Legendarni bobnar Carl Palmer, ki je najbolj zaslovel kot član progresivnorockovskih/AOR superskupin Emerson, Lake & Palmer in Asia, nekako postaja reden gost Vrbe na Koroškem in kluba Bluesiana, saj smo si ga na istem koncertnem prizorišču ogledali že konec lanskega aprila. Gospod Palmer, eden najboljših in najbolj inovativnih bobnarjev vseh časov, na stara leta po (drugem) razpadu ELP rad nastopa v intimnejših koncertnih prostorih, če seveda ne štejemo srednje velikih dvoran, kadar se koncertno udejstvuje s skupino Asia. Zadnja leta je posebno aktiven tudi s svojim solo bendom, katerega člana sta še zmeraj mladi kitarski virtuoz Paul Bielatowicz in baskitarski spretnež Simon Fitzpatrick. Hipervirtuozni trio večinoma izvaja ELP zimzelene, pa tudi kakšna The Nice klasika se najde vmes, se pravi najbolj priljubljene in slovite rockovske adaptacije različnih mojstrov klasične glasbe 19. in 20. stoletja.
Pri tem je pri njihovih nastopih nedvomno najbolj zanimivo to, da je Palmerjev bend klaviaturske teksture legendarnega Keitha Emersona aranžiral za električno kitaro, medtem ko bobni v njihovem zvoku seveda igrajo centralno vlogo, pa tudi večinoma melodično obarvane bas linije izpričujejo izjemno tehnično dovršenost te trojne glasbene formacije. Vokalov v njihovem pristopu ni, saj očitno nobeden od obeh mladcev ni dovolj dober pevec, da bi si drznil nadeti velike pevske čevlje legendarnega Grega Laka. Za razliko od našega prejšnjega koncertnega druženja, ko je Palmer med nastopom deloval precej čemerno in na trenutke skorajda zadržano in razdraženo, celo med solo točko, je bil tokrat odlično razpoložen in je pozitivno energijo ves čas izžareval iz sebe, nasmešek pa mu je le redkokdaj izginil z obraza. Za nekoga, ki si je na pleča nadel že šesti križ, deluje neverjetno vitalno, in njegova bogata in raznovrstna bobnarska postavitev še vedno trpi pod točo silnih udarcev, ki so vselej tempirani z izjemno preciznostjo.
Carl Palmer Band so svoj nastop odprli z ognjevito verzijo klasike »Peter Gunn« s katero so dokazali, da v tem večeru ne bo nobene šale in da bodo od sebe dali vse sile. Videlo se je, da sta Palmerjeva precej mlajša glasbena tovariša od tedaj, ko smo jih nazadnje gledali, postala še veliko bolj uigrana. O tem, za kako izjemna talenta gre, nazorno priča podatek, da se je mladi kitarist poljskega rodu, ki je uporabljal isti model električne kitare kot sloviti Carlos Santana in bil oblečen v majico z logotipom skupine The Who, do potankosti naučil pokrivati vse originalne Emersonove klaviaturske teksture in uspešno razrešiti številne improvizacijske enigme. V njegovem solo nastopu se je sicer čutilo, da se je veliko naučil predvsem iz kitarskega izročila Steva Howa (Yes, ex-Asia, GTR), pa tudi vpliv Steva Hacketta (ex-Genesis, GTR) je prisoten, saj med posameznimi izvedbami del ni varčeval z uporabo kitarske tehnike tappinga. Fitzpatrickovo polaganje bas linij je bilo prav tako prava paša za ušesa, saj je lastnoročno in z minimalnim Palmerjevim tolkalnim vložkom na bas kitari odigral celotni Queen zimzelen »Bohemian Rhapsody«.
Glavni čar tega koncertnega večera pa so seveda predstavljale vse izvedbe ELP klasik, začenši z »Welcome Back My Friends«, prvim delom legendarnega epa »Karn Evil 9«, nakar so navdušili z izjemno adaptacijo »Hoedown«, ki originalno pripada ameriškemu skladatelju Aaronu Copelandu. Vsi metalci med večinoma sivolaso publiko so se najbolj razživeli ob zvokih ubijalskih simfoničnih progrockovskih rušilcev »Barbarian« in »Knife-Edge«, kjer je Emersonovo divjaško zabadanje nožev med tipke uspešno zamenjalo razdraženo rezgetanje Bielatowiczeve električne kitare. Za lepo presenečenje so poskrbeli z izvedbo simfonične klasike »America«, ki jo je originalno ustvaril ameriški skladatelj, pianist in dirigent Leonard Bernstein, a je na nekoliko kontroverzen način zaslovela predvsem v režiji The Nice, ko je Emerson leta 1968 med njenim izvajanjem sredi prestižne londonske dvorane Royal Albert Hall v znak protesta proti vietnamski vojni zažgal ameriško zastavo in bil kaznovan z več kot dvajsetletno prepovedjo nastopanja v omenjeni dvorani. Prav tako je bila lepa poteza s strani neugnanega tria izvedba Holstove klasike »Mars God of War«, ki resda ni izpadla pol tako mračno in srhljivo kot tista verzija, ki so jo davno nazaj izvajali King Crimson, a je vseeno služila kot odličen uvod v prej omenjeno z destruktivno atmosfero zabeljeno mojstrovino »Barbarian«.
Vrhunec nastopa pa je napočil s celotno izvedbo več kot 20-minutnega postapokaliptičnega superepa »Tarkus«, ki je bil odigran nad vsemi pričakovanji in sredi katerega nas je gospod Palmer dokončno prepričal, da lahko tudi brez prisotnosti Emersonovih klaviatur in Lakovega vokala vse skupaj izpade zelo dobro, če že ne odlično. S tem pa sredi za vse progoljubce nedvomno magičnega večera še zdaleč ni bilo konec epskega veličastja na račun sila duhovitih in večinoma legendarnih rockovskih adaptacij klasične glasbe, saj smo lahko v nadaljevanju koncertnega nastopa uživali v genialni adaptaciji Orffove »Carmina Burana« ter v celotni izvedbi Musorgskijeve epske mojstrovine »Pictures At An Exhibition«, ki so jo ELP leta 1971 na mojstrski način aranžirali za svoj prvi uradni koncertni album. Sredi izvajanja le-te se je pripetil tudi manjši incident, saj je ena izmed obiskovalk s svojim mobilnim aparatom motila Bielatowiczeve kitarske frekvence in zato s strani Palmerja prejela tudi resen opomin in grd pogled.
Za uspešen zaključek rednega dela nastopa pa so trije virtuozni korenjaki poskrbeli s krasno verzijo manjšega ELP hita »Fanfare For a Common Man«, v katerega je Palmer nekako v skladu z dolgoletno tradicijo vrinil tudi svoj solo nastop in vnovič dokazal, da še danes ohranja status enega izmed petih, če že ne treh najboljših bobnarjev progresivnega rocka. Tudi v dodatku so poskrbeli za pošten naval evforije, kolikor se to pač lahko reče za tako majhno koncertno prizorišče, ki lahko sprejme zgolj omejeno število obiskovalcev (v tem večeru je bilo vse polno), saj so odigrali odlično verzijo The Nice klasike »Nutrocker« oziroma po domače Čajkovskijevega Hrestača. Edina manjša pripomba na ta fantastični koncertni večer leti na ozvočenje, ker sta bila kitara in bas večkrat intonirana preveč naglas v razmerju do bobnov, kar je gospod Palmer s kretnjami zvočnemu tehniku dal kar nekajkrat na znanje, a žal ni dobil pravega odziva. Vse drugo pa je bilo čista zmaga, zato je nastop Carl Palmer Banda ob našem tretjem srečanju z legendarnim bobnarjem in njegovima virtuoznima pajdašema izpadel celo najbolje do zdaj, tako da smo iz Bluesiane skorajda vsi odkorakali z zadovoljnimi nasmeški, notranje izpolnjeni in polni pozitivnih vibracij.
na vrh