Za pravo sklenitev koncertne sezone v ljubljanskem centru urbane kulture imenovanem Kino Šiška, pa so letos poskrbeli kultni britanski rockerji, ki nosijo kultno ime! To pa niso Blue Oyster Cult, saj so slednji Američani. To so The Cult. Zasedba, ki je po petih letih izdala v letošnjem letu sveži studijski album »Choice Of Weapon« je s turnejo »terorizirala« ozemlje balkanskega polotoka nazadnje v letu 2009, ko je konec septembra tega leta obiskala Zagrebško malo dvorano doma Sportova in jo tudi korenito napolnila. To pot je nova koncerta turneja gravitirala na vroče poletje. The Cult so pravzaprav na svoji novi koncertni epopeji prišli iz juga Balkanskega polotoka v Ljubljano in to po nastopih v Beogradu (Belgrade Calling Festival) in dan pred Ljubljano v hrvaškem Splitu. Če bi tu bila osemdeseta, bi lahko vso zadevo preimenovali kar v mini jugoslovansko turnejo.
Ena najbolj kontroverznih britanskih skupin, ki je nosila zares velike potenciale, da postane ena največjih rock zasedb vseh časov, pa ji je do tega zmanjkal le ščepec, je na to turnejo povabila znova brcajoče umazane škotske hard rock gorjane Gun, ki so zasloveli v prvi polovici devetdesetih in jih je bil poln MTV denimo leta 1994 s singleom Word Up, ki je predelava izvirnika »vanilaljubnih« Cameo. Bil je njihov tretji album »Swagger« in Gun so takrat res visoko letali, po albumu »0141 632 6326« iz leta 1997, pa kaj hitro razpadli in skorajda neopazno prenehali delovati. Na vokalu ni več karizmatičnega Marka Rankina, v današnji inkaranciji Gun sta ostala le brata kitarist Giuliano 'Jools' Gizzi in Dante Gizzi, ki je prevzel danes v skupni znova vokalne dolžnosti, kvartet pa zaokrožujeta še basist Derek Brown in bobnar Paul McManus.
V dobre pol ure je skupina pred skoraj prazno dvorano Kina Šiške odigrala energičen nastop, ki je dvignil prav vse prašne delce, še tako trdovratno zažrtih po najbolj skritih kotičkih dvorane. Ni kaj. Pristnosti in avtentičnega polaganja rock n' roll ovinkov tej skupini nikdar ni primanjkovalo. Zasedba je izkoristila dano minutažo, da predstavi svoj povratniški studijski album »Break The Silence« s katerega je odigrala štiri točke in sicer otvoritveno 14 Stations, Butcher Man, Lost And Found in naslovno skladbo. Seveda v repertoarju ni izostal Word Up umeščen proti koncu set liste, le to pa so zaokrožile tudi starejše ročke Better Days, Don't Say It's Over, Steal Your Fire in zaključna Shame On You. Skupina je žilava. Čuti se, da je nastala še ob koncu osemdesetih in da so v njej prekaljeni mački, ki razumejo princip rock kulture in zato je kar velika škoda, da je zasedba danes ostala zaradi dolge abstinence pozabljena in v Kinu Šiška tega večera posledično tudi krivično spregledana in preslišana. A tako to gre. Upajmo, da si povrnejo vsaj delček stare prepoznavnosti, če jim ne bo že usojeno, da se ovenčajo še s kakšnim udarnim mega hitom, saj so njihovi zlati časi komercialnega potenciala že minili.
The Cult so seveda povsem druga pesem. Čeprav je to zasedba, ki jo okarakterizira nihajoča kariera vzponov in padcev, je zbir njihovih kultnih klasičnih albumov in ultra hitov iztočnica, pravzaprav katapult, s katerega The Cult vselej odskočijo med najvidnejše rock izvajalce naše ere. Znani so mini armagedoni, skupino so vseskozi pestila nesoglasja in prerekanja, daljše časovne periode popolnega nekomuniciranja zlasti na vitalni relaciji Duffy-Astbury, torej ekscentrizmov skupni The Cult nikdar ni primanjkovalo. Kako so ti vplivali na to, da zasedba ni prišla ligo največjih rock izvajalcev, si lahko vsak razlaga po svoje, vendar pa daje ta del značaja skupine The Cultom poseben status in mesto nepredvidljivih vragov za katere nikdar ne moreš napovedati v kaj se bodo spustili in s čim šokiraii.
Kakorkoli obračam, je novi album skupine naravnost odličen. »Choice Of Weapon« je izjemno hrupen album, ki ni namenjen omahljivcem, pač pa ljubiteljem čvrste erotogene rock retorike s kopreno gotske mistične pogube, ki je vselej ovenčala glasbeno izrazne karakteristike te skupine. Seveda so napočili novi časi in novega albuma tipa »Love« ali »Sonic Temple« ni mogoče pričakovati, kaj šele zahtevati od skupine.
Kar 40. minutna zamuda pa ni bila plod kakšnih muh egotripov članstva skupine, pač pa nesrečnega pripetljaja, da je skupina na poti v Ljubljano iz Splita doživela karambol, saj naj bi šofer avtobusa med vožnjo omahnil v kratki, a nezaželeni dremež in se zaletel v most. Glede na reputacijo skupine smo pravzaprav na koncu bili celo veseli, da smo The Cult sploh dočakali in da je v nelagodje pahnjena skupina sploh stopila na oder. Pred tem je nabito polna dvorana dobesedno tulila od vsega ogorčenja, svoj delež »tečnobnosti« pa je prispevala sama fiziologija človeškega telesa, ki slabo prenaša neznosne razmere, ki jih je diktirala to pot žgoča mikroklima dvorane.
Mučne minute čakanja so hipoma utonile v pozabo ko je zasedba prašila že v uvodnem delu koncerta svoje kultne klasike začenši z Lil' Devil iz tretjega studijskega albuma »Electric« in hipoma poskrbela za povratne salve ekstaze prevretega občinstva, ki ni skrivalo polnega navdušenja.¨
Postavitev skupine na odru pa standardna! Vselej v mistiko oviti Ian Astbury v centralni poziciji, to pot odet v jakno okrašeno z imitacijo kože orjaške perzijske mačke, če ne kar kakšne puščavske lisice, ne ravno posrečena izvira za poletni čas, sploh glede na to, da je Ian preživel uro in pol v CUK Kino Šiška kar vseskozi odet v njo! Temna očala obvezno poveznjene na nos, lasje pa so mu znova korenito pognali, zato si jih je možakar napeto začesal nazaj ter spel v čop. Levo od njega je stal v kot odra ugreznjeni kitarist Billy Duffy, desno od Iana je stal basist Chris Wyse, za bobni je rešetal John Tempesta, no na odru pa je delal četvercu družbo še tihi peti član v senci, ki spremlja zasedbo, kot dodatni koncertni ritem kitarist od leta 1999 dalje! Ime mu je Mike Dimkich. V začetnem delu so The Cult hitro razvneli publiko, ko je odjeknila Rain, hitro za njo pa še skladbi Nirvana in Fire Woman. Repertoar je v začetnem delu alterniral med novimi in starimi skladbami. Publika pa je temu primerno nihala med nastopom skupine. Torej v korelaciji hladno toplega odzivanja. Vzdušje je nihalo, skupina pa nikakor ni pokazala niti ene hibe tega večera, pač pa odsekala repertoar s polnim pristopom. Prav je tako, saj je bil to dokaz da so The Cult silno zadovoljni z rezultati novega albuma in da z užitkom igrajo točke le tega na koncertnih odrih!
Astbury, ki slovi po svoji odrski zadržanosti, da se pač »vnema » zelo počasi in odpira do publike še počasneje, je to pot premogel celo nekaj več besednega kontakta s publiko, kot pred tremi leti v Zagrebu, kjer je bil povsem tiho. Sicer je občestvo pozdravil prvikrat šele proti koncu regularnega dela repertoarja, pa vseeno. Duffy se je držal znova zase, očitno je to v njegovi navadi. Niti enkrat ni pogledal z odra v občinstvo. Vseskozi je bolščal v kitaro znamke Gretsch, beli model z »f-luknjami« podobno oblikovan kot Gibson model ES-335, model ki ga uporablja tudi Charlie Burchill iz legendarne škotske rock zasedbe Simple Minds. Po novi The Wolf je zasedba pritisnila na plin in tolkla le še klasiko na klasiko, vzdušje pa je naraščalo in atmosfera se je spreobrnila v »Cult planet«, ki ga je možna pričarati le ta edinstvena skupina.
Da. Še vedno. In prepričljivo, kot že dolgo ne. Današnjih The Cult koncertov nikakor ne gre primerjati s časi Matta Soruma, vendar pa delujejo The Cult odlično na odru za nove čase. Vzdržujejo svoj edinstveni videz čist in neomadeževan. To pa je tudi bistvo. Svojo nedotakljivost, zadržanost, nepredvidljivo odzivanje, kjer ne veš kdaj in kako bodo usekali. Astbury je dejansko spominjal na nekakšnega svečenika. Ta nepremična hladna drža, utečeni glasbenikov seksapil, so seveda izkoristili tudi nekoč pred leti bivši člani skupine The Doors, ko so Iana povabili da stopi v vlogo približka odrske reinkarnacije nedotakljivega Jima Morrisona. Astubry je izjemna odrska figura in brez njega ni The Cult. To je dejstvo in to potrditev smo prejeli tudi tokrat v Kinu Šiška. Mož sicer drži po novem nekaj distance do najvišjih vokalnih leg, to seveda pride z leti, sicer pa se drži suvereno in na moč kredibilno v svojih karakteristikah vokalne interpretacije .
The Cult so v Kinu Šiška dokazali, da ostajajo pravi odrski pridigarji, rockovski vešči, ki so jim jasne in razodete vse skrivnosti. Svojo kljubovalnost in veščino rokovanja z rock okultizmi z leta v leto zgolj poglabljajo in širijo njen magični dotik. Zasedba je po uri in pol sklenila koncert tako, kot ga je začela. S klasiko albuma »Electric« Love Removal Machine in tako polno potešila nabito dvorano Kina Šiške.
na vrh