Priljubljeni klub Bluesiana je ponudil temperamenten in potenten predpraznični rokovski večer v izvedbi The Answer in The Dead Daisies.
Bluesiana je tokrat pokala po šivih. Kot se rado zgodi, tudi tokrat ni manjkalo presenečenj, saj je bilo prizorišče razprodano dober teden pred koncertom, kar je za Buesiano, ki se je še pred slabima dvema letoma borila za svoj obstoj, izreden uspeh. Tokratni koncert je bil baje izredno pomemben, če ne bi prodali dovolj vstopnic, bi bil klub na robu zaprtja. A smela lastnica Gudrun Kofler, programska vodja in sploh gospa za vse, kar se tiče delovanja in glasbe v njem, je trmasta kot le kaj. V največje veselje pa ji je, če so nastopajoči in gostje zadovoljni. Tudi tokrat so jo The Dead Daisies povabili na oder v eni od skladb in se ji zahvalili za vse, kar je skozi leta storila zanje. Fantje so namreč v Bluesiani že bili gostje, vendar v drugih formacijah. Presenetilo je dejstvo, da je bil klub nabasan do zadnjega kotička. Menda je bilo samo enkrat v zgodovini tako, na enem od koncertov blues mojstra Erica Sardinasa. Glede na to, da je bil to zadnji koncert za obe skupini pred božično - novoletnimi prazniki, so se oboji maksimalno potrudili in priredili enkratno zabavo.
The Dead Daisies so zasedba zvenečih imen, razen ustanovitelja Davida Lowyja, sina slovaškega emigranta, ki je v Avstraliji zlagoma ustvaril gospodarski imperij. David je najstarejši od treh bratov, še vedno skrbi za večmiljardno družinsko premoženje, poleg aviatike pa se ukvarja z glasbo. V Avstraliji je od začetka novega tisočletja deloval kot član skupin Mink in Red Phoenix ter v zadnji inkarnaciji hard rock skupine The Angels. Upam, da The Dead Daisies morda z njim le niso zaradi denarja, ampak igrajo predvsem zaradi zabave. Seveda je Lowy tvoren tudi kot avtor, zadnjo ploščo Make Some Noise so napisali vsi člani benda skupaj s producentom Martijem Frederiksnom. Kakorkoli, Lowy se je na koncertu izkazal kot zelo spodoben ritem kitarist, ki je venomer dopolnjeval mojstra Douga Aldricha, dvakrat celo dobil priložnost za solistični vložek, pomagal pa je pri troglasnem petju. Ostali so seveda pustili zbrano občinstvo brez besed, odprtih ust in nato prešernih nasmehov. Že dolgo se ni zgodilo, da bi publika, po domače rečeno, tako predano jedla iz roke protagonistom na odru. John Corabi se zaradi majhnega odra ni ravno razmetal po njem, je pa suvereno obvladoval potek nastopa, se mnogokrat podal v vlogo »kurjača« publike ter ji podajal roke in glasbene iztočnice za skupinsko petje. Tudi predstavitev članov benda je bila bolj ali manj ameriško bombastična, saj so vsakega člana predstavili z delčkom iz kakšne rokovske klasike in hudomušno napovedjo. The Dead Daisies so v glasbo vnesli vse potrebne elemente od bluesa, rokenrola do hard rocka. Veterani majhnih in velikih odrov so v nastop vključili skladbe z vseh treh albumov skupine (vsi so izšli pri založbi Spitfire music, ki je v lasti Lowyjeve družine, pa smo tam, a ne?), na katerih najdemo poleg avtorskih skladb tudi izbrane priredbe iz zakladnice rokenrola. Tako so odigrali skladbe izvajalcev, kot so Creedence Clearwater Revival, Grand Funk Railroad, The Beatles, The Who ter Sensational Alex Harvey band. Če boste pobrskali po spletu, boste videli, da so posegli po čistokrvnih rokovskih himnah, ki so več kot odlične za razgretje publike. Res, bilo je tako vroče, kot že dolgo ne. Zunaj nekaj stopinj pod ničlo, noter pa več kot 25, vsaj tik pod odrom. Tudi, če si bil pri miru, si bil v hipu preznojen.
Še več akcije in norosti sta pokazala bobnar Brian Tichy in večni veseljak Marco Mendoza, ki tudi tokrat ni mogel skriti svojega latinskega porekla. Mojster basa ima tako veliko izkušenj, da ve, kam se lahko v delčku sekunde poda, ne da bi pri tem za hip izgubil kontrolo nad glasbo ali dogajanjem v prostoru. V Join Together si je privoščil izlet v publiko, kjer je s skakanjem in plesom spodbujal občinstvo, ki ga je v hipu vzelo za svojega. Trepljanje njegovih možatih in premočenih pleč je vsaj pri mladenkah sprožilo nemalo raznovrstnega navdušenja in razburjenja.
Mendoza je odličen pevec in zabavljač, nenehno na preži, da naredi novo neumnost. Brian Tichy je multiinstrumentalist, ki ga najbolj poznamo po bobnarskih dosežkih. Kalil se je pri Foreigner, Billyju Idolu, Whitesnake, Pride & Glory in Stevieju Salasu, kjer je nabral bogate in neizmerne izkušnje. Seveda je odbobnal tudi solo, ki je tistim, ki so ga videli prvič popolnoma vzel sapo. Palice so letele po zraku, spretno jih je lovil in ponovno metal do stropa, ki je v Bluesiani zelo nizek, nato je zadnji del odbobnal z rokami, saj je seveda bil pri Whitesnake, kjer ima dolgoletni bobnar Tommy Aldridge tudi tako solo točko. Pravzaprav smo doživeli visoko šolo bobnanja v petih minutah, da o izredni dinamiki ne razpravljam. Večno zanesljivi Doug Aldrich, ki je pri The Dead Daisies zadnje leto dni, je predstavil širok arzenal kitarskih trikov, pretanjeno jih je vpletal v mogočna okostja skladb, nikamor se mu ni mudilo, dokler skladba ni ponudila dovolj prostora, da se je lahko razpištolil. Douglas je ena a kitarist, nič mu ni tuje, ravno tako uživa v avtorskem materialu, kot v priredbah. Zanj je glasba kitara in obratno. V nekem trenutku je na Tichyjevo činelo položil trzalico, Brian je udaril po njej, plastika se je takoj znašla v Dougovi roki, v naslednjem drobcu sekunde pa je že začel prašiti monstruozni solo. Nekajkrat je uporabil ustno cev (mouth tube) in popolnoma nepretenciozno, a pomenljivo začinil uvode v nekaj skladb.
Da, vse skupaj je prehitro minilo, skoraj ni bilo res, da lahko vidiš take ase tako blizu, a to je čar Bluesiane. The Dead Daisies so konkretno predstavili svoje delo, ponovno potrdili, da so izredna odrska atrakcija ter po slabi uri in pol vsem zaželeli vesele praznike in srečno v 2017. Kdor jih je ujel pozneje za točilnim pultom, je odšel domov še bolj srečen, saj so se radi fotografirali in podpisovali plošče.
Zagotovo je precej nehvaležna naloga čakala The Answer, ki so nastopili za njimi. Sem se morda zmotil, ko sem pričakoval, da bodo The Answer v vlogi predskupine? Očitno da, ker so The Dead Daisies verjetno lovili letalo v ZDA in je njihov turnejski avtobus kaj kmalu odpeljal. Tudi prav. Malce nehvaležna naloga jih je čakala, saj so po tako udarnem nastopu morali vsaj poizkusiti nadgraditi evforično predstavo The Dead Daisies.
Irci iz okolice Belfasta imajo pod streho šest albumov, na katerih ponujajo rahlo psihedeličen rock, baziran na bluesu, včasih dodajo še kanček irske tradicionalne melodike. Pevec Cormac Neeson včasih malo spomni na Roberta Planta, pa tudi nekatere glasbene zglede lahko najdemo pri Bad Company ali Led Zeppelin. V tem seveda ni nič slabega, če zadeva ni preveč podobna ali bolj ali manj enaka. Vendar, če se med fene prištevajo Jimmy Page, Joe Elliott in Paul Rodgers, vse postane legitimno. The Answer so pravzaprav vlogo glavnega nastopajočega odigrali suvereno in pošteno. Na račun dvojnega koncertnega programa je odpadlo nekaj skladb, ki bi jih sicer zagotovo odigrali na samostojnem nastopu. Prizorišče se je malce izpraznilo, kajti The Dead Daisies so imeli svojo publiko, oba benda pa žal ne. Rockline je seveda zdržal do konca koncerta. Kitarist Paul Mahon je vešče držal melodije v rokah in predstavil zrelo obvladovanje inštrumenta. Za precej nizkoraslega možakarja je bila kitara videti prej kot ne ogromna, vendar je Mahon izredno izkušen, zasluge za to pa imajo mnogi preigrani odrski kilometri. Pevec Neeson je omenil, da je Paul te dni praznoval rojstni dan, in publika mu je spontano zapela tisto znano rojstnodnevno pesmico. Ritem sekcijo sestavljata diplomirani psiholog in bobnar James Heatley in basist Micky Waters, svoje delo sta opravila glasno, jasno in izredno točno, ob tem pa nista delovala utrujeno, čeprav je bil to zadnji koncert tega dela turneje. Levji delež programa so namenili aktualnemu albumu Solas, ki je malce drugačen od prejšnjih, saj je Neeson povedal, da so na njem raziskovali nova področja. Podobno kot prej Mendoza, je tudi sam sestopil z odra in prepeval s presrečnimi feni. The Answer so popolnoma upravičili status zdrave rokenrol atrakcije ter prepričljivo in lepo zaključili prepdraznični glasbeni praznik.
na vrh