The Kooks so dobesedno pretresli poletno Ljubljano. Kino Šiška je pokala po šivih kot še nikoli. In prodali bi lahko vsaj še dvakrat toliko kart. Evforija (kot je že dolgo ne pomnimo) je bila upravičena. The Kooks so tudi največjim dvomljivcem pokazali kaj pomeni dober pop-rock akt, kaj pomeni šov in s pozitivno energijo osvojili mlado ter staro. Kaj vse nas je natančneje navdušilo: Pritchardova prezenca in ošiljen angleški akcent, Harrisova genialno spreobračanje eksperimentalnih vzgibov v najbolj zasvojljive pop štiklce in kako je možno tudi z najbolj preprostimi (pocukranimi) skladbami ne izpasti ceneno, banalno in izpeto.
Pred samim koncertom je cena kart na ''črnem'' trgu zrasle tudi do petkrat. Seveda so zato zaslužni predvsem najstniki, ki so karte dobesedno razgrabili že kmalu po najavi koncerta. A vendarle je bila slika obiskovalcev veliko bolj pisana kot bi se zdelo po prvem poročanju medijev. Izoblikovala se je za Šiško nenavadna publika: videli smo lahko vse, od vreščečih najstnic, mam v srednjih letih do najrazličnejših glasbenih poznavalcev.
The Kooks so se na glasbeni sceni pojavili leta 2005 in takrat poleg Arctic Monkeysov veljali za vodilno mlado kitarsko skupino na Otoku. Kasneje so se njihove poti razšle, saj so arktične opice ubrale trša (in zrelejša?!) pota rock'n'rolla, The Kooks pa so (vsaj z zadnjim albumom) zaplavali v pop vode. Še vedno veljali na Otoku za enega največjih magnetov sodobne ''mainstream alternative''.
Kot predskupina so se še enkrat izkazali The Toronto Drug Bust in si s svojo zanimivo mešanico bluesa, rock'n'rolla in indieja le še povečali bazo oboževalcev na slovenskem. Resnično gre za bend, ki je doma na odru.
Seveda bi lahko (ali bolje morali) na tem mestu odprli diskusijo o tem kaj je dobra glasba, o čem naj se piše in podpira, o tem kaj je umetnina, o prečenju glasbene alternative in mainstreama, o teoriji, o vprašanju kvalitete in okusa (in (ne)povezavi), o delovanju različnih diskurzov, o popularni kulturi....a v tem kratkem opisu za to ni prostoru (oz. sestavek ni temu namenjen). Kakorkoli že, zdi se mi vredno ravno ob podobnih glasbenih dogodkih vsaj opozoriti na vsa ta pomembna vprašanja, a nikakor ne zato, da bi sam sebe upravičeval pri ''vzhičenih'' zapisih (z samim intermezzom o tem), temveč ker je potrebno o fenomenu samega delovanja in učinkovanja (popularne) glasbe razpravljati. The Kooks so ponavadi za to dobra izhodiščna točka, saj na sebe vežejo mnoge najrazličnejše protislovnosti - so takorekoč šolski primer. A o tem drugič, zaenkrat le v razmislek.
na vrh