Janez Bončina Benč je legenda slovenske in jugoslovanske glasbe. Preigraval je v številnih zasedbah in tekom let ustvaril spoštljiv opus zimzelenih popevk, ki se spogledujejo z rockom, jazzom, bluesom, funkom in soulom. Danes 64-letni glasbenik se sem ter tja še vedno poda na oder, ob jubileju štiridesetih let glasbenega ustvarjanja pa je Benč ob sebi zbobnal številne glasbene prijatelje in napovedal veliki koncert v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Posebnost tega koncerta je bila napoved, da se bodo po devetih letih ekskluzivno za ta nastop zbrali legendarni September, skupina, ki je v drugi polovici sedemdesetih spisala eno najlešpih jazz-rockovskih zgodb našega prostora. Zadnjič so September sicer nastopili leta 2003, ko so serijo koncertnih nastopov zaključili v ljubljanski Hali Tivoli in obiskovalce ogrevali pred nastopom velikih Deep Purplov.
Že prihod v Linhartovo dvorano je ponudil čudovito kuliso. Razprodana dvorana večinoma zrelejših glasbenih gurmanov je nestrpno pričakovala pričetek koncerta, občutek domačnosti in odlične akustične razmere so nestrpnost pred pričetkom le še stopnjevale.
Benč je glasilke začel ogrevati s pesmijo Mr. Soul. Na odru so se mu pridružili kitarist Primož Grašič, basist Aleš Avbelj, klaviaturist Blaž Jurjevič in bobnar Ratko Divjak. Vsak izmed glasbenikov je virtuoz na svojem področju, zato so tekom nastopa v živi interpretaciji zašli na pota razpoloženjskega jammanja, začenši s skladbo Kadar ognji dogorijo. Pri Paranoja boogie-ju je inštrumentalno poigravanje za hip ušlo iz vajeti, tako sta kitara in klaviature izgubili ritem podlago, a izkušeni in vsega hudega vajeni glasbeniki so etapni poraz znali spremeniti v končno zmago. Vsak inštrumentalist se je predstavil tudi s solo točko, posebej velja omeniti jazz kitarista Grašiča, ob spremljanju katerega se zdi igranj kitare najpreprostejša stvar na tem planetu. Janez Bončina Benč – nekdanji športnik – ostaja v dobri telesni kondiciji. Nastop je preko nepozabne Maje z biseri spretno krmaril naprej in z nagovori ter kretnjami spodbujal publiko k sodelovanju. Mojster vokalne soul interpretacije se je izkazal, intenziteta njegove vokalne moči ostaja letom navkljub ena izmed njegovih glavnih adutov, čeprav je pri nekaterih registrih dobival dodatno pomoč iz mešalne mize. Za gospoda v šestdesetih vsekakor pohvalno! Pravi zasuk je pomenila skladba Nazaj, ob kateri sta se bendu na odru pridružila hip hoperja Murat & Jose in starošolsko zvenečo Benčovo skupino približala trendom moderne glasbe. Še zanimivost: Jose je istočasno nastopal na predstavi v Drami, zato je takoj po gostovanju »pobegnil« nazaj čez cesto v sosednjo stavbo.
Ko se je nastop začel prevešati v drugo polovico, je napočil čas za veliki trenutek – Benču so se na odru pridružili člani Septembra s Tihomirjem Popom Asanovićem na čelu! Septembromanija se je pričela z Gvendolino in izjemnimi back vokalnimi linijami vedno nasmejanega kitarista Marijana Malikovića in tolkalista Braca Doblekarja. Ekipa izkušenih glasbenikov je z Luduj z nama prestavila v še višjo prestavo, prvič tega večera se je s solo izletom na hammond orglah proslavil legendarni Asanović (originalni član še ene velike skupine našega prostora – Time). September so kljub manjku vaj na odru delovali kot dobro naoljena mašina in nadaljevali z občasnim jammanjem ter spontanimi solo izleti, pri katerih sta prevladovala že omenjena Maliković in Asanović. Čarlija Novaka je sredi nastopa zamenjal Jadran Ogrin in tako tudi simbolično nakazal na kadrovsko zamenjavo na mestu basista leta 1977.
Dogajanje je v svoji stari maniri ves čas povezoval Benč in z Linhartovo dvorano monološko delil zanimive pripetljaje dolgoletne kariere. Nostalgičen sprehod skozi nekatere najlepše jazz-rock trenutke prepoznavne Septemberske fuzije se je nadaljeval s skladbama Kolo in Florida, pri čemer je odsotnost trobente pokojnega Petra Ugrina zamenjal kar njegov sin - Peter mlajši z igranjem na violino. Mestoma ušesaparajoče »Heepovske« back vokalne linije so vrhunec doživele v skladbi Domovino Moja, največjem hitu Septembra, med izvedbo katerega so September s strani številnih prisotnih doživeli stoječe ovacije. Za finale so se Benču na odru pridružili vsi tega večera nastopajoči gostje in družno servirali hitič Ta Noč je moja – in res je bila!
Debeli dve uri dolg nastop skozi desetletja Benčovih favoritov je bil pisan na kožo vsem, ki jim anomalija sodobnega rock cirkusa ne diši preveč. Starošolska govorica rocka, jazza in funka je Linhartovo dvorano vrnila nazaj v čas, ko glasba (še) ni bila zgolj instantno sredstvo za polnjenje mošnjičkov. In ta čas je v naših prostorih sokreiral prav Janez Bončina Benč, ki se je dolgo pripravljal na slavnostni koncert, ob sebi zbral številne prijatelje in konec koncev, združil legendarne September, zato lahko po prespani noči koncertni večer mirno označim za zelo uspešen.
na vrh