St. Veit, majhno mesto nedaleč ob Celovca že drugo leto zapored ostaja končna destinacija RockLine ekipe, ki je v polni bojni formaciji iztekajoči vikend preživela odeta v gostoljubje naših severnih sosedov. Visoki organizacijski nivo društva Burgkultur St. Veit, ki že četrto leto zapored skrbno skrbi za pestro dogajanje na spodnjem koroškem, je letos v goste vnovič privabil kopico legendarnih glasbenikov. Če vam imena kot Miller Anderson, Ten Years After ali mogoče Mitch Ryder kaj pomenijo, potem vas je bilo v petek zvečer gotovo moč zasačiti ob vohljanju po ulicah St. Veita.
MILLER ANDERSON'S BLUES HEART
MILLER ANDERSON'S BLUES HEART
Uvod v večer blues rocka je minil v režiji zasedbe Miller Anderson's Blues Heart. Andersonova zasedba se je proslavila z izjemno formo, odličnim razpoloženjem, oboroženim še z značilnim otoškim humorjem, ki se v takih situacijah zdi pravzaprav nepogrešljiv, svoje pa je seveda dodal žmoht sijajnega Millerjevega vokala, ki je na trenutke "zagrenil" v precej melanholičnem načinu. Andersonova zasedba je v zvokovnem smislu izpiljena do potankosti. Gre za neprestano rotirajoč se glasbeni vrtiljak, močno naslanjajoč se na blues tradicijo, ki kot prioriteto pred tehnično dovršenostjo v prvi vrsti poudarek daje recimo temu "šlampariji" čustvenega izražanja. V zvokovnem smislu je svoje kot piko na i gotovo dodala tudi izjemna akustika prizorišča, kjer je delo vsakega inštrumenta praktično vsakokrat prihajalo do jasnega izraza.
Glavni Blues heart akter seveda ostaja Miller Anderson, njegova formula pa je dobro znana kombinacija kompaktno dostavljenih motivov in improvizacij, zasnovana na elementih in normah blues rokerske renesanse poznih 60tih in začetka 70tih let. Resda gre za že neštetokrat slišano spogledovanje omenjenih izraznih elementov, a mož v svoj šov vpleta toliko ognjevitega iskrenja čustev in strasti, da mu kakršnegakoli suhoparnega recikliranja nikakor ne gre očitati. Anderson ga mimogrede mahne iz bluesa, preko trših rokerskih prijemov v skorajda boogie vode in obratno. Temu prirejeni so vseskozi ostajali tudi nestanovitni ritmični vzorci, kot nalašč narejeni za prijetno stopnjevanje nivoja krvega tlaka. Če temu dodamo še igrivo razpoloženi hammond, ki je v neprestanih duelih s kitaro ponosno jezdil na ognjeviti ritmiki, uspeh seveda ne more izostati. Andersonovi triki so vselej ostajali enostavni in gospod jih je iz rokava vlekel ob pravem času, ko je potrebno tudi za potešitev vidno razdražene publike. Tu in tam vmes navržen motiv zelo soroden Hendrixu je bržkone spadal v omenjeno kategorijo "crowd pleaserjev".
Eden vrhuncev Blues Heart nastopa je gotov predstavljal impresiven sprehod skozi High Tide & High Water. Največji potencial pa je sapo jemajoča izvedba skladbe skrivala v virtuozni Andersonovi kitari, ki je vlekla vse niti ambientalne naelektrenosti vse do težko pričakovanega vrhunca! Anderson poseduje tisto posebno noto, recimo temu posebni dotik, ki ga ločuje od večine njegovih blues kameradov, oziroma ga obdarja z visokim deležem svojskosti, na osnovi katerega mojster smelo gradi. Dovolj simpatij sta poželi tudi priredbi Gene Barge klasike Me And My Woman in House Of The Rising Sun. Slednja je po zaslugi glasovno včeraj odlično razpoloženega Andersona segla celo globje od slavnega izvirnika, s čimer je je Miller samo še potrdil svoje izjemne interpretacijske kvalitete.
TEN YEARS AFTER
S pribljiževanjem 21. ure se je atmosfera širše okolice predodrja postopoma stopnjevala. Povsem normalno kadar je govora o nastopu Ten Years After kajne? Možje so lani praznovali 40. obletnico obstoja (po zahtevnem matematičnem izračunu smo skupaj z Leo Lyonsom prišli celo do ugotovitve, da strice po nekem čudnem naključju prihodnjo leto čaka tudi 40. obletnica nastopa na Woodstock festivalu!). Ten Years After torej spadajo prav v tisto zlato generacijo blues rocka, ki je glasbenemu svetu dala imena kot so Eric Clapton, Mike Bloomfield, Peter Green, Mick Taylor,..ter seveda Alvin Lee. Slednjega pa boste pri naših slavljencih vseeno iskal zaman. A brez panike. Tukaj je mladič z imenom Joe Gooch, v vseh pogledih fantastična nadgradnja zapuščine eminence Alvina Leeja.
Da je Joe Gooch več kot dostojna zamenjava Alvina Leeja čivkajo že vrabci na strehi (no, gotovo vsaj tisti trije postrani stoječi za njegovim hrbtom)! Tehnično izjemno podkovani mladenič poleg sposobnosti režiranja bravuroznih spustov vzdolž vratu svoje kitare poseduje zvrhano mero prav tistega pri izvajanju bluesa najpomembnejšega elementa, torej karakterja. Fant je preprosto neumoren, kot da ga po petih letih od prvega vkrcanja na krov Ten Years After še vedno žene neumorna želja po dokazovanju, da mu nošenje čevljev Alvina Leeja ne predstavlja nikakršnega problema. Njegova prisotnost je TYA kolektivu vlila novih moči, kar je moč opaziti na vsakem koraku. Mladostniška brezbrižnost zdaj spremlja Goochevo četico ob ponovnem odkrivanju čarov cvetk kot so Love Like A Man ali frantične I'm Going Home. Razburljivo soočanje starega z novim pa kljub žmohtnosti TYA menija vseeno preferira nagibanje k splošni uglajenosti njihove interpretacije bluesa, kot je v novem tisočletju pri tovrstnih arheoloških podvigih že ustaljena praksa. Drugače povedano svežina, ki jo je s seboj prinesel Joe Gooch, blagodejno vpliva na predstavitev železnega repertoarja zasedbe, ki pa je pod Leejevo taktirko vseeno deloval bolj grobo in neukročeno.
Ten Years After so postregli s pričakovano specializirano ponudbo. Za ogrevanje nas je najprej pričakala Working On The Road, ki je v paketu s Hear Me Calling hitro nakazala potek glavnih smernic večera. Barve novejših stvaritev zasedbe sta uspešno branili močno adaptirana Big Black 45 in ostro odžagana King Of The Blues. Skladbi sta si v verjamem da hladni in neprijazni druščini jeklenih standardov zasedbe na srečo le uspeli izboriti lasten prostor pod soncem, in če kaj, potem prerojenim Ten Years After manjka prav tega, sepravi večjega vložka materiala nastalega pod Goochevim "mentorstvom". Z iz strani kritikov odlično sprejetim Now jim je omenjeno v veliki meri že uspelo, zdaj mora gospoda pokazati samo še malce več zaupanja v svoje početje, ki bo iz kopice potencialnih kandidatov za trajno mesto v venčku TYA klasik gotovo izluščil kaj koristnega. Naslednjo priložnost bodo možje imeli že konec septembra, ko se obeta studijsko nadaljevanje TYA sage.
50.000 Miles Beneath My Brain in Hobbit, slednja s sicer precej pogrešljivim bobnarskim vložkom, še vedno ostajata nuja vseh TYA nastopov. Krona večera pa je bilo nadaljevanje z I Can't Keep My Self From Crying, Sometimes, ki je prineslo razpoloženjski spust skozi fantastični svet kitarskega mojstrstva Joe Goocha. Joe je tule igral kot obseden, brez zavor in s preciznostjo, ob kateri navadnim smrtnikom vselej zastane dih. Gooch je tokrat na mizo položil vse svoje karte in prepričal z iskreno in vživeto interpretacijo. Tovrstna eksplozija čustev človeka enostavno ne more pustiti ravnodušnega. Sledil je še "medley" starogradskih rock & rollerjev, ki je ujet sredi orgije briljantnih variacij hammonda in kitare, še zadnjič spomnil na dni Alvina Leeja. Za vse dvomljivce, ki še vedno tožite po dneh, ko je bil veliki Lee še v sedlu, pa sta tu še vedno Good Morning Little Schoolgirl (z energičnim solom Lea Lyonsa) in Choo Choo Mama, vedno favorita večera, ki po 40. letih še vedno prekipevata od čiste energije! Čarobno!
Ten Years After setlista:
1.Working On The Road
2.King Of The Blues
3.Hear Me Calling
4.Big Black 45
5.50.000 Miles Beneath My Brain
6.The Hobbit
7.Love Like A Man
8.I'd love To Change The World
9.Good Morning Little Schoolgirl
10.I Can't Keep From Crying, Sometimes
11.I'm Going Home
12.Choo Choo Mama
MITCH RYDER
Naposled je napočil tudi čas za šov Mitcha Ryderja, ki je v petkov večer prijazno vskočil namesto sprva napovedanih veteranskih emigrantov Spooky Tooth. Moji malenkosti sicer popolna neznanka, 63. letni Američan s smešnim ribiškim klobučkom in sončnimi očali spominja na shiranega Bruce Willisa z malce več stila za oblačenje. Mitch je kljub letom vokalno zelo prepoznaven glasbenik, njegov tipičen glas pa po svoje celo soroden z vokalom večini verjetno bolj znanega Grahama Bonneta.
Zasedba Mitcha Ryderja je bila ob vseh glavnih protagonistov petkovega večera gotovo pred najtežjo nalogo, po zaključku katere smo St. Veit v zgodnjih jutranjih urah zapuščali z mešanimi občutki. Mitch je karakter, kateremu bi le stežka našli konkurenta. Praktično negiben, trdno usidran v radiusu 30 cm od svojega monitorja, je vztrajno dajal vtis močno odmaknjenega gospoda, za katerega obstaja velika verjetnost, da bo kmalu omahnil preko roba v objem prsate jodlarske prijateljice (ali pač mogoče kosmatega jodlarskega prijatelja). Vsej tej fizionomiji navkljub je toliko bolj presenetljivo, da možakar v svojemu glasu premore tolikšno moč. Njegovo značilno "krokanje" je dalo svojevrsten pečat skladbam kot Ain't Nobody White in Red Scar Eyes, ki so v režiji že kar preveč disciplinirane spremljave vsake toliko le naletele na bučno odobravanje publike. Ta je zaman čakala na kakšen "šok" v stilu The Devil With A Blue Dress On ali Sock It To Me Baby, ki bi večeru brez dvoma dal prepotrebnega zagona.
Mitch Ryder je gotovo bil vreden ogleda, na žalost pa možakarjev visokooktanski R & B ni ponujal razburljivosti obeh predhodnikov. S kar preveč previdnim tipanjem po prvinah bluesa, križanimi s kopico na hitro navrženih prijemov poslušljivejše narave je bil Mitch v želji preseganja vtisa Millerja Andersona in Ten Years After pred misijo nemogoče. Rezultat napisanega je bil viden v močno razredčenih vrstah, ki so v dobrih dveh urah neprestanega masiranja s skladbami v večini bolj kot ne neznanega porekla, le stežka ohranjale videz navdušene množice. Mitchovim fantom ne gre ničesar zameriti. Zvokovno je bil njihov nastop triumf v vseh pogledih, Mitcheva zasedba pa je v tako v šov, kot v samo izvedbo vložila ogromno truda. Všečna demonstracija glasbenega profesionalizma, kjer si vsak glasbenik prizadeva dati od sebe vse kar zmore.
na vrh