Dark Tranquillity veljajo poleg At The Gates in In Flames za ene od treh velikih predstavnikov göteborške melodic death metal scene. Dejstvo, da so se v sklopu aktualne World Construct turneje ustavili v bližnjem Zagrebu, je za slehernega ljubitelja te zvrsti pomenilo obvezen obisk, kar je potrjevalo tudi lepo število slovenskih registrskih tablic na prizorišču.
Kot prvi so na oder stopili domačini Innergate. Skupina igra moderno zvrst metal glasbe, katero lahko označimo kot mešanica med thrash in melodičnim death metalom. Svojo glasbo uspešno kombinirajo z zanimivimi in na trenutke zapletenimi kitarskimi prijemi, dinamičnimi bobni ter izpostavljenimi ženskimi clean vokali, kateri so bili občasno podkrepljeni z rezkimi screami. Že pred samim vstopom v dvorano se je slišalo kar precej (pre)glasno ozvočenje, za katero smo upali, da je bilo le posledica še ne napolnjene dvorane. Skupina je na odru instrumentalno delovala zelo uigrano in usklajeno. Slab odtenek so pustili le nekoliko preglasni in na trenutke nerazločni vokali pevke, za katere pa je bilo verjetno krivo preglasno ozvočenje. Kljub solidnemu nastopu, žal domačini, razen peščice, niso uspeli ogreti publike, ki se je takrat v dvorani šele zbirala.
Dobrih deset minut kasneje je oder prevzela norveška gothic simfonična skupina Tristania, katera deluje že kar sedemnajst let. V zagrebški Močvari so v svoji karieri nastopili prvič in promovirali svoj najnovejši izdelek Darkest White, ki je izšel konec maja. Prva polovica njihovega nastopa je bila bolj kot ne statična in je odsevala občutno neprepričanost v “novo” publiko, kar so pokazali tudi na odru. Temu je lahko povečini botrovalo zopet nestabilno ozvočenje, kar je bilo predvsem opazno pri vokalih, kateri so bili enostavno prepotiho nastavljeni. Skupina je začela svoj nastop z udarno prvo pesmijo Number, iz njihovega najnovejšega omenjenega izdelka. V sledečem stilu so odigrali povečini novejši material in seveda tudi nekaj starejših pesmi kot so Beyond The Veil iz istoimenskega albuma, The Shining Path in Libre.
Izpostaviti pa gre pestro število članov, s pevko in pevcem na glavnih vokalih ter spremljevalne vokale kitarista in bas kitarista, ki so medsebojno odlično koregirali. Malenkost moteče je bilo konstantno odhajanje pevke in pevca z odra, ki sta se med nepevskimi deli umikala v zaodrje ter zadržano komunicirala z občinstvom. V zgodnji drugi polovici njihovega koncerta so zvok le uspeli nekoliko popraviti, skupini pa se je opazilo, da se je privadila publike in se bolj sprostila v ambientalno vzdušje. S preostalim repertoarjem so uspeli dodobra razvneti občinstvo v že kar lepo napolnjeni dvorani in s pesmijo Requiem, korektno končali svoj nastop.
Po približno dvajsetih minutah predaha in več kot očitni nestrpnosti v pričakovanju glavne skupine, katera se je čutila tudi v atmosferi dvorane, so na oder stopili glavni akterji večera, švedski Dark Tranquillity. V obširnem skoraj dvournem repertoarju so skoraj v celoti predstavili svoj novi studijski album imenovan Construct. Na tej turneji pa je skupina tudi prvič koncertirala brez bas kitarista, torej v postavi petih članov.
Koncert so začeli s pesmijo iz najnovejšega albuma in občinstvo je, v takrat že nabito polni dvorani, začelo neumudoma noreti. Skozi nastop je skupina igrala tudi nekaj odličnih starih klasik, kot so Punish My Heaven iz albuma The Gallery, Indifferent Suns iz albuma Haven in redko zaigrano pesem A Bolt Of Blazing Gold iz albuma Skydancer. Slednja je bila zanimivo izpeljana s pomočjo pevke Mariangelae Demurtas iz skupine Tristania. Kot gostja na vokalih je sodelovala še pri sledeči pesmi Mundane And The Magic. V ozadju so bile venomer prisotne izvirne projekcije, ki so delo kitarista Niklasa Sundina in so se odlično implicirale ter poudarile z nastopom.
Zanimiva je bila vokalna izvedba pesmi Iridium, katera je prisotna na njihovem prejšnjem albumu We Are The Void. Kljub dolgoletni karieri skupine se je pri dotični pesmi izkazalo, da pevec Mikael Stanne še vedno premore precej močne screame in tudi nekoliko growl vokale, katere je tukaj odlično spotenciral. Pesem je zaradi svoje bolj ali manj umirjene strukture lepo presekala, sicer pozitivno napetost v dvorani in dodala čustveni poudarek v sklopu igranih pesmi in tudi po opažanju, za skupino samo.
Po odigrani pesmi Misery’s Crown, je skupina odšla iz odra. Seveda je bilo pričakovati, da se bodo vrnili z dodatno glasbeno poslastico ali, če citiram pevčeve besede: “more metal”, kljub izjavi pevca, da Dark Tranquillity ne igrajo podaljškov. Povratek pa je bil neizbežen, saj je publika bučno le-tega zahtevala in skupino v zaodrju neutrudljivo bodrila k podaljšku. Odigrali so še dve pesmi, Uniformity in za zaključek še Final Resistance.
Ozvočenje je bilo precej slabo uravnano skozi celoten koncert tudi pri Dark Tranquillity. To se je na določenih delih odražalo kot moteče piskanje, šumenje in konstantna razlika in menjavanje, predvsem v glasnosti pri vseh inštrumentih.
Kot zaključek celotnega opusa, so bili vsi nastopi smotrno in dobro izvedeni, občinstvu pa se je, sploh pri glavni skupini, neprestano in dobesedno “trgalo” vse do samega konca. Omeniti gre tudi občasne mosh-pite in malenkostne stage-divinge. Koncert je bil vreden ogleda, žal pa je nekonstanten in bolj ali manj slab zvok, pustil nekoliko grenak priokus, kljub temu pa je bilo lepo po dolgem času zopet videti te legende göteborškega melodičnega death metala.
na vrh