Že dolgo ni kakšna zasedba glasbenikov, ki igra priredbe neke druge, precej bolj slovite skupine, zbudila takšnega zanimanja za svoj koncert kot se je to zgodilo v primeru nastopa The Bohemians v Hali Tivoli. Britanci The Bohemians, ki po odrih nastopajo že od leta 1996, so že vrsto let najbolj cenjen 'tribute to' Queen band na svetu in v tem večeru smo se lahko prepričali, da so si upravičeno priborili tovrsten sloves. Pevec Rob Comber ima, poleg izjemne glasovne sorodnosti, do potankosti naštudirane odrske gibe pokojnega pevskega velikana Freddieja Mercurya, kateremu je precej podoben tudi po videzu, medtem ko je kitarist Christopher Gregory s svojo kopijo slovite električne kitare 'Red Special' dodobra naštudiral kitarsko tehniko Briana Maya. Četverec dopolnjujeta Wayne Bourne v vlogi Rogerja Taylorja in basist Kevin Goodwin kot John Deacon, ki po inštrumentalni plati spodobno 'nadomeščata' svoja vzornika. Ali je Bourne dostojen 'namestnik' Taylorja tudi po vokalni plati pa se v tem večeru nismo uspeli prepričati, vendar je imel vsaj dober razlog, da pri petju spremljevalnih vokalov ni veliko sodeloval.
Vsi štirje člani The Bohemians svojih velikih vzornikov ne posnemajo samo v glasbenem smislu, temveč tudi po izgledu, čeprav je tu zares uspešen samo Comber, kar obenem pomeni, da njihov šov vsebuje preoblačenje in imitiranje videza članov Queen iz različnih poglavij njihove kariere. The Bohemians so se tokrat podali na evropsko turnejo med katero so se ustavili tudi v Ljubljani in s seboj pripeljali devetnajstčlanski orkester ter žensko-moški mešani pevski zbor v obliki kvarteta. Aktualna turneja je bila posvečena petindvajseti obletnici Freddiejeve smrti. Legendarni pevec bi letos praznoval natanko sedemdeset let, če bi bil še živ.
Obenem je letos minilo trideset let odkar so Queen zadnjič nastopili v svoji edini pravi postavi, se pravi s Freddiem in Johnom Deaconom. Koncert se je začel z dvajsetminutno zamudo, nakar so na oder najprej prikorakali člani orkestra in pevskega zbora ter pod vodstvom razposajenega dirigenta odigrali inštrumentalno verzijo nesmrtne »A Kind of Magic« (1986) balade »Who Wants to Live Forever«, ki je, resnici na ljubo, edina Queen klasika, kjer je orkester zares potreben in si jo je težko zamisliti brez njegove prisotnosti.
Končno so na oder prišli še vsi člani The Bohemians na čelu s Comberjem v vlogi Freddieja, ki je prisotne v dvorani hitro prepričal, da je povsem spodoben vokalni 'namestnik' s sorodno barvo glasu, ter izvedli buditeljski hit »I Want It All«, ki je dvorano v trenutku spravil v delirij. Comberjeve odlike prvovrstnega zabavljača, ki ima Freddievo odrsko mimiko naštudirano v detajle, so do polnega izraza prišle na glamuroznem zimzelenu »Killer Queen«, medtem ko je na »Bicycle Race« že uspel razviti 'magnetni' odnos s publiko, tako kot je to nekoč uspevalo njegovemu velikemu pevskemu vzorniku. Tako kot je to že 'tradicija' v Tivoliju je bilo spet nekaj problemov glede ozvočenja, saj se Gregoryeve/Mayeve kitare v začetnem delu nastopa skorajda ni slišalo, kar se lahko reče tudi za spremljevalni pevski kvartet, vendar se je tovrstno stanje v nadaljevanju precej izboljšalo.
Vsi veliki Queen zimzeleni kot so bili »Breakthru«, »Don't Stop Me Now«, »Another One Bites the Dust«, »Somebody to Love«, »Under Pressure« (pred njegovo izvedbo so se spomnili na nedavno preminulega Davida Bowieja) ter nekaj manjših presenečenj kot sta bila »Seaside Rendezvaus« ter »Dreamers Ball«, z izjemno solažo na trobenti, so si sledile ena za drugo, medtem ko je presenetljivo glasna in dejavna publika večkrat pozabila, da se na odru nahaja 'kopija' in ne 'original'. Na »Crazy Little Thing Called Love« je Comber/Freddie v roke prijel akustično kitaro, medtem ko mu je publika zvesto pomagala pri petju refrena in s ploski rok. Tudi na njegove nagajive in kompleksne vokalne improvizacije, ki so bile popolnoma v stilu njegovega legendarnega vzornika, se je vselej odzvala po najboljših močeh. Orkester je obenem uspel spretno zapolniti minute, ko so se člani The Bohemians preoblačili v dobro znane obleke svojih idolov.
Po dvajsetminutnem odmoru je na oder ponovno najprej prišel orkester s pevskim zborom, nakar so se jim pridružili še člani The Bohemians ter se izkazali s spodobno verzijo »One Vision« iz katere so prešli neposredno v »Seven Seas of Rhye« s Comberjem/Mercuryem na velikem klavirju. Bližal se je zaključni del nastopa in na vrsto so prišle največje Queen uspešnice na čelu z »A Kind of Magic« ter »I Want to Break Free«, ki so izpadle izvrstno, medtem ko je pevski zbor vse bolj opravičeval svojo prisotnost. Po spektakularni verziji »The Show Must Go On« za katero je Comber izjavil, da je njegova najljubša Queen skladba, sta sledili dve največji presenečenji tega večera – izvedbi dveh hitov iz Freddiejeve solo kariere.
Najprej je na vrsto prišel »The Great Pretender«, sicer originalno Freddiejeva priredba hita skupine The Platters, med katerim se je nekoliko preslabo slišalo spremljevalni pevski zbor, medtem ko je »Barcelona«, katero je v smoking oblečeni Comber/Freedie odpel v duetu z izvrstno operno pevko, ki se je za to priložnost posebej oblekla v večerno obleko, izpadla zares fantastično in je predstavljala enega izmed vrhuncev celotnega koncerta. »Flash« je prebudil nekoliko mešane občutke, saj se je Comber/Freddie vključil šele pri zaključnem verzu, medtem ko je nekoliko preveč vživeto oponašanje glasov določenih likov iz filma 'Flash Gordon' s strani članov pevskega zbora izpadlo pretirano komično.
Zatem je napočil čas za pričakovani vrhunec večera – »Bohemian Rhapsody« s katero so nas The Bohemians dokončno prepričali zakaj so že toliko časa najboljši Queen tribute band na zemeljski obli z izdatno popotnico Briana Maya in Rogerja Taylorja. Na »Hammer To Fall« je spet prišla kitara do nekoliko večjega izraza, medtem ko je še eno presenečenje predstavljala izvedba »Made In Heaven« (1995) standarda »I Was Born To Love You«. Vsekakor je bilo lepo slišati tudi skladbe, katere (klasični) Queen s Freddiejem nikoli niso igrali 'v živo'. Med izvedbo »Radio Ga Ga« je bila na Comberjev poziv že celotna dvorana na nogah.
V hitrem, tradicionalnem dodatku je sledil še klasični zaključek vsakega Queen koncerta iz 'starih dobrih časov'; najprej navijaško skandiranje z »We Will Rock You«, ki ne bi mogel biti bolj primeren za Halo Tivoli, ter zmagovalni »We Are the Champions«, katerega so zapečatili s tradicionalnim posnetkom britanske himne »God Save the Queen«. Omeniti je treba, da se je Comber/Freddie, v stilu svojega velikega idola, na koncu ovil v britansko zastavo z napison 'Queen', nakar jo je obrnil na hrbtno stran. Tedaj se je pokazala slovenska zastava z istim napisom in publiki se je zmešalo od navdušenja, medtem ko ovacij kar ni hotelo biti konec.
The Bohemians so v navezi z orkestrom in pevskim zborom pozitivno presenetili in nas razveselili z zanimivim naborom Queen standardov, medtem ko so večino prisotnih v Hali Tivoli uspeli prepričati, da gre za nadvse kvaliteten približek legendarne skupine. Številni, ki se še niti rodili niso, ko so Queen zaključili s koncertnim nastopanjem, so lahko v tem večeru dobili vsaj približen občutek, kako so izgledali koncerti ene največjih rock skupin vseh časov. Dobili smo potrditev da The Bohemians ta hip res ponujajo najboljši možni približek klasične Queen koncertne magije ob kateri Mayev in Taylorjev nedavni koncertni eksperiment z Adamom Lambertom izpade še bolj groteskno in nepotrebno kot sicer.
na vrh