Jutro tretjega dne festivala oziroma zajtrk sta še vedno pod vtisom včerajšnjih nastopov postregla z nadaljevanjem vroče debate o heavy metalu, Judas Priestih in Iron Maidnih, ki pa ravno v nedogled ni mogla trajati, saj so že točno opoldne nastopili Steelheart, istočasno z njimi pa tudi speed metal prvaki Agent Steel - z očitno ponovno rekrutiranim Johnom Cyriisem na vokalu. Ker že vse od biblijskih časov ni osebe, ki bi bila zmožna biti na dveh mestih hkrati, sem se sam odločil salomonsko in se že okoli enajstih odpravil na samevajoče prizorišče, se vsedel pred "Sweden" oder in bil morda eden izmed desetih, ki smo opazovali tonske Agnet Steel priprave, predno sem se nekaj minut pred dvanajsto primajal pred "Rock" oder.
STEELHEART (Rock stage)
Po lanskoletnem navalu hard rocka osemdesetih na SRF (Cinderella, Y&T, Winger, Guns N' Roses, The Quireboys, Treat, Pretty Maids...) je bilo na letošnji ediciji festivala podobnih izvajalcev nekoliko manj - eni izmed njih so bili Steelheart. Zaradi sorazmerno poznega prihoda na sceno in kasnejše nekonstantnosti niso nikoli želi kakšnih večjih komercialnih uspehov, da pa je njihovo ime med privrženci glam rocka kljub temu še vedno pogosto omenjeno, pa se lahko zahvalijo filmu Rock Star (2001). V njem sta igrala Mark Vahlberg in Jennifer Aniston in je tako ali drugače povezan s Steeelhearti oziroma njihovim frontmanom Miljenkom Matijevićem, Američanom hrvaških korenin, ki je prvih 7 let svojega življenja preživel v Zagrebu. Prav Matijevićeve nečloveško visoke vokalne akrobacije so glavni razpoznavni pečat Steelheartov, zato je bil nastop idealna priložnost, da se tudi v živo prepričamo, kako daleč Miljenkota nese v letu 2011.
Prvi del nastopa je minil v znamenju velikih tehničnih težav, tako kitare kot tudi vokala, zaradi česar je bandov roadie ves čas skakal po odru in nehote uničil čarobnost komadov, kot sta Gimmie Gimmie in Like Never Before. Krivulja se je začela obračati navzgor ob Led Zeppelin priredbi Black Dog, saj so jo Steelheart znali preobleči v sebi lasten zvok, kar je predispozicija za prebavljanje slehrne priredbe. Skladbo Black Dog so naredili izredno melodično in jo otresli bluesa, za kar je poskrbela predvsem izjemna Matijevićeva vokalna interpretacija. Glam rockerskemu izročilu primerno je nastopu živo noto z energičnim, skorajda že nastopaškim igranjem doprinesel basist Rev Jones (ex-MSG), na drugi strani pa je s skrajno nezainteresiranim odnosom poslušalcem kri pil originalni kitarist Chris Risola. Šele po na odru spitih dveh pivih ga je alkohol prebudil do te mere, da je v performans začel vlagati energijo, takšen skrajno amaterski pristop pa je za glasbenika kova Steelheart nezaslišan. Frontman je koncert dobro krmaril proti koncu, svojo kvaliteto pa še enkrat več dokazal pri zaključni baladi She's Gone, kjer je ob umirjeni spremljavi kitare vokal še intenzivneje stopil v prvo bojno linijo in z v nebo segajočimi kriki pri izhodu iz pesmi med poslušalcem zanetil pravi požar kurje polti. Da, Miljenko Matijević je še vendno tisti pravi, žal pa je amaterska priprava koncerta pustila velik črni madež nad dogajanjem na odru.
MR. BIG (Festival Stage)
Američanom Mr. Big je pripadla čast, da so tretji dan otvorili največji festivalski oder, ki je z gromozansko konstrukcijo in ogromnim "cat walkom" vseskozi bdel nad festivalskim dogajanjem. Potem ko so se Mr. Big evropskemu občinstvu predstavljali na združitveni turneji jeseni 2009, so se v prejšnjem letu odpravili v studio, plod česar je odličen januarja letos izdani album "What If...". Konec maja so se podali na vnovično dvomesečno popotovanje po Stari celini in se v sklopu turneje ustavili tudi na največjem švedskem rock festivalu. Mr. Big so pravi glasbeni profesionalci in mojstri svojega posla, zato nastop na najvišji izvedbeni ravni ni bil nobeno presenečenje. Koncert so začeli s starejšimi skladbami, predno so se šele s komadom Undertow dotaknili aktualnega ploščka. Blestela je naveza Billy Sheehan (bas kitara) in Paul Gilbert (kitara), saj sta odprla prosto pot glasbeni pretočnosti skozi svoje žile, rezultat česar so bili številni solo vložki, brez pretiranih ekspad in brez pomoči iz mešalne mize, s popolnoma naravnim zvokom - kot to počno največji glasbeniki. Kvartet na odru je bil na čelu s frontmanom Ericom Martinom v skladu s prijetnim sončnim dnem dobro razpoložen in je vidno užival v serviranju glasbe. Simpatični nizkorasli Martin je znal ukrotiti pasti velikega odra, ves čas je vabil publiko k sodelovanju in vzpodbujanju, s slednjim je bil zaposlen predvsem ob Gilbertovih vratolomnih kitarskih podvigih. S skladbami Just Take My Heart, Merciless in Price You Gotta Pay je nastop čistokrvne glasbene poslastice hitro tekel k svojemu koncu. Profesionalen pristop in odrska kemija, ki deluje, sta v primerjavi z medlimi Steelheart pred njimi delovali kot prava učna lekcija vsem glasbenim nadobudnežem, Mr. Big pa so se še enkrat več dokazali kot ekipa izjemnih posameznikov, ki zna osebne kvalitete podrediti v dobro naoljen kolektiv. Rockerji so svoj nastop pričakovano zaključili z balado To Be With You in z njo kako tudi ne navdušili predvsem nežnejši del občinstva.
ICED EARTH (Rock stage)
Takoj po koncu Mr. Big predstave so pod oder na drugi strani prizorišča že vabili ameriški power metalci Iced Earth - na čas za oddih je bilo treba hitro pozabiti! Od Iced Earth zgodbe se bo po končani poletni festivalski turneji še drugič in menda dokončno poslovil vokalist Matt Barlow, zato je bil nastop za vse švedske Iced Earth oboževalce nekakšno slovo od Barlowa - trademarka udarne Iced Earth bojne linije devetdesetih. Jon Schaffer in kompanija so se brez velikega pompa razporedili po odru in dobro uro dolgo druženje otvorili s skladbo Burning Times ("Something Wicked This Way Comes", 1998). Že uvodoma dobre zvočne razmere so bile predpostavka za čisti metalski entuziastični užitek ob spremljanju koncerta, razmerje med intenzivnostjo kitarskih duelov, vokala in ritem mašinerije je bilo dobro uglašeno. Jon Schaffer je s prepoznavno galopirajočim tempom in venomer smrtno hladnim pogledom diktiral dogajanje okoli sebe ter s svojo karizmo zasenčeval ostale člane banda. Vokalist Matt Barlow se še vedno odlično znajde tako v višjih kot tudi srednjih legah, kar je bilo slišno denimo pri baladi I Died For You, kjer so ob mirnejših akustičnih delih sposobnosti njegovega vokala še slišneje stopile v prvi plan, zavidljivo je pariral tudi zapuščini igranih komadov Ripperjeve dobe Declaration Day in Jack. Prepoznaven naspeediran tempo in dihjemamjoči večglasni refreni festivalske publike niso uspeli prebuditi do te mere, kot smo je na Iced Earth koncertih navajeni, kar pa ob odlični predstavi norih riffov, tehnične podkovanosti in uigranosti ni bilo posebej moteče. Za jagodo na vrhu smetane so nam Iced Earth postregli z jurišnicami The Hunter, Prophecy in Iced Earth in v velikem slogu zaključili enega najprivlačnejših metalskih nastopov festivala.
STRYPER (Sweden stage)
Čeprav so Styper navidez tipična ameriška hard rock skupina iz osemdesetih, je njih za razliko od številnih ostalih predstavnikov nekoliko lažje ujeti na evropskih odrih. Stryper so znani po svoji močno religiozni pripadnosti, kar se v njihovi glasbi odraža skozi versko obarvana besedila, na njihovih nastopih pa še z vmesnimi nagovori razgrinjanja "božje resnice". Zaradi v svetu rocka precej specifične pripadnosti imajo Styper na eni strani vojsko gorečih oboževalcev, na drugi strani pa tudi veliko nadsprotnikov, ki mestoma patetičnih Styper besedil ne morejo prebavljati. V upanju na čim boljšo koncertno predstavo s čim manjšim vnosom "božje" komponente sem se tudi sam podal novi melodični hard rockerski izkušnji naproti.
Že uvodoma je v oči zabodel bobnarski set Roberta Sweeta, ki je bil obrnjen v desno stran odra, tako da smo originalnega bobnarja ves čas gledali v bok, sam pa se ni niti enkrat samkrat ozrl proti publiki. Čemu je tako, nevem, morda ima po novem kakšno fobijo pred množico ljudi, kdo ve. Po uverturi so Stryper že takoj zbodli z enim svojih najboljših komadov Murder By Pride, naslovno skladbo studijskega albuma izpred dveh let "Murder By Pride", nadaljevali z Loud 'n' Clear, predno je frontman Michael Sweet odložil svojo kitaro in se pri priredbi Ozzyjeve Over the Mountain posvetil samo vokalnim zadolžitvam. Med Sweetovim pripravljanjem je prve besede "razodetja" tega dne publiki posvetil Oz Fox, v prepoznavno rumeno-črno kombinacijo odet glavni Stryper kitarist. Skladno s februarja izdanim albumom "The Covering" so nam ameriški rockerji v nadaljevanju izmed priredb postregli še z Breaking The Law (Judas Priest) in Heaven & Hell (Black Sabbath), predno so se posvetili svojim najprepoznavnejšim melodično rockerskim povestim. Karizmatični Michael Sweet je izkoriščal variabilnost svojih vokalnih sposobnosti in ob pomoči back vokalov v refrenih in odličnih kitarskih duelov skrbel za prave melodične eksplozije, po katerih Styper slovijo. Tudi sam izbor igranih skladb je bil izrazito podrejen melodičnejšemu materialu, ki šele ob koncertni izvedbi zaživi v polni luči in poskrbi za tiste neopisljive ekstazične momente med publiko. Komadi All For One, The Way, izjemni To Hell With The Devil ter metalska Soldiers Under Command so zaključili po mojem mnenju enega (naj)boljših nastopov letošnjega SRF-ja, vkolikor seveda vanj ne štejem stalnega metanja mini Biblij med množico pod odrom.
HELLOWEEN (Rock stage)
Po uspešni zimski evropski "7 Sinners" turneji, ki smo jo gledali tudi v Kinu Šiška, se je Helloween pohajkovanje naokoli prevesilo v festivalsko fazo. Zvenečemu imenu utemeljiteljev evropskega power metala primerno so nastopili v udarnem večernem terminu rock odra, torej tik pred nosilci večera. Naključje je hotelo, da so v natanko istem terminu na Zeppelin odru žgali thrash metal prvaki ameriške vzhodne obale, Overkill, s katerimi so Helloween konec osemdesetih oddelali skupno turnejo po Stari celini, več kot dve desetletji zatem pa smo privrženci obeh bandov bili postavljeni pred situacijo, ko smo se morali odločiti za spremljanje ljubšega.
Helloween so se držali preverjene set liste iz prejšnjega dela turneje, začetek je tako še pred klasikama Eagle Fly Free in March of Time pripadel prvemu singlu aktualnega albuma Are You Metal?. S strani Helloweenov nisem pričakoval nikakršnih večjih neznank ali celo presenečenj, saj sem jih na trenutni turneji gledal že v četrto. Skupina je bila tega večera zelo dobro razpoložena, kar je bilo vidno predvsem v komaj opaznih odrskih norčijah in medsebojnemu zbadanju, pri čemer sta prednjačili obe starosti, kitarist Michael Weikath in basist Markus Grosskopf. Spontani in porogljivi vložki so dobro deli na vsesplošno pozitivno energijo v zasedbi, ki se je kakopak hitro razširila med številčno publiko. V prvi polovici so nam simpatični Nemci postregli s solo točkama najprej kitarista Sasche Gerstnerja in nato še bobnarja Danija Löbleja, predno so oddrveli naprej s svojim klasičnim materialom osemdesetih, skladbo I'm Alive in medleyem Keeper of the Seven Keys / The King for a 1000 Years / Helloween. Čas je ob spremljanju muhastega obnašanja na odru hitro mineval, nažalost pa so Helloween zaradi nekoliko krajšega razpoložljivega termina napram solo koncertom izpustili kar nekaj skladb, namesto da bi denimo izpustili Derisovo maratonsko ogrevanje publike pred izhodom iz komada I Want Out. Za pretirano Derisovo govoričenje in številne solo izlete napram manjšemu številu zaigranih skladb bi si Helloween zaslužili krepko zaušnico, nastop s črno-belim priokusom pa so nemški heavy metal ambasadorji zaključili z Doctor Steinom.
WHITESNAKE (Festival stage)
Po medijski gonji zoper Davida Coverdalea v letu 2009, ki mu je očitala uporabo nasnetih vokalnih linij na živih nastopih, je idejni Whitesnake frontman grozil s končanjem glasbene kariere in razpustom skupine, a se k sreči za radikalno potezo naposled ni odločil. Še dobro, kajti vse zlobne jezike so Whitesnake po ne najbolj prepričljivem albumu "Good to be Bad" (2008) utišali s presenetljivo dobro zvenečim naslednjikom "Forevermore" (2011), ki je skupino tudi v smislu studijskih presežkov vrnil med aktualne izvajalce. Po kratki majski turneji onstran Atlantika in še pred zagonom skupne turneje z Judas Priest so se Whitesnake kot nosilci petkovega večera predstavili švedskemu občestvu na festivalu, kjer so navdušili že leta 2006.
Nastop so Whitesnake presenetljivo otvorili z udarnim singlom prejšnjega albuma Best Years. Očitno je David Coverdale na plošček iz leta 2008 zelo ponosen, saj je bil na prejšnji turneji redno zastopan s tremi do štirimi pesmimi, od katerih se je ena vse do danes obdržala na tako pomembnem mestu, kot je sama uvertura v koncert ob prihodu na oder. Desno stran je zasedal plavolasi kitarist Dough Aldrich, skrajno levo je nastopal Winger kitarist Reb Beach, ob njem prišlek v zasedbi, basist Michael Devin, zadaj za njimi pa še bobnar Brian Tichy in skoraj neopazni klaviaturist Brian Ruedy. Zasedba je tekom nastopa, izjema so seveda solo točke posameznih članov, ostajala v senci karizmatičnega in samosvojega vodje Davida Coverdalea, absolutnega poglavarja dogajanja na odru. Vokalno se je danes že skoraj 60-letni slavček odrezal relativno suvereno, čeprav je ves čas opazno varčeval z energijo, kjerkoli se je pač dalo.
Po uvodnem tipanju so Whitesnake z vsemi topovi napadli z igranjem vselej prisotnih Give Me All Your Love in Love Ain't No Stranger, taktizirano serviranih s strani tehnično izpiljene dvojice Aldrich / Beach in blesovsko vokalno interpretacijo Coverdalea. Komaj smo si opomogli od začetnega udara, že je sledil klaviaturni uvod, ki je prešel v lahkoten tempo balade Is This Love, kjer je šarmantni David Coverdale na dan položil vsa svoja orožja. Oblečen v kot sneg belo rahlo odpeto srajčko v kombinaciji s črnim usnjenim plaščem je ostareli ljubimec s pogledi in seksipilnimi gestami čisto na robu odra zapeljeval predstavnice nežnejšega spola.
Osrednji del koncerta je bil popolnoma podrejen predstavitvi aktualnega albuma "Forevermore". Glas o greha vrednem aktualnem izdelku je očitno prišel do večine rockersko mislečih duš, saj je Sweden Rock suvereno obvladal večino novih besedil in se Coverdaleu pridruževal pri petju. Steal Your Heart Away, akustična Forevermore in Love Will Set You Free z intenzivno raztegnjenim zaključnim delom so bile zadetek v polno. Doug Aldrich in Reb Beach sta se pri izhodu iz aktualnega singla "zapletla" v pravo kitarsko vojno in iz vratov svojih ljubljenk izvabljala tehnično dovršene vložke, pa čeprav s komaj zaznavno prisotnostjo blues retorike - oba sta odraščala ob poslušanju hard rocka, kar je slišno tudi v trdem Whitesnake slogu zadnjega desetletja. V smiselno celoto je osrednji del nastopa zaokrožila še ena svežedišeča skladba, My Evil Ways, tokrat s solo izletom na bobnarskem stolčku sedečega Tichyja, ki je dokazal, da si kruh pri Whitesnakeih ne služi zaman.
Sledili so veliki trenutki, saj je Coverdale predstavil prvega gosta večera. To je bil nihče drug kot Bernie Marsden, mož, ki je soodgovoren za blueserski zvok začetnih Whitesnake, pri katerih je vztrajal do leta 1982. Stric je z leti močno pridobil na kilogramih, a na odru seveda to ni pomembno - šteje zgolj glasba. Ain't No Love In The Heart Of The City in Fool For Your Lovin' sta ob rahločutnih in prefinjenih Marsdenovih dotikih delovali sveže in pristno, nasmejani Coverdale je zgolj še rutinsko polagal verze na kitarske fraze originalnega kitarista. Tok dogodkov je logično tekel dalje s pocukrano ameriško verzijo hita Here I Go Again, pri katerem se je Marsdnu pridružil drugi gost - spoštovani Adrian Vanderberg! Čeprav dvojica ni bila nikoli istočasno del zasedbe, je suvereno oddelala nalogo, prav tako tudi v bisu z večno zimzeleno Still Of The Night, kjer se je na odru našlo mesto za vse štiri kitariste. Pri vokalno zahtevni epski klasiki je Coverdaleov vokal slišno pešal proti nižjim legam napram izvirniku , letom pač ne more ubežati, naj se še tako trudi.
Kako torej oceniti nastop Whitesnakeov v letu 2011? Prisotni smo bili lahko navdušeni nad izbiro gostov, uživali smo ob koncertni predstavitvi albuma "Forevermore", zato pa smo lahko razočarani nad igranjem zgolj trinajstih komadov dobro poldrugo uro dolgega programa. Razlog za to gre iskati v obilici solističnih vložkov, cilj katerih je vsaj za trenutek spočiti opešano Coverdaleovo grlo. Če se splača dati veliko denarja za malo manj muzike, pa presodite sami.
Fotografije: Anna Winberg (Steelheart, Whitesnake), Robert Helberg (Helloween, Whitesnake), Stefan Johansson (Stryper), Dejan Terzan (Mr. Big)
na vrh