Deset let in prek tisoč koncertov, le malo glasbenih skupin se lahko pohvali s tolikšno številko. Sabaton se lahko. Ob tolikšnem številu koncertov niti ni čudno, da so pogosti gostje tako naših odrov, kot tudi zagrebških. Tankovska divizija, ki ji poveljuje general Joakim, namreč neumorno tre odre širom sveta in iz leta v leto pridobiva več privržencev. Nalezljive melodije in ritmi v kombinaciji besedil o herojstvih posameznikov v vihrah vojn pa so to skupino, v le nekaj letih, povzpeli v sam vrh najbolj priljubljenih metal izvajalcev. In v ponedeljek, v zagrebški Tvornici kulture ni bilo prav nič drugače.
Očitno se je švedski vojni stroj za to turnejo odločil malo polepšati oder in s seboj povabil kar dve skupini z ženskim vokalom. Prvi so oder zavzeli finski Battle Beast. Mlada zasedba je leta 2010 zmagala na tekmovanju še neuveljavljenih skupin festivala Wacken, prihodnje leto pa na finskem izdala svoj prvi album 'Steel'. Še isto leto, jih je opazila založba Nuclear Blast, ki je poskrbela še za svetovno izdajo albuma. Leto 2012 je prineslo tudi menjavo pevca; skupino je zaradi družinskih težav zapustil Nitte Vallo, za mikrofonom pa ga je zamenjala svetlolasa Noora Louhimo. In kako se obnese ženski vokal v power metalu? Odlično! Če je bila ob začetku koncerta dvorana precej prazna, pa so jo s svojo glasbo dodobra napolnili že v nekaj minutah. Battle Beast igrajo zelo nalezljivo metal, ki gre hitro v ušesa in človeka ne pusti ravnodušnega. Čeprav tehnično ne najbolj zahtevna glasba, pa v svojem bitu ne skriva močnih vplivov svojih vzornikov od Iron Maiden in Judas Priest, pa do modernejših skupin, v kombinaciji s klaviaturami celo Sabatonov. Nastop je bil energetičen, navkljub zelo malem prostoru na odru – vsaka vojna zahteva žrtve in ker Sabaton s sabo vozijo bobnarski tank, se predskupini dobesedno drenjata na odru. Svoj polurni nastop so Finci izkoristili do maksimuma, pozitivna energija v dvorani pa je dodala še piko na i. Skupina, na katero bo v prihodnje še treba paziti!
Temperatura v dvorani še ni občutno padla, ko so svoj delček odra zasedli nizozemski Delain. Simfonični metalci namreč precej spominjajo na svoje rojake Within Temptaion, kar niti ni čudno, glede na to, da je njihov soustanovitelj Martijn Westerholt bivši član prej omenjene zasedbe. Glasbena kilometrina se skupini pozna, saj so nastop izpeljali brezkompromisno. Veliki Otto Schimmelpenninck van der Oije je z rušilnimi basi ter občasnim growl vokalom dodobra poskrbel za poln zvok, ki mu je atmosferiko dajal Martijn na klaviaturah. Na tokratni turneji so oboževalci skupine pogrešili kitarista Tima Somersa . Njegovo mesto je zapolnila mlada, še ne 23 let stara Merel Bechtold, ki drugače svoj kruh služi v še eni nizozemski simfonični metal zasedbi MaYaN, ki jo je ustanovil Mark Jansen (Epica). Strup je v malih flaškah, pravijo, in drobčkena Merel je to tudi dokazala – z Bo-Elovo sedem-strunko je skozi Englove ojačevalce rušilno prenašala svojo interpretacijo Timovih kreacij, katerih se verjetno ne bi sramoval niti on, niti kateri drugi izkušeni kitarist. Ostane pa nam še mična Charlotte, ki je poskrbela za dvig temperature predvsem med moškim delom občinstva. S polprosojno majčko in manjkom modrčka je pustila domišiliji prosto pot in zastavilo se je vprašanje, koliko občinstva je sploh poslušalo njihovo glasbo. Vrhunec je doseglo slovo pred zadnjo skladbo, med katerim so kleni Hrvatje začeli prepevati »Vadi s*se, da se igramo!« Charlotte je navkljub temu pokazala, da ji »pljuča« dajo glas, ki mogoče ni tako visok kot pri Within Temptaion ali Nightwish, a kljub temu dovolj nežen za lep kontrast nizko uglašene kitare. Občinstvo pa spet popolnoma v transu in dodobra ogreti za zvezde večera.
Za Sabaton je bil ponedeljkov nastop že peti v hrvaški prestolnici. Začetek ni prinesel presenečenj – ko so se plahte spustile z ogromne tankovske bobnarske konstrukcije in so iz zvočnikov zadoneli uvodni takti megauspešnice njihovih rojakov, The Final Countdown, je v nabito polni Tvornici završalo; dvorana je v en glas pela skupaj z Europe, ko pa se je le ta prelevila v instrumentalni intro March to War, je ozračje postalo napeto kot trenutek pred jurišom na utrjene sovražnikove položaje. Že klasična otvoritvena Ghost Division je dvorano pognala na noge in zopet dokazala, da je skupina še vedno na vrhuncu – tako glasbeno kot koncertno. Toliko pozitivizma in nasmehov, kot ga veje z njihovega odra, je resnici na ljubo težko najti. In seveda tudi tokrat niso izostale Joakimove šale med skladbami – čeprav tokrat ni bil v ospredju njegov mali penis in pozivi k še enemu pivu. Hrvaške, Poljske in Švedske zastave so mahale v tej gruči zvestih »vojakov«, družbo pa jim je delalo še precej slovenskih, na hrbtih lanskih Metaldays majic. Že pri peti skladbi je prišlo do prvega glasovanja, kjer je občinstvo z očitno prednostjo izglasovalo, da se Gott Mit Uns izvede v švedščini, kasneje pa je v istem jeziku sledila še Lifetime of War (preglasovala Carolyn's Prayer). Pri prvi je imel čast odpeti prvo kitico Chris, pa tudi sicer, so tako on kot tudi Thobbe in Pär vneto sodelovali na back vokalih. Eden vrhuncev večera se je zgodil, ko je po koncu ene od skladb, občinstvo spontano začelo prepevati melodijo Swedish Pagans, bonus skladbe z albuma The Art of War, nakar skupini ni preostalo drugega, kot da jo tudi zaigrajo. Kot sem že prej omenil, ni manjkalo tudi zabave. Joakim je povedal, da obvlada igranje kitare in da ga je Michael Jackson izbral za tunejskega kitarista, a ga je na žalost prehitela smrt, on pa se je moral zadovoljiti s kariero pevca. Ko mu je roadie prinesel kitaro, je nanjo zaigral uvod v Beat It, nakar ga je Chris izzval z divjo solažo, Thobbe pa poslal še njega v malo šolo s svojo solažo. Nakar je Joakim pričel preigravati Iron Maiden, a se je šala končala tako, da so pričeli igrati Resist And Bite in medtem ko sta oba kitarista igrala solo dele v tercah, je Joakimu pripadla čast odigrati ritem kitaro. Ko se je skladba končala, je Joakim pričel s Seek&Destroy riffom, a mu je roadie z velikimi vrtnimi škarjami preščipnil strune na kitari in mu v roke potisnil mikrofon – seveda ob huronskem smehu na in izpod odra. Fantje so se tudi odločili zaigrati vsaj po eno skladbo iz vsakega albuma, kar je pomenilo slišanje 7734 iz redko izvajanega albuma Metalizer. Drugače setlista ni prinašala hudih presenečenj, saj sta glavnino skladb prinašala aktualni Heroes ter prejšnji Carolus Rex. Ko so odzveneli še zadnji takti Metal Crüe, pa je dvorana popolnoma eksplodirala, in videti je bilo, da so se fantje le s težkim srcem poslovili od fanatičnega in fantastičnega občinstva.
na vrh