Leto se je obrnilo okoli, prišel je začetek junija in z njim festival vseh festivalov - Sweden Rock, ki se je skozi skoraj čertrt stoletno zgodovino razvil v enega najbolj čislanih glasbenih dogodkov znotraj klasičnega rocka, hard rocka in heavy metala, torej tradicionalnih zvrsti trdega rocka. No, zame in za Rockline so se obrnila štiri leta, saj smo bili v Sölvesborgu na jugu Švedske nazadnje leta 2011.
Želja po obisku festivala, ki poleg redno rotirajočih imen glasbene mašinerije vselej ponudi tudi velike ekskluzive nastopajočih, je prisotna vsako leto, a njegovo rednejše obiskovanje preprečuje za naše razmere ekstremno draga vstopnica in seveda oddaljenost. Na 1800 kilometrov dolgo pot se lahko odpravimo z letalom, nekaj več potrpežljivosti pa zahteva 25-urna vožnja po cesti skozi celinsko Evropo in jug Švedske. Letos smo se (mini tročlanska ekipica iz Slovenije) odločili za hrumenje po avtocestah, saj smo tako lahko s seboj odnesli stvari, ki so nam skozi petdnevno bivanje v kampu nudile obilico udobja. Le kdo bi se branil sence arafata, s seboj prinešenega hmeljevega krepčila tekočega agregatnega stanja, ki nam je privarčeval marsikatero švedsko krono, ali dodatnega šotora?
Letos so od najbolj zvenečih imen na festival vabili Def Leppard, Mötley Crüe s svojo poslovilno turnejo, nesmrtni heavy metal bogovi Judas Priest, pa Toto, Extreme, Opeth, Slash in kopica drugih. Zadnja leta je festival poleg osrednjih treh dni razširjen še na uvodni ogrevalni dan, ko okoli 10 tisoč prvih obiskovalcev že lahko hladi grla in uri glasilke ob spremljanju nekaterih manjših in srednje velikih glasbenih imen.
Odprtje stojnic v okolici festivala sredi sredinega popoldneva je pregnalo dopoldansko ležernost, letanje od mize do mize in iskanje dragocenih plošč je obrodilo sadove pri tanjšanju denarnice, dokler se nismo po ogrevalnih aktih lokalnega izvora prvič podali v sam epicenter dogajanja, v notranjost koncertne cone. Na odru so že stali HELL, starošolski glasniki britanskega heavy metala, ki so po diskografski ničli v osemdesetih po ponovnem zagonu kolesja pred dvemi leti izdali že drugi album »Curse and Chapter« in prehodili dolgo pot, tako da so danes med ciljno publiko že znano ime. In te publike to pot ni bilo malo! Hell so na odru pravo zrcalo hudičeve podobe, saj frontman David Bower s svojimi opravami teatralne imenitnosti glasbeno podlago nadgrajuje s pravim šovom v stilu Alicea Cooperja. Trnjev venec in bičanje sta misli v uro dolgem nastopu zlahka odnesla nazaj v biblični čas! Pri dinamičnem pripovedovanju zgodbe in komunikaciji s publiko daje ekipa Bowerju popolnoma proste roke, čeprav je še vedno »zelenec« v bendu, v primerjavi s kitaristom Kenom, bobnarjem Bowlerjem in basistom Speakmanom, ki kot originalni člani predstavljajo bendovo okostje. Zares peklenski uvod festivala - tak, kot mora biti!
Hell: 1. Gehennae Incendiis 2. The Age of Nefarious 3. The Oppressors 4. Blasphemy and the Master 5. Darkhangel 6. Something Wicked This Way Comes 7. The Quest 8. Land of the Living Dead 9. End Ov Days 10. On Earth as It Is in Hell 11. The Devil's Deadly Weapon
Sočasno s Hell so na petem odru igrali THE ORDER OF ISRAFEL, domači doom metalci, ki so v dneh pred festivalom zaključili z evropsko turnejo s kultnimi Pentagrami. Ujel sem zgolj zadnjih deset minut nastopa, dovolj, da so me Švedi zagozdli v svojo riffovsko grabežljivost! Maratonsko dolg zaključni komad je gradil na morbidnem vzdušju in zasanjano publiko silil k počasnemu, enakomernemu razgibavanju vratnih vretenc. Štiričlanski kolektiv Zeppelinovskega izgleda je na odru vidno užival, skandiranje publike ob izteku koncerta pa je prišlo kot dokaz, da je mlada skupina na pravi poti.
Medtem so na tretjem odru že igrali THE QUIREBOYS, stari znanci Rocklinea in tudi Sweden Rocka, saj so v Sölvesborgu nastopili že pred štirimi leti. Njihov razigran veseljaši izraz je publiko hitro prisilil k plesnemu koraku, dobro razpoložen pa je bil tudi fontman Spike na odru. Kako tudi ne, ko pa je tega večera popil kakšen glaž preveč, zato je poplesaval kot za stavo, v slabšem stanju kot njegova volja pa so bile glasilke. Upajmo, da je bil vse preveč hropeč vokal posledica slabega dne in ne neprizanesljivega emša, ki je na starejša leta ljubosumno ugrabil že mnogokateri vokalni register. Quireboys so dostavili tisto, kar najbolje znajo: pristni rock'n'roll žur, poln igrivnosti in seksa. There She Goes Again, Mona Lisa Smiled ali Hey You kot tipične izpovedi tega britanskega kolektiva so pričakovano najbolj zažgale, presenetljivo pa so se povsem ognili aktualnemu albumu »St. Cecilia and the Gypsy Soul«, izdanemu vsega dva meseca pred nastopom. Šarm njihove poredne mešanica bluesa in hard rocka je odklopil tretji festivalski oder, Quireboysi pa so nastop do vrelišča popeljali z njihovo himno Sex Party. Spike se tudi skozi uro in četrt ni uspel vokalno uglasiti, tako da lahko spričo njegove slabe forme nastop Britancev ocenimo zgolj kot »soliden«.
The Quireboys: 1. Too Much of a Good Thing 2. Roses & Rings 3. Tramps and Thieves 4. There She Goes Again 5. Whippin' Boy 6. I Don't Love You Anymore 7. Sweet Mary Ann 8. Mona Lisa Smiled 9. Hey You 10. Beautiful Curse 11. 7 O'Clock 12. Sex Party
Takoj po koncu Quireboysev je na drugi strani prizorišča, pod streho petega odra Rockklassiker svoje mesto na odru že našel JON ENGLISH, najbolj atraktivno ime prvega festivalskega dne. Jon English je avstralski pevec britanskega izvora, ki je po preselitvi v deželo kengurujev svojo kariero v celoti oblikoval na tem kontinentu. V začetku osemdesetih je z nekaj uspešnimi singli nase opozoril tudi na evropskih lestvicah, a spričo pretečenih tridesetih let je Jon English evropski javnosti danes maloznana pojava. Zato pa toliko bolj pristna! Simpatični 66-letni Avstralec, obtežen z nekaj obroči okoli trebuha, je po kosih doziral sebilastno mešanico folka, popa in rocka, ki bi bila povšeči privržencem pokojnega Johna Stewarta. English je s seboj pripeljal številčno, kar desetčlansko spremljevalno ekipo, ki je skrbela za dinamiko in polnost zvoka. Manjkale niso flavta, klaviature, violina in kar trojica back vokalistk, nepogrešljivih v glasbenem opusu Jona Englisha. Avstralec je na SRF-ju nastopil že pred dvemi leti. Za takratni nastop je izdelal ogromen transparent v barvah švedske zastave in napisom svojega imena na njem, transparent pa je tudi tokrat bogatil scensko kuliso v ozadju. S sproščenostjo in uživanjem v vsaki spolzeči kapljici znoja je English poslušalstvo hitro pridobil na svojo stran, želja po dokazovanju danes redko nastopajočega Englisha je bila vidna že od daleč. Sodeč po glasnem prepevanju publike je vrhunec koncerta napočil v sredini seta, ko je English v roke prijel akustično kitaro in družno s flavtistko postregel s hit skladbo iz leta 1979, Six Ribbons. Nič drugače je ni odnesla priredba The Who-jev Behind Blue Eyes, za grande finale pa je poskrbela v ušesih hitro nasedla Turn The Page. Svojevrstno razpoloženjsko stanje spremljanja enega izmed pozabljenih draguljev glasbe, za katerega lahko z gotovostjo rečem, da ga ne bo moč nikoli več srečati, je prekinila ura, saj se je medtem veliki kazalec kot bi mignil že zavrtel okoli lastne osi.
Sočasno z Jonom Englishem so pod tretjim odrom veliko množico privržencev trših ritmov zbrali EVERGREY, domači metalci z zdaj že dvajsetletno zgodovino. Evergrey so se na nastop sodeč po bogati lučkarski kulisi dobro pripravili, prav okrepljena vizualna podoba pa je ob padcu noči nad Sölvesborgom še jasneje definirala eksplozivne progresivne vzorce, značilne za glasbeni izraz teh Švedov. Evergrey so se na oder vrnili kar dvakrat, kar priča o tem, da na domačih tleh žanjejo zavidljivo popularnost.
Evergrey:1. King of Errors 2. Leave It Behind Us 3. The Fire 4. Black Undertow 5. Blinded 6. The Masterplan 7. Wake a Change 8. A New Dawn ---dodatek--- 9. When the Walls Go Down 10. Recreation Day 11. Broken Wings 12. Guitar Solo 13. A Touch of Blessing ---2. dodatek--- 14. The Grand Collapse
Izredno popularnost pa še širše, na celotnem področju Skandinavije, žanjejo D-A-D, dolgoživi danski hard rockerji, katerih šovi so bolj podobni pivskemu veseljačenju kot resnim rockerskim nastopom. Če publika v Nemčiji in Avstriji onanira na bende kova Bosshoss in Eisbrecher, v Skandinaviji to mesto zagotovo zasedajo D-A-D. Danci so druženje otvorili s plejado komadov novejšega emša, njihov modernejši prizvok in pastirsko veseljačenje na odru pa so nas, kljub mislim na njihovo odlično zapuščino osemdesetih, hitro prignali v smer našega kempa, kamor smo šli nabirat moči za naslednje dni festivala.
na vrh