Tokratni koncertno secirani bend je verjetno poskrbel za daleč najbolj kontroverzni in »talked about« trenutek koncertne zgodovine naših odrov. Še danes se govori o koncertu švedskih black metal veljakov Watain v Orto baru leta 2007, še bolj pa o njihovih pleskarskih mojstrovinah in aromah (če ne veste za kaj gre je obvezen ogled dokumentarca Dekada smrada). Kot persona non grata Watain tokrat niso gostovali v Ortu, so pa svoj black metal pripeljali v kranjski Trainstation Squat, ki tako velikega mednarodnega imena še ni gostil. Temu primeren je bil tudi obisk, ki je že med predskupino kljub zgodnji uri štel dobrih dvesto glav.
Delavskemu plebsu na kožo pisan je bil tokrat začetek koncerta, predskupina se je na oder namreč zavihtela že petnajst pred osmo. Kljub zgodnji uri pa so švedski Degial oder zavzeli kot vihar in odpičili dobre pol ure peklenskega death metala, ki sodi v krog švedskega Uppsala death metala (Sarcasm, Graveless, Invidious). Sokrajani krvavih nosilcev večera so predlani izdali svoj prvenec Death's Striking Wings na katerem so očrnili korenine švedskega death metala, ki so zrasle na bendih tipa Nihilist ter jih zavili v blasfemično atmosfero black metala. Degial so dobre pol ure udarjali z najbolj zlobnimi, temačnimi in zloveščimi zvoki v death metalu, ki jih nismo slišali že vse od zgodnjih Morbid Angel. Četverka je presnetila predvsem z ubijalskim kitarskim rifanjem, kitarski dvojec je rifov natresel nekje blizu kultnemu promocijskemu tekstu za Dark Angel plato Time Does Not Heal, nešteti Degial rifi pa so se izkazali za velike častilce Altars of Madness oltarčka. Tehnično odlično podkovan bend je prepričal še z rušilnim bobnanjem, konstantnim šusom in blasfemičnemu old school death metalu primerno atmosfero, ki so jo podkrepile zelene in modre luči (na trenutke se je zdelo kot, da so nas Degial premaknili v Cthulhujevo podvodno počivališče) ter frontmen, ki ni izrekel niti besedice. Čeprav so proti koncu Degial postajali že nekoliko enolični in ponavljajoči se pa si lepšega in bolj primerno zvenečega uvoda pred Watain ne bi mogli želeti.
Če so nas Degial popeljali v kaos smrti in teme pa so Watain s svojim nastopom raven okultnega in blasfemičnega dvignili še za stopničko višje. Na to je kazal že glomazen oder okrašen kot nekaj iz najhujših nočnih mor Clivea Barkerja, z obveznimi rekviziti kot so lobanje, sveče in kelihi. Duhovni nasledniki legendarnih Dissection so lani izdali svojo peto studijsko ploščo, The Wild Hunt, ki je bila sprejeta z mešanimi občutki, ne glede na to pa so Watain v živo vedno definicija odličnega black metala. Iz najtemnejših globin so Watain potegnili la najbolj zlovešče in demonske zvoke, kar sta dokazala že uvod Night Vision in prvi komad De Profundis. Švedi so pod vodstvom karizmatičnega frontmena Erika Danielssona na odru izvajali svoj lastni ritual, ki je kulminiral v polivanju krvi med primerno naslovljenim Devil's Blood. Kljub vsemu cirkusu pa se pod vsemi temi black metal klišeji v Watain skriva nekaj več. Brutalne black metal dele polne agresije in nebrzdane surovosti Watain fantastično menjavajo z melodičnimi, epskimi linijami, ki z odrsko podobo skupine poskrbijo za naravnost transcendentalno izkušnjo. Watain so ves čas hodili po robu med primitivnim in eteričnim, to mejo pa so predstavljala prav odlične kitarske solaže, ki pa so bile žal dostikrat odfušane in povsem pretihe in pokopane pod čebelastim hrumenjem rifov in bobnenjem ritem sekcije pokopane pod številnimi blast beati. Watain so bili kot krmar na reki Lethe, ki nas je popeljal skozi brezčasne vode in nas oropane fizičnega telesa pustil nekje daleč v kaosu večne teme.
na vrh