Srednja Dalmacija, natančneje Šibenik, je gostila v začetku avgusta (7.-10.) festival, ki sliši na ime Terraneo. Tokratna druga edicija festivala je naredila velik korak naprej v prepoznavnosti ter širini in kvaliteti programa. Terraneo je v primerjavi z drugimi programsko primerljivimi festivali v širši okolici (Exit, Sziget, Frequency…) pravi palček, a mu začuda prav ničesar ne manjka. Še več: s svojo skrbno programsko politiko poskrbi, da znotraj line-upa ni gnilih jajc, program pa zabeli z ekološkim ozaveščanjem in delavnicami, ki potekajo znotraj kampa čez dan. Prijetno s koristnim. A vseeno je njegov največji plus ravno okolica, ki ponuja morske užitke. Čez dan se predajaš njim, zvečer in ponoči pa poslušaš izbrane glasbenike svetovne popularne scene (alternativnega diapazona). Človek, kar ne more verjeti, da je tako tekoče in prijetno potekajoč festival šele drugo leto na sceni. Potem, ko so lansko leto nastopile skupine kot so The National, La Roux, The Fall, Nouvelle Vague, Mogwai, Crystal Castles, The Raveonettes, Destroyer, The Suuns, Dan Deacon…so letos organizatorji stopničko postavili še par nivojev višje. Cedila sta se med in mleko, kar je pomenilo, da je navkljub inteligentnemu razporedu prihajalo do občasnih prekrivanj zelo zanimivih skupin oz. izvajalcev.
Samo festivalsko prizorišče je bilo postavljeno na tleh opuščene vojašnice in je za festivalske razmere dokaj majhno, a zato toliko pametneje izkoriščeno. Poleg treh glavnih ''open-air'' odrov, ki so po velikosti razporejeni v isti liniji (Terra stage, Aqua Stage, Aero Stage), so ponoči štafeto zabave prevzeli t.i. hangarji (Muzika HangaR, MTV Hangar…), kjer so se obiskovalci v klubskih ritmih vrteli vsak dan vse tja do osme zjutraj. V kampu je za sprostitev poskrbel še Akustika stage. Poleg koncertnih prizorišč je bilo odlično poskrbljeno za najraznovrstnejšo prehrano in pijačo, ki si jo dobil po razmeroma nizkih cenah (Roast Chicken, Vege kitchen, Grill bar, palačinke, Rakija bar,…). Po vzoru novosadskega Exita so tudi tu kot denarna valuta nekaj veljali le ''tokeni''. Država v državi. Vzdušje je bilo izrazito sproščeno. Poleg jezikov bivše skupne republike se je veliko slišalo predvsem angleščine, pa tudi nemščino in italijanščino. Internacionalna prijateljska atmosfera je festival naredila še zanimivejšega. Ko se na kupu spoznava toliko različnih kulturnih izročil in navad, je kaj drugega težko pričakovati. V štirih dneh (torek, sreda, četrtek, petek) se je na odrih zvrstilo okoli 110 glasbenih izvajalcev. Prvi trije dnevi so bili rezervirani za velika glasbena imena, zadnji, poslovilni dan pa predvsem sprostitvi in še zadnjim plesnim trenutkom. Organizacija je bila odlična. Program je potekal brezhibno, ni prihajalo do večjih zamud ter tudi nobena (večja) skupina ni odpovedala nastopa v zadnjem hipu, kot se je to npr. zgodilo hrvaškemu ''bratu'', zagrebškemu INmusic festivalu. Ozvočenje je bilo zadovoljivo, do izpadov in nepotrebnih nihanj ni prihajalo. Festival je že danes do neke mere zgodba v uspehu. Ima veliko podporo v sami občini Šibenik, domačini, s katerimi sem se pogovarjal pa dotok turistov le pozdravljajo. Potrebno je vedeti, da v štirih dneh festival obišče preko 50.000 ljudi, kar je toliko, kot je vseh prebivalcev Šibenika. Festival izpolnjuje vse pogoje, da v naslednjih nekaj letih postane prava vroča točka Balkana. Veliko število obiskovalcev iz Slovenije temu že sedaj pritrjuje.
Po peturni vožnji z avtomobilom (prav smilili so se mi ''reveži'', ki so se peljali z vlakom: 12 urna prava mala odisejada) sem v Šibenik prispel okoli pete prvega dne. Po kratki nastanitvi in jedači nisem smel kaj dosti oklevati, saj je že ob osmih zvečer na Aqua Stage igrala Anna Calvi. Tudi sicer so se dogodki na festivalu začenjali razmeroma pozno, okoli sedme, osme zvečer, kar je specifika Terranea glede na ostale evropske festivale (npr: avstrijski Frequency začenja s program že ob dvanajstih, enih opoldne, večina pa najkasneje otvori prizorišča ob peti popoldne). Posledično so se tudi sami koncertni dogodki na glavnih prizoriščih zavlekli dolgo v noč in se zaključili šele okoli tretje ali četrte zjutraj. Tej ''zakasnitvi'' je v veliki meri botrovala predvsem neznosna vročina (35, 36 stopinj čez dan). Še sreča, da je bilo koncertno prizorišče asfaltirano in da sama tla niso bila peščena. Kombinacija vročine in peska zna biti nadvse zoprna. Prvi dan sem si ogledal sedem izvajalcev.
Kot prvega sem ujel že prej omenjeno londončanko. Anna Calvi je pravo poosebljanje sodobne femme fatal. Je skrivnostna, temačna in strastna ženska. Vse to se kaže tudi v njeni glasbi, nekakšnem atmosferičnem popu, ki je pospremljen z veliko dozo kitarske virtuoznosti. Calvijevo odlikuje veliko stvari. Poleg nenavadno globokega ter močnega glasu in karizmatične prezence, jo prav edinstveno upravljanje s kitaro dela (med ženskimi izvajalkami) posebno. Če bi ji človek vzel inštrument in koncertni sij, bi pred seboj dobil milo podobo mladega dekleta. Ravno ta božanska milina, ki jo v sebi nosi, te še posebno očara. Na prvi pogled tako krhko bitje, ki zmore od sebe oddati tako nebeške zvoke. Zato ni čudno, da jo je prvi opazil prav Brian Eno. Mentor Eno zanjo pravi, da je ''največja stvar od časa Patti Smith''. Glasbeni vpliv so zelo široki, od klasične glasbe (mdr. je akademska violinistka), eksperimentalcev tipa Captain Beefheart, starih rockerjev ala The Rolling Stones, glasbenih in kulturnih ikon Edith Piaf, Nina Simone, David Bowie, Scott Walker, vse tja do virtuoznih kitaristov Jimija Hendrixa in Djanga Reinhardta. Navdihujejo jo tudi druge umetnosti, predvsem filmska (David Lynch, Wong-Kar Wai, Gus Van Sant). Mnogi jo primerjajo z PJ Harvey in Siouxsie. Še pred lanskoletnim izidom albuma, ki je bil odlično kritiško sprejet in nominiran za kar nekaj nagrad, je kot predskupina nastopala pred izvajalci kot so Arctic Monkeys, Johnny Flynn ter Nick Cave in Grinderman. Na odru Calvijeva deluje prepričljivo. Oblečena v visoke črne hlače in moško rdečo bluzo, namazana z močno rdečo šminko, nas vseskozi zapeljuje s svojo poetičnim, iskrenim in strastnim glasbenim performansom. Po odru se veliko ne giblje, mnogi bi ji očitali celo statičnost. A to je del njenega izrazja. Toliko več naredita glas in glasba ter seksapil, ki ga izžareva. Ob strani ji stojita še bobnar in harmonikašica. Na Terraneu je zaigrala deset skladb. Set je odprla z enigmatično inštrumentalno Rider To The Sea in po slednjem zaigrala vse svoje uspešnice: Desire, Suzanne and I, Love Won't Be Leaving. Proti koncu seta je zaigrala tudi tri priredbe: Surrender od Elvisa Presleya, Wolf Like Me od TV on the Radio ter Jezebel od Edith Piaf). Obiskovalcev je bilo navkljub zgodnji uri veliko in na koncu koncerta je bil Aqua stage kar lepo napolnjen. Kakšna velika evforija vsaj navzven ni vladala, so mi pa po koncerti prijatelji in ostali povedali, da je bil ta nastop pravi balzam za dušo. In temu lahko le pritrdim. Tako čuteče in močne koncertne izpovedi ne vidiš oz. slišiš velikokrat. Morda je zanimiv še ta ''tehničen'' podatek, da je bila edina izmed nastopajočih, ki je fotografom namenila le 45 sekund na prve tri skladbe.
Takoj po Anni Calvi je na vrsto prišla nemška zasedba The Notwist. Zaradi določenega prekrivanja s Friendly Fires, sem si ogledal samo pol ure njihovega nastopa, a bilo je dovolj, da so me navdušili. Skupina, ki se jo je v zadnjih letih oprijel vzdevek ''Nemški Radiohead'', ima z angleškimi vrstniki res marsikaj skupnega (temačna glasbena krajina, eksperimentiranje ter raziskovanje elektronskih glasbenih smeri), a po drugi strani izhajajo iz čisto drugačnih okolij. Od nekdaj kritiško hvaljeni The Notwist, so konec osemdesetih izšli iz bavarske hard-core scene. Prešli so kar nekaj ustvarjalnih faz, od začetnega metal-grunge obdobja, pa vse tja do jazz obdobja iz konca devetdesetih. Že dve desetletji pa ostajajo eden izmed osrednjih stebrov alternativne glasbene scene v Nemčiji. Zadnja leta so močno zašli v elektronske glasbene okvirje, njihove skladbe pa remiksajo vsi aktualni glasbeni inovatorji in avtoritete na področju sodobne podtalne elektronike (Four Tet, Caribou, Panda Bear…). Zaigrali so nam vse svoje štiri največje uspešnice: Consequence, Pick Up The Phone, Pilot, One With Freaks. V živo zvenijo odlično. Pravo razmerje vznemirljivih eksperimentalnih vzgibov in temačne pop melodičnosti, te kaj hitro lahko zapelje v glasbeno ekstazo. Gre za večdimenzionalne glasbene pripovedi, pri katerih užitek ne pojenja niti za trenutek. Vnašanje elektronskega ''deep'' minimalizma ji poleg vseh naštetih kvalitet doda še klubsko atmosfero. Naravnost magičen bend. Na odru delujejo skromno in umirjeno, nobene pretencioznosti, glasba govori zase. Poslušljivo, mamljivo, zadovoljujoče.
Na sosednjem odru, glavnem Terra stage so po The Ting Tings (ki smo jih obdelali v reportaži iz Urbanega festivala) na vrsto prišli Friendly Fires. Koncert skupine The Notwist sem predčasno zapustil ravno zaradi ogleda lanskoletnega britanskega hita poletja. Friendly Fires so do danes izdali dve plati (''Friendly Fires'', ''Pala''), žanrsko pa stojijo nekje na presečišču post-punka in disca, ki ju nenehno mešajo z elementi funka. Skupino sestavlja trojica mladeničev, ki jim poveljuje karizmatičen frontman Ed Macfarlane (v živo nastopajo še s celo pihalno selekcijo). Ravno njegovi plesni gibi so velikokrat prva neglasbena asociacija na skupino. Mnoge ta nenavadna pojava že v začetku odvrne. Macfarlane se zvira, poskakuje, boki švigajo levo in desno, je v nenehnem plesnem pogonu. Je pravi motor ekipe, ne dovoli ne njej, ne gledalcem dihati. Če hočeš zajeti duha skupine, mu moraš slediti. Če to namero opustiš, se kaj hitro zgodi, da v tvojih očeh (in ušesih) skupina zbledi. Plesne in energične glasbene kompozicije zelo hitro zapadejo v monotono in umetelno glasbeno poigravanje s plesnimi ritmi, ki so sami sebi namen. Potrebno se je prepustiti plesnemu trenutku. Le ta vživeta prepustitev lahko pusti na gledalcu nek spomin oz. pomen. Skupina je zaigrala lepo bero skladb, tudi vse hite: Lovesick, Jump In The Pool, Blue Cassette, Skeleton Boy, Paris, Hawaiian Air, Kiss Of Life.
Takoj po zaključku koncerta zasedbe Friendly Fires, se je na sosednjem Aqua Stage začel koncert skupine 65daysofstatic. Prehajanja med glavnimi koncertnimi prizorišči so bila hitra in enostavna, saj so bila povezana s predori in po velikosti postavljena v vodoravni linija od vhoda (od večjega proti manjšemu). Največji, Terra stage je s svojo kvadraturo zapolnil nekje do četrtino celotnega festivalskega prizorišča. Le tej pametni postavitvi se je potrebno zahvaliti, da se na poti ni zgubljajo nepotrebnega časa. 65daysofstatic so nam pripravili pravo apokaliptično (pre)izkušnjo. Zasedba odlično neguje in nadaljuje tradicijo inštrumentalnega post- in math- rocka. Na sceni je prisotna malo več kot deset let, v tem času so izdali že pet studijskih albumov, ki so bili vsi po vrsti odlično sprejeti. Čeprav gre za dokaj nekonvencionalen bend (ki trenutno v mainstream sferah nima domovinske pravice), imajo za seboj že kar lepo število nastopov po različnih svetovnih festivalih, leta 2008 pa so nastopali kot predskupina zasedbe The Cure na njihovi ameriški turneji. Dve leti kasneje so z njihovo št. 1, Robertom Smithom, posneli skupaj tudi skladbo. Nastop v Šibeniku jim je uspel ''v nulo''. Malo skupin premore tako močno energijo in skoncentrirano interakcijo med člani benda. Pri inštrumentalnih skupinah mora biti ta še toliko intenzivnejše in opaznejša. Vokal lahko nadomesti le zelo uspešna inštrumentalna komunikacija. Bend poskuša vse svoje posredovati samo čez glasbo. 65daysofstatic je vse to uspelo. Uspešno se izognejo klišejskim glasbenim vzorcem, ki jih goji večina inštrumentalnih post- bendov. Z vnašanjem elektronskih elementov zgornji žanr predrugačijo v nekaj živega, aktualnega in zelo močnega. Pravi mini ekstaza. Popeljejo te po apokaliptičnih pokrajinah, preko dramatizacije ti postavijo težo sveto nad glavo, a so že v naslednjem trenutku zmožni pričarati najbolj magične pomirjujoče harmonije. Pravi mojstri poigravanja z napetostjo, ki obvladajo tako baročne kot tudi minimalistične razsežnosti, ki jih ponuja glasba.
Po koncu koncerta 65daysofstatic, sem imel zopet srečo, da sem prišel ravno na začetek koncerta dua Thievery Corporation. Tokratna ''live'' inkarnacija ju je na odru združila s kar petnajstimi glasbeniki. Glasbeniki so postopoma prihajali na oder približno dvajset minut: najprej dj-ski duo, kitarist in bobnar, potem basist, potem pevka, potem reggae MCja in pevca, pa še raperja,….Nekje pri sedmi skladbi večera se je formacija končno ustalila. Thievery Corporation v osnovi sestavljata Rob Garza in Eric Hilton. Prihajata iz Washingtona D.C., kjer sta se pred petnajstimi leti tudi srečala in skupaj začela delati glasbo. Prvotna obsesija z glasbo skupine The Clash in brazilske glasbe sedemdesetih, se je do danes razširila na mnoge glasbene žanre in nivoje. Njuna glasba sestoji iz mešanja elementov duba, acid jazza, reggae glasbe, ambientalne glasbe, trip-hopa, indijske in brazilske (klasične) godbe….Vsi ti elementi se odlično prelivajo znotraj ''lounge in downtempo'' estetike. Glasba, ki je od nekdaj sinonim za bare, kazinoje ali pa za spremljavo sončnega vzhoda, ponuja še marsikaj drugega. Navkljub umirjenosti, ne gre za prazno in ''neškodljivo'' glasbeno podobo. Garza in Hilton nenehno poudarjata pomen političnega angažmaja pri glasbenikih. Sta znana podpornika človekovih pravic, raznoraznih prehranjevalnih programov in ostra nasprotnika vojne v Iraku ter Afganistanu. Nenavadna mešanica različnih svetovnih glasbenih elementov je bila vidna tudi na odru. Na prvi pogled je bil ekipa sestavljena iz glasbenikov, ki res nimajo kaj dosti skupnega. A ta prvi vtis že zelo hitro demantirajo z mojstrsko usklajenostjo in vidno radostjo skupnega nastopanja. Njihova glasbena umetnija nas je vse zazibala v počasne plesne korake. Groovy ritmi, ki jih je v prvi vrsti gradil markanten basist zastrašujočega pogleda, so na ljudi delovali hipnotično. Mojster na kitari in sitaru, Rob Myers, je to hipnoze le še poglobil. Poleg angleščine je bilo slišati tudi brazilsko portugalščino. Pravi dogodek glasbe s celega sveta, ki je odlično infiltrirana v elektronskem naročju. Zvočna slika je zavoljo mešanja različnih elementov bogata, a nikakor pretirano baročna. Pozornost se tekom nastopa porazdeli po celi ekipe, zato nastop ne sloni le na plečih enega ali dveh glasbenikov, kar še poveča pomen sodelovanja in ne tekmovanja. Pravi kreativni glasbeni laboratorij, ki smo ga uspeli videti v živo. Vsekakor poleg Anne Calvi vrhunec večera.
Proti jutru sem si ogledal še dva nastopa. Prvega skupine Future Islands na Aero Stage-u sem delno zamudi, zaradi zgoraj opisanega nastopa zasedbe Thievery Corporation, a vseeno prišel pravočasno, da sem dobil dober odmerek zasanjanih ritmov. Future Islands so nastali v domači Severni Karolini na začetku leta 2006. Za seboj imajo posnete tri studijske plošče in kopico EP-ov. Zasedbo vodi čokati frontman Samuel T. Harring, ki s svojo iskreno in strastno držo na odru navduši. Harring se po odru nenehno giblje, dramatično gestikulira, valja po tleh…človek ima občutek, da je prišel na gimnastičen trening. Navdih zasedba črpa iz glasbe osemdesetih, posebej post-punkovskih ritmov in new-wave melodike. So prava definicija sodobnega elektro popa. Za konec noči sem si na ogledal še dj-set elektronskega dua iz Londona, Groove Armada. Že petnajst let svet zalagata z dobro elektronsko produkcijo, tokrat pa sta se posvetila predvsem kreaciji dobre zabave. To jima je uspela, saj je ''butalo'' v ušesih še dolgo po zaključku njunega seta. Prvi dan se je tako zaključil okoli pete zjutraj in je bil odličen uvod v dogodivščine, ki so nas čakale prihodnja dva dneva.
na vrh