Komaj smo prišli na Švedsko, že je bil tu zadnji dan festivala! Dnevi so minevali hitro kot minute in kot bo mignil, nas je streznilo spoznanje, da imamo pred seboj le še en dan popolne rockerske uživancije, predno se odpravimo na naporno vožnjo domu naproti. Tako kot dan poprej so se zanimivi nastopi začeli že takoj po zajtrku, opoldne, ko je na drugem festivalskem odru nastopila Lee Aaron s spremljevalno skupino.
LEE AARON (Rock stage)
Lee Aaron je kanadska glasbenica simpatičnega stasa, ki je dolgo ustvarjala v hard rock in heavy metalskih vodah, predno je v drugi polovici devetdesetih začela odkrivati skrivnosti jazza in bluesa. Od tedaj se je močno oddaljila od svojih rockerskih korenin, svojo predanost glasbi petdesetih in šestdesetih pa zadnjo poldrugo desetletje kaže tudi na nastopih, zato je ujetje "rockerice" Lee Aaron na odru danes misija nemogoče. Organizatorji Sweden Rocka so potrditev njenega nastopa na festivalu pospremili z besedami "heavy metak queen is back", kar je nakazovalo na tokratni Leein trdorockerski izbor igranega repertuarja - pri čemer smo bili obiskovalci prenešeni okoli. Res je zaigrala skladbe Hands On, Barely Holdin' On in Metal Queen, vendar popolnoma brez naboja in rockerskega žara. Njeni govori med komadi so bili predolgi in nepovezani, pa ne zato ker bi jo mučila trema, pač pa se je z leti oddaljila od rockerske srenje, zaradi česar se je na odru počutila tuje. Vokalno je Lee še zmeraj v izvrstni formi, v doseganju višjih registrov je bil izvedba popolna, žal pa je pri rockerskih komadih napram izvirnikom preveč eksperimentirala. Na blues koncertih je tovrstna živa vokalna interpretacija vselej dobrodošla, kar pa za rockerske nastope ne moremo trditi - tu je Lee pogrnila na celi črti. Še eno hladno prho smo doživeli tik pred samim koncem, ko je namesto v dir s komadom Do I Move You še upočasnila kopita in večino publike pustila hladne. Da ne bo pomote, nastop kot smo ga doživeli, bi odlično sedel v manjši klub tipa Orto bar, na velikem odru Sweden Rocka pa žal temu ni bilo tako. Od energične heavy metal kraljice je torej v novem tisočletju ostalo bore malo...
MOLLY HATCHET (Sweden stage)
Južnjaškega rocka željni poslušalci, ki so lani uživali ob spremljanju zasedb Point Blank in Blackberry Smoke, so se tokrat zbrali pred nastopom Molly Hatchetov, zasedbe, ki je na dotičnem festivalu že nastopila leta 2004. Dolgolasi, povečini konkretno zaobljeni v srajce oblečeni glasbeniki so bili že sami po sebi uokvirjeni predstavniki neskončnih pašnikov ameriškega juga, ko pa je v nagovorni pozdrav z močnim jenkijskim naglasom usta odprl s klobukom pokriti kavboj Phil McCormack, se je točno vedelo, koliko je ura. Čas je za Molly Hatchet! Ameriški glasbeniki so že z uvodno skladbo Whiskey Man stvari postavili na svoje mesto: naslednja dobra ura programa na tretjem festivalskem odru je pripadla poskočnim rock'n'roll ritmom in bluesersko usmerjenim kitaram, svoje je z zabavnim orgličnim doprinosom pristavil še že omenjeni McCormack. Za poskočnost komadov je poleg hitre ritem mašinerije skrbel še klaviaturist John Galvin in čistokrvnemu južnjaškemu zvoku primesoval rock'n'roll zvok petdesetih. Že ob bežnem pogledu na oder so se oči ustavile na bobnarju Shawnu Beamerju, ki je malce pretiraval s količino vetra v obraz in ob pokončno valovečih laseh izgledal kot kakšna hobotnica. Poleg klasik iz albumov "Molly Hatchet", "Flirtin With Disaster" in "Beatin' The Odds" so Molly Hatchet zaigrali tudi komada Justice in Live Til I Die iz še vedno aktualnega lansko leto izdanega studijskega albuma "Justice". Omeniti velja stalno kitarsko igro kitaristov Davea Hlubeka in Boba Ingrama, ki sta med inštrumentlanimi deli ves čas solirala in tako vnesla nekaj kompleksnosti v sicer enostavno zložene komade. Od lepo zapolnjenega avditorija so se Molly Hatchet po točno uro in četrt dolgem nastopu poslovili s skladbo Flirtin' With Disaster in pokazali, da staroste pač vedo, kako se stvarem streže!
STYX (Festival stage)
Naslednje v vrsti sila zanimivih nastopajočih imen so bili Styx, skupina, ki v Evropi ni nikoli žela take popularnosti kot na domačih ameriških tleh. O njihovi veličini na rodni grudi verjetno dovolj pove podatek, da se trenutno nahajajo na obsežni ameriški co-headlinerski turneji z velikimi Yes. Evropskemu rock zaprisežencu se to zdi težkoverjetno - v šali bi lahko rekli, da so Styx ameriški odgovor na Uriah Heep - slednjim namreč obratno v Ameriki nikoli ni uspelo narediti velikega meta.
Styx so v karieri nanizali dovolj uspešnic, da je praktično cel njihov nastop kipel od znanih melodij, tako so že za uvod zaigrali skladbo The Grand Illusion. Kitarska trojica Ricky Phillips / James Young / Tommy Shaw ima zanimivo postavitev na odru, saj stoji zgoščeno eden blizu drugega in v "ZZ Topovskem" slogu družno v skladu z igranim komadom izvaja komične telesne kretnje. Nadaljevali so s skladbama Too Much Time On My Hands in Lady ter v tem času pod oder pritegnili zgledno množico ljudi. Že od prve minute dalje so Styx spretno izkoriščali oder in njegovo velikost podredili sebi v prid, kar za skupine, nastopajoče sredi popoldneva, ni ravno značilno - potrdili so torej tezo, da so že iz Amerike vajeni fizično velikih odrov. Velika kvaliteta Styxov so skupinske vokalne linije, ki ob spremljavi klaviatur kot pomembnem gradniku vzdušja poskrbijo za veličastne trenutke, lep primer za to je bila natančna izvedba "Pieces Of Eight" (1978) klasike I'm OK. Prijetno presenečenje je prinesel komad Fooling Yourself, saj so Styx medse kot gosta sprejeli Chucka Panozza, originalnega basista, ki se starim kolegom zadnjih deset let sem pa tja občasno pridružuje na odru. Sledil je tehnično zahteven bobnarski solo Todda Suchermana, ki bi ga sicer prav nič pogrešal, saj je verjetno služil zgolj kot mašilo relativno dolge časovnice.
Styx so kljub glasbeno resni (progresivno) rockerski naravnanosti na odru pravi zabavljači, pri čemer je prednjačila dvojica z najdaljšim stažem - Joung in Shaw. Stalno tekanje po odru, medsebojno norčevanje in celo akrobatsko brcanje trzalic v globino so samo nekateri elementi, s katerimi so Styx še bolj podžigali publiko. Za finiš so ameriški klasični rockerji eno za drugim nanizali zimzelene Miss America, Come Sail Away, Blue Collar Man in ob povratku na oder (znova s Panozzom) še Renegade. Izjemno pozitivni oceni nastopa so botrovali še zmeraj spodoben Youngov vokal, vokalna in inštrumentlana uigranost ter primerne zvočne razmere, ki so kot zadnja ovira kolesju Styx mašinerije omogočile popolno zmago!
Večer je prinesel prekrivanje treh skupin, ki bi si jih rade volje ogledal, zato je na koncu prevladovala odločitev, da si ogledam nastop tistega kolektiva, ki ga je na odru najtežje ujeti. Tako sem na poti od šotora hitel mimo nabito polnega prizorišča Rock odra, kjer so preigravali Thin Lizzy, do miniaturnega Rockklassiker odra, na katerem so z akustičnim nastopom že pričeli nemški power metal veterani Rage. Ravno so se lotili odlične suite Empty Hollow iz lansko leto izdanega albuma "Strings to a Web". Na desni kitari Piwi, na levi Smolski, med njima pa Piwijeva žena, ki je back vokalno podprla orgazmično dober refren. To je to! A žal se mi je mudilo naprej do "Sweden" odra...
HAWKWIND (Sweden stage)
Hawkwind je še ena v vrsti skupin, ki so jim nastopi izven svoje domovine že dolgo neznanka. Znani so kot eni izmed utemeljiteljev t.i. space rocka, pri razvoju katerega imajo pomembno vlogo denimo tudi Pink Floydi Barrettove ere. Psihadelično eksperimentalna glasba z dolgimi kompozicijami, vnosom številnih avantgardnih zvokov in čudaških znanstvenofantastičnih besedil - to so Hawkwind. Nekateri jih nemara poznate tudi po zanimivem faktu, da je pri njih svoj čas igral Lemmy Kilmister, predno je leta 1975 dobil brco v rit in je ustvaril svojo skupino - Motörhead. Hawkwindom poveljuje njihov idejni vodja in edini originalni član Dave Brock, ki je s svojo močno osebnostjo zlahka nadzoroval dogajanje na odru. Hawkwind so še zmeraj čudaški - basist Mr. Dibs je imel nadeto vojaško čelado, drugi basist Niall Hone pa živooranžno pokrivalo, če smem izpostaviti samo najbolj iztopajočo kolekcijo, ki je ni primanjkovalo niti pri ostalemu članstvu. Slabo uro in pol dolgo potovanje z vesoljsko ladjo je bilo večinoma oplemeniteno z izborom komadov iz sedemdesetih (torej iz njihovega najuspešnejšega obdobja), kot so Assault & Battery, The Golden Void in Brainstorm. Dolgi inštrumentalni izleti tisočerih različnih zvokov so bili zastavljeni izrazito atmosferično, pri čemer so prevladovali nezemeljski klaviaturni izpadi Tima Blakea. Stanje popolne osebne umirjenosti in raziskovanja najglobljih kotičkov človeške duše, kot jih dotična psihadelika zahteva, je bilo vzpostavljeno. Hawkwind so vsi po vrsti multiinštrumentalisti, zato je velik razpon zvokov iz vseh možnih vetrov pri njih lahko dosegljiv: skozi nastop so prijeli za saksofon, sintisajzer, violino in inštrument meni neznanega imena, katerega zvok temelji na približevanju in oddaljevanju magnetnega polja (roke). V oči je nekoliko zbodlo stalno Honeovo korakanje do tipkovnice na skrajni levi strani odra, saj je s tem izdal, da so imeli ob ustvarjanju palete zvočnih norosti Hawkwind podporo umetnih računalniških vzorcev. Vokalne naloge sta si med seboj razdelila Brock in že omenjeni prvi basist zasedbe, Mr. Dibs. Nastop kozmičnih razsežnosti in velike popestritve letošnjega SRF-ja so Britanci končali s skladbo Silver Machine, pri kateri je originalni Lemmyjev vokal nadomestil Dave Brock, predno se je (presenetljivo) maloštevilčna publika podala proti glavnemu festivalskemu odru.
OZZY OSBOURNE (Festival stage)
Na festivalskem odru je bilo medtem že vse pripravljeno na nastop Ozzya Osbourneja, nosilca festivala, ki je (oz. bo) to poletje gost številnih največjih evropskih rock in metal festivalov. Ozzy je lansko leto izdal album "Scream", nažalost naslednje v vrsti trpkih studijskih razočaranj. Na albumu se je "Princ teme" predstavil z novo spremljevalno zasedbo, ki jo sestavljajo grški kitarist Gus G. (Firewind), bas kitarist Rob Nicholson, bobnar Tommy Clufetus in klaviaturist Adam Wakeman - zanimivo, sin nekdanjega Yes klaviaturista Ricka Wakemana, ki je z Ozzyjem sodeloval na njegovem albumu "Ozzmosis" (1995).
Dovolj faktografije, zdaj gre zares! Iz zvočnikov je kot intro zadonela Orffova O Fortuna, ko je na oder pritekel Ozzy in v svojem slogu za dobrodošlico ljudstvu namenil pozdravne besede: "How are you doin'? Are you ready to go fuc*in' crazy..? Let the madness begin"! Nastop je otvorila Randyjeva skladba I Don't Know, Ozzyjeva esenca in karizma sta delovali kot pobesneli vulkan in v morju publike povzročili pravo rajanje - še poslednjikrat na letošnjem SRF-ju! Spogledovanje z zapuščino Randyja Rhoadsa se je nadaljevalo s še dvema "Blizzard of Ozz" klasikama Suicide Solution in Mr. Crowley, med izvedbo katerih je Ozzy pričel s svojimi odrskimi vragolijami. Vedra vode za časa Black Sabbathov je nadomestila tehnološko naprednejša cev bruhajoče snežno bele pene, s katero je Ozzy prednje vrste z varnostniki in kamermani vred spremenil v izgled prave zimske pokrajine, med množico pa poskrbel za salve smeha. Spogledovanje s starošolsko orientiranim materialom se je na splošno navdušenje nadaljevalo tudi s skladbami Goodbye to Romance, Bark at the Moon in fenomenalno Shot in the Dark, ko je prišel čas za prvo srečanje z Black Sabbathi oziroma komadom Rat Salad.
Izvirnik komada iz albuma "Paranoid" (1970) omogoča poljuben inštrumentalni zaključek, kar je Ozzy izkoristil za kratek počitek, pod soj žarometov pa potisnil svojo ekipo. Gus G. se je s solo točko izkazal kot tehnično odlično podkovan glasbenik s smislom za estetiko, čeprav, roko na srce, ne poseduje niti približno toliko karizme kot njegov dolgoletni predhodnjik Zakk Wylde. Gus je štafetno palico podal bobnarju Clufetosu, ki nas je zabaval vse do vnovičnega Ozzyjevega prihoda na oder in skoka v strupeno nalezljivi riff Iron Mana. V Ozzyju še vedno tli energija porednega najstnika, ki jo je oddajal s prepoznavnimi kretnjami, stalnim vzpodbujanjem in hudomušnimi zabavljaškimi triki, brez katerih pač ne gre. Dobro naštudiran performans so nastopajoči zaključili z zimzelenimi Crazy Train, Mama, I'm Coming Home in vselej prisotnim Black Sabbath poslovilom Paranoid. Izbor Ozzyjevih klasik starejšega emša je bil zmagovalen, serviran s kirurško natančnostjo in zabeljen s šovmanijskim pristopom, edini minus finalnega dejanja festivala je njegovo zgolj 75-minutno trajanje.
Tako se je uspešno zaključila jubilejna dvajseta edicija največjega švedskega rock festivala, ki je postregla s kar nekaj poslasticami, presežki in na drugi strani tudi razočaranji. Na poti domov smo imeli v planu še postanek v Berlinu, kjer so naslednjega dne igrali legendarni UFO, a nam izmozgana telesa tega niso dovoljevala. Nič ne de, važno, da smo srečni in zdravi po maratonski direktni 23-urni vožnji prispeli domov. In kaj sedaj? Dnevi do Sweden Rocka 2012 se že odštevajo! =)
Fotografije: Robert Helberg (Styx), Anna Winberg (Hawkwind, Ozzy Osbourne)
na vrh