že drugič in tudi ne zadnjič, da sem se med njihovim nastopom kuhal kot v kotlu) priča uigranemu nastopu skupine, ki te preprosto nikoli ne more razočarati. Eden od roadijev nas je prišel kar dvakrat opozoriti, da ima kremeniti škotski očak težave z uglaševanjem flavte zato se je čakanje na prihod skupine za malenkost zavleklo. Na splošno so roadiji to pot popolnoma zatajili, saj si je Martin Barre, najbolj spoštovani izmed prezrtih kitaristov v povesti rock glasbe, moral kar sam uglaševati kitaro. Tako so bili vsi člani skupine razen Iana na odru še preden so se zatemnile luči, kar gotovo ni bil najbolj primeren začetek nastopa.
Pravi šok je sledil v trenutku, ko so inštrumentalni uvod v "Living In The Past" (z istoimenskega kompilacijskega albuma iz leta 1972) začeli igrati, kar brez svojega "kapitana". V trenutku, ko sem to gledal in me je že začela grabiti panika, da morda slučajno ne prisostvujem prvemu nastopu brez poglavarja v zgodovini skupine, kar bi bila seveda sramota brez primere, je na oder razposajeno priplesala živa legenda svojega posla z nepogrešljivo flavto, telovnikom in gusarsko ruto. Ian je kot pravi vodja in odrski čarovnik s svojo neverjetno karizmo in energijo za seboj v hipu potegnil tudi ostale člane, ki so sprva delovali zelo zadržano in celo nekoliko čemerno. Poleg dveh starih pajdašev, Barreja in bobnarja Doanea Perrya, sta mu delala družbo še dva nova člana, basist David Goodier in klaviaturist John O' Hara (ki izgleda kot starejši brat dvojček Stevena Wilsona (Porcupine Tree)). Oba nova člana sta me že v Pordenoneju prepričala, da je Ian s to potezo izboljšal celoten zvok skupine glede na njuna predhodnika. Potem, ko je s svojim vselej energičnim pihanjem uspel "prebuditi" svoje kamerade, po občinstvu navrgel vrsto zanj značilnih izbuljenih pogledov in zaplesal po eni nogi, se je možakar lotil prve izmed svojih šaljivih anekdot s katerimi bolj ali manj uspešno zabava občinstvo že od pamtiveka.
Ko je pograbil za akustično kitaro ter napovedal legendarno skladbo, katero je (v Ianovi fikciji, seveda) napisal 8-letni fantič Gerald Bostock, se je začelo čisto zares. Sleherni fan je seveda takoj vedel, da gre za "Thick As A Brick" (istoimenska konceptualna mojstrovina iz leta 1972), najbolj ambiciozno stvaritev v njihovi karieri, katero so seveda tudi tokrat precej skrajšali. Kljub temu so odigrali vse glavne aranžmaje in čeprav Ianov glas ni več to, kar je bil nekoč (zlasti pri starejših skladbah) se je tokrat spet zelo dobro znašel. O' Hara se je udobno znašel tudi na harmoniki, Goodier pa se je občasno lotil še ksilofona. Vsestranskost na vseh korakih skratka. 10 minutna izvedba "Thick As A Brick" je bila gotovo ena izmed najboljših izvedb celotnega nastopa. Naslednjo skladbo je Ian pospremil s svojim značilnim humorjem, "da gre za popolnoma novo skladbo, ki je posvečena priljubljeni pivnici klaviaturista Johna O' Hare in bo izšla tudi na njihovem albumu". Že v Pordenoneju sem se prepričal, da je "Donkey And The Drum" odličen inštrumental z mnogimi vplivi orientalske glasbe (kar je sicer značilno za večino del z njihovih zadnjih dveh albumov) in tudi tokrat niso zatajili pri prepričevanju, da so še vedno sposobni ustvarjati prvovrstne stvaritve. Sledil je še en veliko, veliko bolj znan in priljubljen inštrumental z albuma "Stand Up" (1969), katerega Ian vselej pospremi z drugačno duhovitostjo na račun "skrunitve" klasične J. S. Bachove mojstrovine. Tokrat ga je večni burkež poimenoval kar kot porno jazz. Novejše izvedbe te Tull klasike vsebujejo dodaten uvod na flavti in tako je bilo tudi tokrat, nakar so se Ianu pridružili še ostali, odlično uigrani člani med katerimi si je nekoliko več distorziranih vložkov privoščil tudi dobro razpoloženi Martin. Na vrsti za prepariranje v novi podobi je bila stara notorična vešča "Mother Goose", ki je bila po moje kar vrhunec večera. Že samo način na kakršnega Ian predstavi izvedbo te stvaritve zagotavlja lepo mero smeha, sploh za vse tiste, ki jo slišijo prvič (nekaj besed seveda vedno zamenja). Medtem, ko je nagnal orjaškega Doanea za male bongote za katerimi je deloval nemalo komično, sta Martin in John pograbila, vsak za svojo piščal. Obe sta bili različnih velikosti s tem, da je bila Johnova krajša. Ian je to v trenutku pospremil s tisto "saj velikost ni pomembna, kajne dekleta". Nakar je prek neodobravanja ene izmed deklin pod odrom ugotovil, "da je pomembna" in poskušal spraviti suhljatega klaviaturista v zadrego. Kar se izvedbe tiče je bila ta čista pravljica saj so ji dodali še nekaj novih aranžmajev za katere se zdi kot, da bi si jih sproti izmišljevali, za vsak koncert popolnoma druge.
Za tem so spet zaigrali na hard rockerske note ter se lotili še ene prastare klasike "Nothing Is Easy" za katero je Ian rekel, da "ima ritem za katerega bi tudi Status Quo ubijali, a jih na srečo ni tukaj". "Nothing Is Easy", ki velja za eno izmed najbolj dolgoživih in priljubljenih del njihovega koncertnega repertoarja, je uspela do konca ogreti tudi vse sive brade, ki so jo imele priložnost slišati že ob njenem izidu. Ian je spet sprožil salve smeha, ko je spregovoril o tem, "da so imeli Britanci nekoč kralja, ki ni bil kralj Blair temveč kralj Henrik VIII, ki je poleg umetnosti cenil tudi sekanje glav svojim številnim ženam in da je naslednji inštrumental posvečen njegovim časom". Na vrsti je bil baročni madrigal, ki je orginalno izšel kot "King Henry's Madrigal" vendar je Ian nedavno odkril, da se skladba v resnici imenuje "Past Time With Good Company". Zanimivo, da si je ta srednjeveška folk rockovska poslastica, predvsem za vse ljubitelje skupin kot so denimo Gryphon, prislužila enega izmed najbolj bučnih aplavzov večera. Na vrsti je bila Martinova solo točka "After You After Me" z njegovega albuma "Stage Left" (2005) v kateri je spet dokazal za kako zelo podcenjenega kitarista gre. "Lancelota" so tokrat za spremembo s transparenti spodbujali oboževalci (in oboževalke, seveda), kar je Ian takoj opazil in navrgel mastno šalo na njegov račun. Gospod je res neumoren pri svojih duhovičenjih.
Naslednji inštrumental je napovedal kot izvorno delo Leonarda Bernsteina in zvočno podlago filma "Zgodba z zahodne strani" v katerem igra John Wayne (slednjega je "uganil" šele po tem, ko je omenil oba preostala ameriška heroja Toma Hanksa in Stevea McQueena). Glavni aranžmaj pa je je po Ianovih besedah zvest verziji, ki jo je uglasbil legendarni klaviaturski čarovnik Keith Emerson, še v njegovih časih pri The Nice, kateremu je tudi posvečena ta izvedba. Osebno nisem preveč navdušen, da skupina, ki v svoji povesti ni ustvarila praktično skoraj nobene priredbe, na koncertih namesto klasik igra dobro znane glasbene anteme, a zavoljo res izvrstne izvedbe sem jim bil tokrat pripravljen pogledati skozi prste. Ian je naslednjo glasbeno sladico pospremil s sarkazmom, da "je zdaj na vrsti naše najbolj znano delo, ki se imenuje "Stairway To…se oproščam…"Smoke On…. "Smoke On Aqualung!". Pedofilski potepuh z uničenim grlom je namreč dobi popolnoma nov uvodni aranžmaj, tako rekoč popolnoma novo preobleko, ki je bila predvsem plod Ianove flavte, katere v klasični verziji ni. Ta aranžmaj, utemeljen predvsem na klaviaturah in flavti, je bil izvrsten in dolg skoraj toliko kot izvorno delo. Kljub temu pa so se seveda lotili še klasične, na peklenskem kitarskem rifu zabeljene, verzije, ki je občinstvo končno spravila v popoln delirij. "My God", trenutek ko Ianov cinizem doseže vrhunec in odkrit napad na religiozne ustanove, je tudi po vseh teh letih še vedno mogočna skladba in eden izmed gospodovih najbolj "zvezdniških" trenutkov. Poleg spodobne vokalne predstave je tokrat nekoliko "pretiraval" z zaključnimi solažami na flavti (oz. pihanji) zato ga je ob petem pisku na koncu kar "zvilo" in je zastokal od bolečine. Vse skupaj je bilo seveda zgolj hec oz. del njegove odrske predstave. Nastop se je počasi bližal koncu, na vrsti pa je bila še ena "zgodba z vzhodne strani". Epska "Budapest" je eno izmed redkih del, ki so jih ustvarili v 80-ih in katera še danes uživa status klasike. Prav tako je, kljub njeni dolžini, skoraj nikoli ne krajšajo. Tull so ta emocionalni progresivni ep odigrali tako kot se šika in si prislužili dolge ovacije še po tem, ko so zapustili oder.
To pa je trajalo zgolj kakšno slabo minuto, kajti John O' Hara se je že usedel za klaviature ter začel igrati uvodne takte njihove najbolj znane klasike "Locomotive Breath". Lahko rečem, da popolnoma pričakovan dodatek, ki pa je kljub temu, da sem skladbo že tolikokrat slišal v takšni ali drugačni izvedbi, ponovno dosegla želeni učinek. Navigator lokomotive in njegovi pomagači so ponovno uspeli prepričati, da bo lokomotiva Jethro Tull še dolgo puhala s polno paro. Čeprav njihov nastop ni bil popolnoma brezhiben in smo se med njim po zaslugi organizatorjev potili kot v peklenskem kotlu, so Jethro Tull še enkrat dokazali, da so ena redkih skupin iz zlate dobe progresivnega rocka, ki predvsem na račun svojega izjemnega frontmana, uspešno ohranja neverjeten stik z občinstvom. Poleg tega so bili zaradi časovne omejitve primorani občutno skrajšati nabor izvedb tako, da so imeli še kar nekaj rezerve. Nekaj manjših napakic se je pripetilo tudi "Lancelotu" na kitari, kar pa je nepoučeno oko in uho komaj opazilo.
Če zaključim celotno sliko sem bil, kljub uvodnim težavam, priča opazno bolj energičnemu nastopu kot v Pordenoneju, uigrani pa so bili približno enako. Ianu, kateremu tokrat tudi mati narava z vremenom ni mogla do živega, pa mladostniške energije in šal tako ali tako nikoli ne zmanjka in nas bo, če bo vse po sreči, razveseljeval še naslednjih štirideset let. To je najmanj kar mu lahko zaželim. Veselo druženje z nabritim stričkom in njegovo tovarišijo pa se je nadaljevalo tudi naslednji dan v Grazu. O tem je več besed v neki drugi reportaži in intervjuju z izjemno razpoloženim sogovornikom, ki je poleg čistega profesionalizma stresal takšne, da bi se še Ceferin obračal od smeha, če bi imel srce.
JETHRO TULL setlista:
1. Living In The Past
2. Thick As A Brick
3. Donkey And The Drum
4. Bouree
5. Mother Goose
6. Nothing Is Easy
7. Past Time With Good Company
8. After You After Me
9. America
10. Aqualung
11. My God
12. Budapest
---dodatek---
13. Locomotive Breath
besedilo za Jethro Tull: Peter Podbrežnik
Najprej k nekaterim manjšim novostim, ki so opazno spremenile zvokovno podobo skupine in s tem tudi potek celotnega nastopa. Potem, ko se je karizmatični Lee "The Bear" Kerslake zaradi bolezni upokojil oz. odrekel nadaljnjemu nastopanju s skupino (pobožno sicer upam, da zgolj začasno) je na njegovo mesto prišel dosti mlajši Russell Gilbrook, ki tako po tehniki kot izgledu nekoliko spominja na Chrisa Sladea, kateri je nekoč prav tako bobnal pri Uriah Heep ("slavni" album Conquest, 1980). Russell uporablja opazno manj činel kot Lee, prav tako skupini ne pomaga s spremljevalnimi vokali kot je to svoje čase nadvse uspešno počel legendarni "medved". Kljub temu je očitno tudi on ljubitelj dobrega humorja saj je imel na enemu od bobnov pripetega Muppetsa, ki se mu v našem prevodu reče "Zver". Vlogo glavnega spremljevalnega pevca je tako prevzel klaviaturist Phil Lanzon, sicer že dlje časa znan kot kvaliteten pevec, ki je tudi v drugih segmentih stopil nekoliko bolj v ospredje kot sicer in bil eden najbolj razpoloženih članov večera.
Ostali člani so bili precej standardni, kakršnih sem vajen že s prejšnjih nastopov, a nikakor rutinirani, čeprav bi simpatični jogi Mick Box, edini originalni član in duša skupine, lahko za spoznanje nekoliko manj "mantral" s svojimi k nebu dvignjenimi kretnjami, a če je to njegov način sproščanja, naj mu bo. Dokler nas bo razveseljeval s svojimi značilnimi vah-vah pasažami na kitari in popolnoma predanim pristopom, lahko zaradi mene pogrne tudi preprogo proti Meki. Pevec Bernie Shaw si je medtem "pridelal" pravcati pivski trebušček, ki je verjetno posledica njegove vse večje skrbi za družino in naraščaj. Basist Trevor Bolder, legendarni Bowiejev "pajek", je ponavadi kot vreme, lahko je popolnoma statičen in "krotek" ali pa popolnoma razposajen. Tokrat je bil po razpoloženju bližje razposajenosti saj se je pri kitarskih duelih večkrat postavil ob Mickov bok. Vsi skupaj so imeli precej težavno nalogo, ki pa je za skupino njihovega formata ponavadi mala malica: zbuditi od zaporednih koncertov že pošteno zaspano in zdelano občinstvo.
Nabor nocojšnjih izvedb ni ponudil kdo ve kakšnih presenečenj, saj je bil skoraj identičen kot lani v Wiesnu. Tudi tokrat so odprli s "So Tired" (Wonderworld, 1974), ki je po mojem mnenju eno izmed njihovih bolj povprečnih delih in ne najbolj posrečen izbor za začetek koncerta, še manj za ogrevanje občinstva. Slednje je to opazno "nagradilo" z dokaj pasivnim odzivom. Večina je verjetno ta neobičajni izbor sploh prvič slišala v živo. Skupina je to takoj opazila zato so jih poskušali spodbuditi z energičnim "Cry Freedom" (Raging Silence, 1989) vendar jim je zvok še kar naprej nagajal. Nekje do polovice nastopa so namreč, kljub odlični izvedbi delovali precej razglašeno. Zlasti Berniejev mikrofon ni bil dobro uglašen zato je moral posebej zaprositi roadija, da ga ozvoči tako kot se šika. Kljub temu pa se ne on, ne ostali člani niso pustili iritirati saj so kot ponavadi srčno in z nezmanjšano močjo odigrali vse izvedbe (najboljši so pač najboljši). Pogumno so se lotili tudi "Fallin' In Love" (Fallen Angel, 1978), sicer klasike iz obdobja z Johnom Lawtonom, katero pa je Bernie seveda odpel na svoj lasten način. Heepi imajo ponavadi vedno izjemno uravnotežen repertoar med starim in novim in tako je bilo tudi ta večer.
Izvrstna "Words In A Distance" (Sea Of Light, 1995) ponavadi doseže enak učinek in navdušenje občinstva kot njihove starejše klasike vendar sem imel tokrat občutek, da razen v prvih vrstah, občinstvo ni dalo prave podpore skupini. Med mini hitom "Stealin'" (Sweet Freedom, 1973), katerega Bernie vselej izvrstno odpoje, se je občinstvo končno nekoliko bolj ogrelo in začelo bolj sodelovati s petjem, čeprav sem bil priča že boljši izvedbi te klasike. Edino večje presenečenje nastopa je bila zame zelo dobra izvedba prastare klasike "Look At Yourself" (istoimenski album iz leta 1971), katerega sem imel sploh prvič priložnost slišati v živo (in to že je moj četrti ogled njihovega nastopa). Tu je novi bobnar Gilbrook spet jasneje demonstriral svoje odlike in priznati moram, da ima fant brez dvoma talent, čeprav seveda nihče ne bo kot je bil Lee. "Between Two Worlds" (Sonic Origami, 1998) je spet dosegel mešane odzive, čeprav je skupina do tedaj že zdavnaj našla svoj pravi ritem.
S tem je bilo konec izvedb "novejših" del in na sporedu so ostale same klasike iz njihovega zlatega obdobja z legendarnim klaviaturistom Kenom Hensleyem, katerega še danes marsikdo pogreša. Mick je tedaj prijel za akustično kitaro in na vrsti je bi legendarni "The Wizard" (Demons And Wizards, 1972), za številne njihovo najlepša balada, ki govori o človekovi notranji samouresničitvi in veri v zmago pozitivizma. V zadnjih letih je ta klasika postala posvečena njihovemu originalnemu pevcu, nepozabnemu Davidu Byronu, ki je veliko prezgodaj zapustil ta svet. "Čarovnik" je s svojim izjemnim misticizmom ogrel tudi srca nekaterih izmed tistih, ki so do tedaj samo pasivno opazovali, kaj se dogaja na odru. Ostali smo medtem zapeli skupaj s skupino in se spomnili tistih, ki so nam po duši najbližji. Sledil je po moje vrhunec nastopa v odlični izvedbi "Sunrise" (The Magician's Birthday, 1972), še eni nesmrtni klasiki, ki mi prek svojega sporočila zelo veliko pomeni. Tu je Bernie lahko najboljše dokazal za kako imenitnega pevca gre in kako dobro zna izkoristiti svojo uravnoteženost med Byronovim (pop) in Lawtonovim (blues) načinom petja.
Avstrijski zaspanci pa so se po pričakovanjih popolnoma prebudili šele ob izvedbi "Free Me" (Innocent Victim, 1977), največjega nemškega hita skupine, kar je Bernie kot ponavadi spet izkoristil za "tekmo" med levo in desno stranjo pri petju refrena. Mick je komaj čakal, da je bila na vrsti njegova stara znanka "ciganka", kjer si je kot ponavadi privoščil večplastno solažo. "Gypsy" je pač eden od obveznih standardov in čeprav še vedno zakuri oder s svojo neverjetno, visokovoltažno energijo, ne bi bilo slabo, če bi se ga kdaj spet odločili odigrati skupaj s tistim legendarnim, ikonoklastičnim uvodom na klaviaturah, katerega so nam dan prej ponudili njihov nekdanji kamerad Lawton ter Mary Rose. Sledil je veliki finale z nesmrtnim "July Morning" (Look At Yourself, 1971), kateri je bil, zanimivo, odigran na julijski večer in čeprav sem bil že priča boljši izvedbi te klasike tudi ta nikakor ni bila od muh. Lanzon je spet dobro izkoristil svoj "zvezdniški" trenutek na hammond orglah in nas večkrat s kretnjami blagoslovil saj gre za skladbo, katera naj bi simbolizirala poroko, čeprav ima seveda lahko vsakdo svojo lastno predstavo. Medtem se je vrnil tudi Bernie, ki je seveda ne more odpeti tako kot je to znal Byron, a mu kljub temu uspe ustvariti izjemno emocionalno vzdušje. Heep so po bučnih ovacijah občinstva zapustili oder in se naglo vrnili z odličnim dodatkom.
"Bird Of Prey" (Salisbury, 1971) se je po dolgi odsotnosti pred leti spet vrnila v njihov koncertni repertoar. "Ptica roparica" je vselej učinkovita, da se občinstvo, ki se že odpravlja "spat", ponovno vrne na noge saj gre za eno njihovih najtrših del. Druga klasika v dodatku je bila zame precej manj zanimiva in predvidljiva. Čeprav je njihovo najbolj znano delo "Easy Livin'" (Demons And Wizard, 1972) zame po poslušani kilometrini nekaj takega kot denimo "Stairway To Heaven" ali Smoke On The Water", me na koncertih še vedno navduši saj se takrat skupina ponavadi dokončno "zlije" z občinstvom. Zaključek je bil seveda popolnoma pričakovan. Mick je pograbil svojo akustično kitaro in na vrsti je bila "Lady In Black" (Salisbury, 1971), ponekod celo še bolj znana klasika kot "Easy Livin'" (njene sekcije lahko občasno slišite celo na športnih tekmovanjih). Večino ni bilo potrebno prositi, da bi se pridružili napevu in tista prava Heep magija se je tako dokončno obelodanila, čeprav sem jo večino koncerta precej pogrešal. Skupina se je, kot ponavadi, izjemno doživeto in srčno zahvalila vsem, ki so jo podpirali med nastopom ter po bučnih ovacijah zapustila oder.
Čeprav sem bil neposredno po koncu nastopa nekoliko razočaran nad (sploh za njih) precej nedomiselnim izborom del, nad zvokovnimi težavami, posredno temu da je manjkalo kar nekaj običajne Heep magije in tudi (priznam!) nad "medvedovo" odsotnostjo, so Uriah Heep še vedno pojem zase, kar se tiče ustvarjanja mnogoterih vzdušij, več kot srčnega pristopa k izvedbi del in komunikaciji s publiko. Razen tega jim je novi bobnar gotovo prinesel nekaj mladostniške energije, katero bodo gotovo dobro unovčili saj vse kaže, da se bo dobro ujel v duh skupine. Z malenkostnimi popravki bi bili zame tudi po izvedbi skupina večera, tako lahko ocenim njihov nastop zgolj kot zelo soliden in spodoben. Lani v Wiesnu jih je po nastopu popolnoma zasenčil Keith Emerson, tokrat so imeli srečo, da je bila za njimi na vrsti neka parodija na skupino, ki se je nekoč imenovala The Doors, tako da so na splošno, v primerjavi z vsemi nastopajočimi, pustili celo odličen vtis in merilo kvalitete. Tako so po mojem izpadli celo za odtenek boljše kot lani. Če jih ne bi že nekajkrat gledal in tako znal trezno oceniti nastop bi bil po videnem verjetno popolnoma evforičen tako pa ostajam nekoliko nepotešen ob dejstvu, da skupina kot so Uriah Heep zmore še dosti boljše (ob pravih pogojih seveda). Največji "čarovniki" v rock glasbi pa seveda še vedno ostajajo in se jim ni treba niti malo bati, da bi kdaj izgubili ta status.
URIAH HEEP setlista:
1. So Tired
2. Cry Freedom
3. Fallin' In Love
4. Words In A Distance
5. Stealin'
6. Look At Yourself
7. Between Two Worlds
8. The Wizard
9. Sunrise
10. Free Me
11. Gypsy
12. July Morning
---dodatek---
13. Bird Of Prey
14. Easy Livin'
15. Lady In Black
besedilo za Uriah Heep: Peter Podbrežnik
Moram priznati, da je misel na nastop Ten Years After, brez legendarnega kitarista Alvina Leeja, v meni prebudila marsikaterega izmed v mojih mislih trajno zasidranih dvomom, ki so skozi celo sobotno popoldne, stalno najedali moje že davno dotrajane možganske celice. Spoznanje, kako močno sem se zmotil, je zato prišlo še kako prav. Mladi komaj sedemindvajset letni Joe Gooch, ki je pred petimi leti tako pogumno stopil v čevlje "nenadomestljivega" Alvina Leeja, namreč niti podrazno ni le kakšen od lokalnih drugorazrednih osemenjevalcev krav, ki se je slučajno znašel pod drobnogledom dobre blues rock glasbe žejne raje, zbrane pred odrom Flower Stagea avstrijskega Lovely Days festivala. "Mulec" je s svojo neverjetno hitrostjo odpihnil vse navzoče, kar pa niti slučajno ne predstavlja tistega najpomembnejšega faktorja, ki ob njegovih šest strunskih vragolijah najbolj navdušuje. Tu imam v mislih predvsem osupljivo čustnost njegove igre, ki če že ne presega veličastnosti mladeničevega slavnega predhodnika, slednji v najslabšem primeru sigurno najmanj odlično konkurira.
Ten Years After so, predvsem po zaslugi entuziazma zgoraj omenjenega mladca, definitivno živa in na vse cilindre delujoča zasedba, ki se, za razliko od številnih dandanes pojavljajočih zasedb nastalih pred tridesetimi in več leti, nikakor ne navdušujejo nad ležernim poležavanjem na že davno zaprašenih lovorikah. Ravno obratno. Zasedba je s svojo iskreno in energično postrežbo starega dobrega blues rocka, dodobra pretresla naša bolj kot ne postavna telesca, ki so vse od uvodne Working On The Road naprej, ponosno vihrala neposredno v nosove Uriah Heep, ki so istočasno "strašili" poslušalce sosednjega Powerstagea.
Kaj je tisto, kar najbolj navdušuje pri Ten Years After novega tisočletja. Predvsem njihova sposobnost popeljati tradicionalno trda in neizprosna bluesovska nagovarjanja v povsem nove, ter dotlej neraziskane glasbene sfere. Stari dodobra prežvečeni melodični okraski velikega Alvina Leeja, se po zaslugi Joeve tekoče in zgovorno domiselne igre, slednji vedno znova spoštljivo umikajo. Podobno velja za preostalo trojico glasbenih veteranov, ki, previdno nastanjeni za navidezno ločnico, navdušenemu kitaristu pušča ogromno manevrskega prostora. V takem okolju, so Ten Years After na nas brez kančka slabe vesti stresali umazanijo v obliki nepozabnih Good Morning Little School Girl, Love Like A Man ter seveda povsod prisotne I'm Going Home. Manjkal ni niti The Hobbit Ricka Leeja, seveda z obveznim desetminutnim bobnarskim intermezzom, ki sta ga napovedali najprej novejša TYA stvaritev, odlična King Of The Blues ter za njo malenkost bolj konkretna Big Black 45, sicer skladba, ki izvorno pripada skupini Kick, pri kateri je igral Joe Gooch, preden so ga pohopsali TYA. Da Joe Gooch, poleg hitrosti poseduje tudi izreden čut za sentimentalnost, nam je dala jasno vedeti ganljiva I Can't Help From Crying Sometimes, ki od izvajalca zahteva globoko razumevanje in popolno predanost sicer enostavnemu sporočilu bluesa. Neverjetni Joe nam tudi teh ponuja v izobilju, kar samo še potrjuje dejstvo, da so Ten Years After ena redkih legendarnih zasedb, ki navkljub velikim kadrovskim rošadam, danes še vedno predstavlja popolnoma verodostojno glasbeno sredino.
TEN YEARS AFTER setlista:
1. Working On The Road
2. Hear Me Calling
3. King Of The Blues
4. Big Black 45
5. The Hobbit
6. Love Like A Man
7. I'd Love To Change The World
8. Good Morning Little School Girl
9. I Can't Help From Crying Sometimes
RIDERS ON THE STORM: 23.15 – 00.45
Okoli enajste ure se je okrog Powerstage odra nabralo že kar nekaj nadebudnežev, ki so se verjetno tako kot jaz, od bolečih nog nervozno prestopicali iz ene na drugo in čakali na veliki trenutek. Doneča carmina burana se je oglasila iz zvočnikov in na odru so se pojavili tako pričakovane zvezde večera Riders On The Storm. Vzdušje je naraslo s prvimi toni Love Me Two Times, s katerim so pričeli koncert. Poskočni pevec Brett Scallions, me je vsekakor presenetil z nenavadnimi gibi, ki so verjetno poskušali utelesiti enega in edinge Jim Morrisona, vendar se je čutilo, da mu ta vloga ni ravno najbolj pisana na kožo, tako gibalno kot tudi vokalno. Vsekakor pa mislim, da mu ni kaj zameriti, saj je nase prevzel zelo težko nalogo. Presenetilo me je tudi to, da ni bilo ne duha ne sluha o Manzarekovem slavnem klavirskem basu, ki je Doorse v času njihove slave delal tako neobičajne, vendar je namesto tega na odru stal odličnen basist Phil Chen. Prav tako pa smo verjetno vsi pogrešali bobnarja Jona Densmora, ki ga je v tej zasedbi zamenjal Ty Dennis. Sicer pa sta originalna člana The Doors še vedno v zelo dobri kondiciji, glede na svoja leta in sta nam za ta večer pripravila kar nekaj hitov iz svojih mlajših The Doors let. Slišali smo lahko poskočno Break On Through, nenavadno izvedeno Strange Day, Alabama Song, Touch Me, L.A. Woman in obilico drugih. Sredi skladbe When The Music's Over se je Brett pogumno podal med množico in jo tako spodbudil, da je z njim odpela vsem znane kitice. Posebna pa je bila tudi sicer politično obarvana Five To One, kjer je Rai izrazil svoje neodobravanje do predsednika Busha in posmehljivo poimenoval podpredsednika Cheneya kot dr. Stranglove iz znanega Kubrickovega filma, ki z njim ravna kot z marioneto v lutkovnem gledališču. Poleg tega nas je nenehno opominjal na znani slogan "make love, not war". Brez dvoma se je to noč izkazal tudi kitarist Robby Krieger, sploh s svojim flamenco solom, ki se je nadaljeval v Spanish Caravan. Svoj nastop so na žalost zaključili z tolikokrat zlajnano Light My Fire, pri kateri smo bili deležni nenavadnih akrobacij Manzareka, ki nam je očitno z nogo na klavirju hotel sporočiti, da kljub svoji starosti, globoko v srcu še vedno nosi spomin na zlata leta, ko so obstajali The Doors. Kakorkoli že, na koncu sem okoli ene ure zjutraj, ne razočarana in ne ravno preveč navdušena, zapustila prizorišče Lovely Days, ki mi bo vsekakor ostal v lepem spominu.
RIDERS ON THE STORM setlista:
1. Love Me Two Times
2. Brake On Through
3. Peace Frog
4. Blue Sunday
5. Strange Days
6. Waiting For The Sun
7. When The Music's Over
8. Moonlight Drive
9. Horse Latitude
10. Wild Child
11. Spanish Caravan
12. Alabama Song
13. Indian Summer
14. Five To One
15. Touch Me
16. L.A. Woman
17. Light My Fire
besedilo za Riders On The Storm: Mojca Perdih
fotografije: Jani "B" Lah
na vrh