Včeraj se je masovno romalo v Zagreb. Razlog? Nakup sezonskih vstopnic za tekme "prerojenega" Medveščaka ali mogoče obisk legendarnih The Cult, ki na letošnji turneji, imenovani Love Live Tour, po nekem čudnem naključju izvajajo vse od A do Ž iz v več milijonih prodanega, danes kultnega albuma Love! Ker na RockLine tako ali tako veljamo za nepoboljšljive FC Čukarički fane, prva opcija žal ni prišla v poštev, torej nam je ostal samo še skok do Doma sportova na po imenu sodeč doživljaj nepozabnega koncertnega spektakla, ki pa, roko na srce, na koncu ni opravičil vseh (pre)velikih pričakovanj.
Ob prihodo v dvorano so nas najprej pozdravili lokalni rokerji Hard Time, ki so v vlogi predskupine Cult oboževalce prvič ogrevali že na Drava Rock Festu v Koprivnici leta 2007. Hard Time so vredni ogleda. Gre za klasični trdo rokovski pristop, ki ne skopari s trosenjem žmohtnih vsebin. Dobre pol ure trajajoč uvodnik večera, ki so ga fantje razumljivo izkoristili za snemanje video spota, je ponudil venček lokalcem očitno dobro znanih skladb ter nekaj novitev pripravljenih za prihajajoči album, katerih izvedba pa je na žalost močno trpela na zvoku, očitno vnaprej nastavljenemu za potrebe zvezd večera. Kakorkoli že, zbranih omenjene "malenkosti" niso preveč motile. Hard Time so svojo primarno nalogo, torej dvigovanje temperature pred velikim finalom, opravili z odliko, seveda tudi po zaslugi izrednega kitarista Ivana Mihaljevića.
THE CULT
Zagrebški koncert je potrdil že slišano, torej da Ian Astbury ostaja trdno v primežu vplivov morrisonske avre, ki v stričkovo domišljijo in ustvarjalno žilico drezata praktično že celotno glasbeno kariero. Ianovo odkrito simpatiziranje s frontmanom The Doors je torej splošno znano dejstvo, občutiti ga je moč tako v prepoznani vokalni dostavi, ki je The Cult v orbito popularnosti navsezadnje prvič izstrelila prav z albumom Love, ultimativno uresničitev sanj pa je Ian doživel prav z ustvarjalnim zlitjem s preostalima glasbeno še vedno aktivnima članoma ameriških rokerskih legend Robbyjem Kriegerjem in Rayjem Manzarekom, s katerimi je leta 2002 spočel projekt The Doors of the 21st Century. Včerajšnje večerno druženje v mali dvorani Doma sportova je v mnogočem postreglo z optimalno nadgradnjo že videne demonstracije koreografskih presežkov davno pokojnega The Doors frontmana. Seveda v režiji enega in edinega Iana Astburya, ki je pred voljno občinstvo stopil "primerno" odebeljenega profila, oborožen v radoživim obraznim rastjem, skratka za trenutek se je zazdelo, kot da pred nami stoji sam duh Jima Morrisona, ki se je tekom sledenja alkoholnim hlapom izgubil na srečo prav nekje na poti skozi Zagreb.
The Cult so se v Domu sportova lotili preverjenega izvedbenega recepta, ki je zanje leto vse pogosteje na koncertnih menijih titanov rock godbe. Obljubljeno serviranje cvetk ustvarjalnega zenita zasedbe je seveda opij za vse najbolj zveste The Cult častilce, nosi pa tudi dovolj potenciala za uspešno prepričevanje tistih, ki The Cult spremljamo bolj po stranski poti. Greha vredna set lista, ki se je vsebinsko pričakovano kot pijanec plota oklepala leta 1985 izdanega albuma "Love" je zlati garant uspeha turneje, obenem pa iz umetniškega vidika pod vprašaj postavlja motive za tovrstno početje, ki z negiranjem večjega dela zapuščine zasedbe namiguje predvsem na željo po dodatnem zaslužku. Z bežnim kimljajem tej trditvi sta včeraj prostodušno postregla sama glavna akterja The Cult kolektiva Ian Astbury in Billy Duffy. Omenjena sta se tekom večera vztrajno branila vsakršne medsebojne odrske komunikacije, njun kanali za sporazumevanje so ostajali v najboljšem primeru priprti, kar nemara daje slutiti, da so odnos med njima precej skrhani. Kar je škoda! Opaznejšega vpliva na potek celotnega dogajanja videna ohladitev razmerja sicer ni imela, sta pa gospoda (predvsem Duffy) s tovrstnim početjem gorko opominjala, da so časi brstenja plodovitega razmerja, ki je povilo nekaj najboljših trenutkov v povesti rock & rolla, na žalost že daleč za nami!
Vseeno, The Cult so Dom sportova stresli do samih temeljev, se nesramno poigrali s kostmi "velikega heroja" dr. Franje, ter pričarali edinstveno orgijo prvinskega rock & rolla, vse zahvaljujoč predvsem strupenemu repertoarju, katerega vrhunci so botrovali neredkim ekstatičnim odzivom publike. Za začetek "Nirvana", zatem poznan redosled v režiji "The Big Neon Glitter", "Love", "Brother Wolf, Sister Moon", strumno naproti prvemu vrhuncu večera, kultni "Rain", pospremljeni z ubranim vseljudskim prepevanjem, vse v domeni enotaktne godbene mašinerije, ki krili na minimalistični kombinatoriki treh akordov in preproste motivike izjemno poslušljive narave. Odziv publike je bil nepopustljivo iskren, brez dvoma tudi zaradi neomajne vere v svoje heroje, ki stoji le streljal stran od popolne idealizacije. Verjamem da je večina tako le stežka registrirala na trenutke kar močno luknjavost v Ianovem vokalu, ki je neredko terjala pomoč iz strani tudi ne ravno navdušujoče spremljevalne glasovne postavitve. Ian se je začuda bolje odrezal prav tam, kjer bi po sprva slišanem pričakovali najtežje migrenske udarce, denimo na poligonu za drilanje morrisonskih izraznih komponent "Black Angel". Na drugi strani je Duffy sprva pristopil previdno, kitaristovi prebliski so bili redki. Vsaj v prvi polovici nastopa je Billy naloge opravlja po "liniji najmanjšega napora", z rednim prestopanjem iz wah efekta v konvencionalne distorzijske okvire, torej suvereno, a brez presežkov ali kakšnega pretiranega čustvenega iskrenja. Za razliko od vidno ganjene množice (praviloma oborožene z različnimi The Cult rekviziti), ki je Dom sportova ob s serijskem serviranju triumfov zasedbe postopoma spreminjala v inkubator eruptivnih energijskih silnic.
Kot rečeno, boljše set liste si niti naključno mimoidoči nebi mogel želeti. Škoda le, da si Ian in tovaršija niso dovolili konkretnejšega poseganja po železninah tipa "Edie (Ciao Baby)", iz albuma Sonic Temple smo denimo pogrešali Sweet Soul Sister, so pa z Dirty Little Rock Star poskrbeli za enega redkih presenečenj večera, ki je razumljivo minil kar malce prehitro. Pravzaprav mnogo prehitro, saj so nam The Cult po zaključni Love Removal Machine z uradniškim hladom in brez kančka slabe vesti hitro obrnili hrbte, ter nas ujete v salvah žvižgov nezadovoljnih posameznikov pustili oropane za težko pričakovani bis. Brez dvoma nepričakovan manever je tako tudi glavni krivec za grenak priokus, ki se nam je ob vračanju v očetnjavo brezsrčno obračal v ustih.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh