Tank Rock festival, ambiciozno zastavljen projekt, ki se je pretekli vikend odvijal na Krpanovem stadionu v Pivki, je postregel z bolj kot ne dražljivim kompletom nastopajočih. Poleg naših starih znanec Forgotten Eden so svoje obline na odru vrteli rokerski staroborci Requiem, ter vseprisotni Divlje jagode, za vroč finale pa je poskrbel veliki mož rokerske profesije Janez Zmazek s svojo Don Mentony bando. A gremo lepo po vrsti. Kot rednega obiskovalca koncertov me je ob improviziranemu vhodu na prizorišče najprej presenetilo spoznanje, da sem kljub zase ne ravno značilni točnosti v Pivko prispel slabi dve uri prezgodaj (še dobro, da je bližnji gostinski lokal v objem vabil s prenosom košarkaškega masakra z Litvo). Strupena "učinkovitost" in prav neverjetna "redoljubnost" domačih organizatorjev se je odločila udariti tudi v Pivki, tako za vsak primer, da slučajno nebi pozabili kje živimo.
FORGOTTEN EDEN
Nastop Forgotten Eden je vse od začetka krasila izrazito kompaktna zvočna postavitev. Ena glavnih odlik zasedbe, poleg impresivnih glasovnih karakteristik poskočnega slavčka Jureta Počkaja, je odlično delo spremljevalnih vokalov, katerih smela umestitev zna navdušiti nemalo število zahtevnejših glasbenih gurmanov. Forgotten Eden so se na krilih intenzivnega žvečenja zadnjega albuma zasedbe z naslovom Eden pokazali kot konstantni in suvereni. V njihovem nastopu ni bilo prostora za kikse, pravzaprav so mladosti in posledični neizkušenosti navkljub delovali zdrilani v sleherno potankost. Če je kaj pri njih resnično motilo je to v prvi vrsti pogojno rečeno pretirana zvokovna zbitost, ki je dandanes v okviru odrskega dogajanja pravzaprav pregovorno prisotna. Samo za primer: Medtem ko Sabljakovićevi strunski solo izleti vlečejo vse niti ognjevite kitarske ekshibicije, ritem kitara sramežljivo rdi precej neopazna v ozadju. Njen doprinos je ostajal v discipliniranem serviranju distoriranih desantov pogumnejšega izmed tovarišev komaj opazen. Brez trajne vezi z dogajanjem je večkrat ostalo tudi sintetično zveneče polnilo klaviatur prstohitrca Iztoka Kocena, ki je prej kot s tipkarskimi vložki navdušil predvsem rednim zalaganjem s spremljevalnimi vokali.
Forgotten Eden so odločno bili boj v za srca pod odrom zbranih tupejskih migetalcev, kar je seveda edino prav. S predstavljenim repertoarjem, ki je z blanširanjem nalezljivih napevov in ostre težko rokovske žagovine, jasno nakazoval na tendenco lezenja skozi debele plasti ušesnega masla, so fantje pustili vtis odlično utečenega kolektiva, ki ob "pogrevanju" neštetokrat slišanih glasbenih oblik ne pozna sramu.
REQUIEM
Kilometrina se Requiem pozna na vsakem koraku, kar je navsezadnje bilo moč razbrati iz rutinirano odtegnjenega nastopa, ki je za razliko od "krvi željnega" jurišanja Forgotten Eden pričakovano pristal precej bližje rutini (napisano je seveda mišljeno v skrajno pozitivnem smislu). Requiem so naša slušala onečastili s strumnim marširanjem težko rokerskih cvetk, ki so se že davno tega mirno usidrala v srca pravovernih častilcev rock godbe. Da strici že leta in za povrh še z zavidanja vredno bero uspeha ostajajo zvesti jekleni rokerski žagovini je dejstvo, ki lahko z upanjem na svetlejšo prihodnost rock & rolla napaja nesrečneže, ki so v želji po potešitvi prvinskih nagonov doslej zaman obiskovali Šank rokerske mortadelijade. Requem so se izkazali z odlično formo, delovali so sveže, skoraj da mladostno. Primožev je glasovno vseskozi vztrajal v odličnem razpoloženju, nekaj malega krpanja vokalnih lukenj smo bili deležni le v samem zaključku nastopa, ko so stričkove vokalne akrobacije razumljivo zahtevale tudi nekaj krvnega davka. Poleg že tradicionalno suverene kitarske naveze razpoloženega dvojca Slokar/Marin, so se Requiem proslavili tudi z odlično postavitvijo spremljevalnih vokalov, ki so uspešno plemenitili predstavitev največjih triumfov zasedbe od Amsterdama, preko Čarovnic pa vse do famoznega inštrumentalnega kazačoka z Mr. Twister, ki je v smislu izvedbe skreiral vrhunec nastopa ljubljanske zasedbe.
DIVLJE JAGODE
Scenarij po katerem Divlje jagode vedno znova vlečejo v trans mlado in staro zbrano na njihovih koncertih ostaja že dolgo nespremenjen. Urno serviranje osnovnega težkorokovskega brnenja formacije dveh kitar, basa in bobnov redko postreže a kakšnim omembe vrednim presežkom, ki bi med strnjene vrste na pamet naučenih repertoarjev vnesel kanček več vznemirljivosti, kaj šele sočnosti. Nič drugače ni bilo niti v Pivki, kjer so, kot se je kasneje izkazalo, Divlje jagode nastopili v vlogi glavne atrakcije večera. Dobro zdresirana Lipovačina četica dobro ve kako se stvarem streže, sploh kadar je v igri koncertiranje na z večnim soncem obsijanih podalpskih pašnikih. Divlje jagode so skozi nastop zdirjali strumno, brez obotavljanja, z vidno "ohlajenimi" obraznimi potezami, ki so zgovorno pričale v prid nerazpoloženosti zasedbe, mogoče bolje rečeno celo nezainteresiranosti. Človek bi ob tem logično pomisli, da gospoda s takim pristopom iz večera ne bo potegnila cele kože, a Želetovi možje negujejo tako pester nabor železnin, dodobra uležanih v kožnih porah domačega poslušalstva (slednje si je po neki meni težko dojemljivi logiki o svojih herojih za povrh že davno izklesalo skrajno idealizirano podobo), da se jim za razpletanje krvavega scenarija ni potrebno bati. Princip Divljih jagod je sila enostaven, za uvod Motori, sledi plaz favoritov zasedbe kot Krivo je more, Autostop, Konji, med katere se je uspelo preriniti ne preveč pedantno izvedenemu inštrumentalu ala Turce, ki je bil predvidljivo serviran kot izgovor za hlajenje prekajenih Osmanovićevih glasilk, za slovo pa Divlje jagode, po kateri so možje urno pobrali šila in kopita.
DON MENTONY
Finale prvega Tank Rocka v režiji Don Mentony Banda je obetal drastičen zasuk od štiri urnega brnenja distorzijske kakofonije, zato niti ni čudilo, da se je že po dobrih dvajsetih minutah Mentonyevih mahinacij glavnina še ne dolgo pred tem kompaktno zbrane črnine počasi a zanesljivo pričela razkrajati v smeri izhoda. Janezova preprosta in neolepšano servirana kombinatorika drznega blues rocka je bila za prenekaterega (pre)ponosnega nosilca metalirizano oblikovanih epolet razumljivo preveč neatraktivna, kar nazorno priča o stanju duha domačega glasbenega občestva, ki nima ne posluha kaj šele spodobnosti razumevanja za konzumiranje golih osnov glasbene umetnosti.
Kar se samega Don Mentonya tiče, pretiranih odklonov od ustaljenih smernic nastop v Pivki ni prinesel. Kot eden redkih še aktivnih mojstrov umetnosti kitarskega blues rocka, ki si v časih paradiranja plastike in sterilnosti še upa privoščiti doziranje povsem naravnega rock & rolla, Žan ostaja veličasten v vseh elementih predstave. Njegov razkav, surovo odtegnjen vokal ostaja do potankosti izpiljen inštrument za stresanje moralnih oporečnin vseh barvnih odtenkov in oblik, o gospodovih po claptonovsko dresiranih kitarskih manevrih pa prav tako ne gre izgubljati besed. Zmazkov lepo utečen kvartet spremljevalnih bojevnikov deluje homogeno, ko je to potrebno, pa posamezniki z radoživimi melodičnimi akrabacijami mestoma rade volje skoknejo tudi ob stran. Vsi omenjeni izleti seveda potekajo pod budnim Žanovih očesom, ki je s kameleonskim pogledovanjem v vse smeri po očetovsko usmerjal razvoj odrskega dogajanja.
Zvokovna barvitost Don Mentonya je z leti vseskozi vztrajno rasla, dandanes pa predvsem po zaslugi s strastjo in žarom vpetih harmonikaških vložkov Boštjana Doriča, katerega prisotnost nudi učinkovito protiutež odličnemu mladcu Luki Veharju, širi obzorja najžlahtnejšim železninam zasedbe. Mnogokateri zimzelenec širokega Žanovega repertoarja tako nosi manj popačene distorzije, izpraznjeno mesto katere urnega koraka zaseda odlično opravljeno delo nanovačene mladeži, kar dodatno prispeva k vitanosti celovite zvokovne slike. Zmazek si od prisotnosti obeh očitno veliko obeta, saj je v primerjavi z dolgo časa napovedovanim nastopom v studiu nacionalke, ki je služil za snemanje prihajajočega koncertnega albuma, nudil opazno več manevrskega prostora predvsem svojemu šeststrunskemu kameradu. Vehar je od "valovske" avanture opazno pridobil na samozavesti (tokrat se je denimo proslavil z domiselno kreacijo solo točke v skladbi Na drugi strani).
Zmazkova četica nepotešenih blues rokerskih gladiatorjev je glede na dane razmere odlično opravila svoje delo. Nečloveško rana ura, ki je ob uvodni Ko noč zamenja dan udarila že tretjič čez dvanajsto zjutraj, iz Janezovega brhkega telesca ni uspela izsesati odrskega entuziazma. Z malce več uspeha jo je v tem pogledu odnesel mlačen odziv publike, ki je iz Žanovih ust nemalokrat izzval marsikatero še posebej sočno opazko. Glede na videno na žalost tudi povsem upravičeno!
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh