Last minute ponudbe so v veliko primerih znane kot marketinški trik, a pri koncertih gre za drugačno sliko. Tokrat so se napovedanemu koncertu Srd, Nature in Grob nepričakovano pridružili ameriški progresivni death metalci The Faceless, katerim je bil odpovedan koncert v Švici. Zanimivemu naboru se je torej obetala popestritev.
Kot prva je na oder stopila mlada primorska black metal zasedba z lepim slovenskim imenom. Grob. Kljub mladosti, t.j. letnici nastanka, pa bendu izkušenj nikakor ne manjka, saj skupino sestavljajo prekaljeni člani bendov kot so Kreation Kodex, Hellcrawler in Human Putrefaction. Grob počasi, a vztrajno nabirajo koncertno kilometrino, sam sem jih tokrat ujel prvič, nalašč pa nisem prisluhnil zaenkrat edinemu objavljenemu posnetku, demu Graveyard of Eden. Vedel sem le, da Grob igrajo black metal, kar je dal takoj vedeti že uniformen videz benda, čigar člani so bili pokriti s črnimi kapucami, frontmen pa ni publiki tekom koncerta namenil niti besedice. Grob so v slabe tri četrt ure predstavili svoj pogled na black metal, ki je slogovno usmerjen predvsem k švedskemu black metalu Marduk in Dark Funeral, z dobro umeščenimi melodičnimi in kratkimi epskimi deli pa so mestoma spomnili na poljske velikane Mgla. Grob so poskrbeli za primerno ogrevanje, za kakšno globljo oceno bo sicer potrebno poslušati nastajajoči prvenec Metanoia, v živo pa bo potrebno popraviti vsaj eno stvar, ki je bila pretekli petek izrazito moteča. Ne le, da je bil zvok bas bobnov oz. triggerjev kot mlatenje po kartonastih škatlah, bobnarja je močno, močno mučila kondicija, saj je med blast beati zelo očitno in dobro slišno padal iz ritma in upehal med hitrejšimi deli.
Po ogrevanju z black metalskimi Grob so bili na sporedu Nature. Skupina, ki je že nekaj let nazaj opozorila nase, vendar je kasneje poniknila. Delovalo je, da skupina ne deluje več, a naenkrat so se Nature pojavili nazaj. Izkazalo se je, da v krepko prenovljeni zasedbi. Nature so v svojem nastopu želeli navdušiti s progresivno obarvanimi death metalom, ki je spominjal na tiste zasedbe iz devetdesetih, ki so postavile pomembne mejnike v metalu. Vsekakor privlačno, a pojavilo se je tudi nekaj težav. Mnogokrat je delovala zadeva kaotična, brez glave in repa. Ni bilo občutka, da zadeva diha kot celota. Vsekakor gre za dobre ideje, a na čase je delovalo nametano. Nature sicer obetajo z zanimivo ritmiko, vokalno prepletenostjo in suverenimi kitarami. Ideje so nedvomno prave, a potrebujejo še neko smiselno urejenost.
Za drugi, precej bolj konkreten in prepričljiv black metal napad večera pa so poskrbeli Srd, ki so v rekordnem času postali pravzaprav kar nosilci slovenskega black metala. Že dolgo namreč ni bilo prvenca mladega benda, ki bi prepričal tako kritiško, kot tudi brez večjih težav osvojil publiko. Srd je s svojim selom smrti to uspelo kot za šalo, lepo pa je videti in slišati, da na lovorikah ne spijo ne stagnirajo. V Kranju so fantje pozdravili z novim komadom (če me spomin ne vara) in nato kljub nekoliko slabšemu zvoku zopet dokazali vso moč in mogočnost albuma Smrti sel. Bendu je vrhunsko poveljeval zanesljivi in prepričljivi Goran, ki predvsem komade s slovenskimi besedili bljuva kot za stavo, niti malo pa ne zaostaja inštrumentalni del, ki skrbi za zapomnljive rife ter rušilno in pestro bobnenje. Srd so predstavili še izvrstno Srečo na vrvici, povsem lastno svojemu jazu, prehitro pa svoj udarni in epski set zaključili z briljantno in monolitno desetminutno uglasbitvijo Gregorčičeve Soči, ki je zgolj še enkrat dokazala, da brez dvoma spada med najboljše dosežke slovenske glasbe na sploh.
The Faceless niso ravno neznanka. Prvič so na slovenski oder stopili leta 2010 v sklopu turneje Bonecrusher, za tem pa se niso vrnili. Skupina je vmes izdala dva albuma, četrti z naslovom In Becoming a Ghost, je izšel lansko leto. Predvsem je skupina zadnja leta deležna vseh možnih kritik. Prvič zaradi drastične spremembe sloga, drugič zaradi konstantnega odpovedovanja turnej. Pri slednjem ni bilo nobenega tehtnega razloga, oboževalci skupine pa so jih želeli uničiti. Komentiranje na socialnih omrežjih je bilo brez dlake na jeziku, pri skupini je delovalo, da ne bo mogla obstati. Kljub hudim pritiskom, neštetim menjavam članom, je vodja Michael Keene obdržal skupino in jo v okrnjeni verziji odpeljal po Evropi, obenem pa obljubil, da ne bodo več odpovedoval nastopov. Po Evropi je potekalo vse normalno, dokler ni bil odpovedan nastop v Švici. The Faceless so kljub temu želeli nekje igrati in po spletu okoliščin so pristali v Kranju, kjer so se pridružili trem domačim skupinam.
The Faceless nastop je bil relativno kratek, a zelo sladek. Skupina je pričela z Autotheism trilogijo, kjer gre za tri med sabo povezane skladbe. Začelo se je počasi in zasanjano, razvilo se je pa v nekaj, s čimer bi lahko definirali ekstremni progresivni death metal. The Faceless so se z albumom Authotheism nadgradili. Niso bili zgolj tehnična death metal zasedba, temveč so začeli močno simpatizirati s progresivo. In tu je skupina pokazala, da se med seboj da povezati skorajda nemogoče; tehničnost Necrophagist in progresivnost Opeth. Spevni vokali so bili deležni kritik, a zadeva nedvomno funkcionira v vsej svoji kompleksnosti. Z Autotheism se je okrnjena zasedba The Faceless, kateri je manjkal basist, vsekakor dokazala. Seveda pa je manjkal še tisti pravi udarec tehničnosti, ki je prišel z albumom Planetary Duality. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ker je že sledila skladba Sons of Belial z omenjenega albuma. Hitrosti in virtuoznosti kar ni zmanjkalo. Smiselno se The Faceless umirili s Spiraling Void z aktualnega albuma, ki skupino kaže v bolj progresivni luči, s čimer je prisotnih več čistih vokalov s strani Michaela Keena. Hud udarec pa je sledil s skladbo An Autopsy s prvenca. Omenjena skladba je zelo dober primer tehničnega deathcora, ki je predvsem kaotičen in nepredvidljiv. Torej, v popolnem nasprotju z deathcore klišeji. The Faceless so ponudili torej še eno noviteto, največji poudarek je bil pravzaprav na albumu Planetary Duality, kar ni najbolj logično, če imaš v žepu sveži album. A prav omenjeni album ni le skupine naredil posebne, dal je vedeti, da se v ZDA prebujajo moderni tehnični death metal bendi po nemškem vzoru.
The Faceless po vseh zdrahah in kritikah socialnih omrežij očitno niso odpad. Skupina je uigrana. Michael Keene s svojim igranjem in petjem nedvomno izstopa, vokalist Ken Sorceron, ki sicer deluje v black metal zasedbi Abigail Williams, je nedvomno pridobitev. Močnejše je kričanje, kar lepo sovpada z black metalskimi elementi skupine, ki so na zadnjem albumu še bolj poudarjeni, krulež pa tudi je prisoten, tako da izpolnjuje pogoje zasedbe. Keena je ves čas odlično spremljal ritmični kitarist Justin McKinney (The Zenith Passage), za hitre in natančne bobne pa je skrbel mladi Bryce Butler, ki se je nedvomno izkazal in izpolnil visoka pričakovanja. Sedaj se predvsem upa, da je Keene uspel do neke mere stabilizirati zasedbo, pri kateri bo resnično prav prišel basist, ki bi pripomogel k popolni zvočni sliki.
Če se potegne črta nad tem prijetnim in brutalnim koncertom, so The Faceless, Srd, Nature in Grob za pičlih osem evrov poskrbeli, da je bila v petek zvečer v kranjskem klubu Trainstation potešena marsikatera duša, ki prisega na bolj ekstremno metalsko godbo. Last minute ponudba, ki se je vsekakor izplačala.
na vrh