Pogled v jasno četrtkovo nebo je obetal lep festivalski dan, v kemping prostoru smo dobili nekaj novih sosedov, prizorišče se je pričelo polniti. Šele drugi dan organizatorji odprejo celotno prizorišče festivala z obema največjima odroma ter tako v svoje nedrje sprejmejo namesto 10 tisoč kar 33 tisoč obiskovalcev. Vseeno manj kot lani, ko nas je bilo še za dva tisoč glav več, saj se držijo stroge zgornje omejitve, kar je še ena izmed kvalitet tega festivala, saj se preko dneva množica razporedi po petih odrih, zato gneča nastane zgolj ob nastopih zadnjih dveh ali treh izvajalcev.
JOAN JETT AND The BLACKHEARTS (Rock stage)
Eno najzanimivejših imen letošnje edicije festivala je bila Joan Jett s svojim bandom Blackhearts, saj so njeni nastopi v Evropi prej naključje kot pravilo. Že res da je lansko leto po našem kontinentu nastopala kot otvoritveni akt Green Day turneje, a od zadnjega dolgometražnega nastopa slavne punkrock aktivistke v našem širšem prostoru je minilo že lepo število let. Blackheartse so poleg Joan dopolnjevali še njen dolgoletni bobnar Thommy Price (Billy Idol), ritem kitarist Dougie Needles in bas kitarist Kenny Aaronson.
Kljub dopolnjenemu Abrahamu moškemu očesu še zmeraj prijazna Joan Jett je točno ob napovedani uri s skupino prikorakala na oder in druženje začela s skladbo Bad Reputation. Že uvodoma je bilo moč zaznati, da je kemija v bandu prava, Joan pa pri interpretaciji komadov še vedno nagajivo poredna in iskrena hkrati, s čimer je prepričala marsikoga, ki je pod oder prišel zgolj firbcat. Bivša The Runaways frontmanka v svoje nastope redno vključuje komad ali dva iz svojega obdobja sedemdesetih, tokrat sta to bila Cherry Bomb in School Days. Joan Jett poseduje izreden občutek za obvladovanje množic, pri čemer seveda pridno izkorišča svoje ženske atribute in še zmeraj zelo privlačen izgled. Ob spremljavi nastopa so se ves čas odražale karizmatične voditeljske sposobnosti in skrajno sproščen pristop, v istem slogu je oddelala tudi vse nagovore, kar je bilo od stare glasbene mačke tipa Joan Jett tudi pričakovati. Skladbi Love is Pain in Fake Friends sta koncert prevesili v zaključno fazo, ko so se Blackheartsi lotili hard rockerske predelave The Stooges hita I Wanna Be Your Dog, predno je napočil čas za največji hit simpatične glasbenice, I Love Rock N' roll, ki je razumljivo med publiko požel najglasnejše ovacije. Do izteka razpoložljivega časa je nanizala še tri skladbe, izmed katerih velja izpostaviti hit iz leta 1988 I Hate Myself For Loving You, ko se je dobro uro dolg nastop sicer skrajno preproste punk'n'roll retorike že iztekel. Joan Jett je s suvereno oddelano nalogo zalučala rokavico vsem, ki jo označujejo za "one hit" glasbenico, skrajno pozitivni oceni videnega pa botrujejo tudi odlične zvokovne razmere drugega festivalskega odra in ostalo Blackhearts članstvo, ki je svojo nalogo oddelalo profesionalno.
FM (Zeppelin stage)
Prvi nastop, ki sem si ga letos ogledal na Zeppelin odru (lani se je v spomin na preminulo legendo oder imenoval po Diu), so bili britanski ponovno delujoči melodični rockerji FM, ki imajo v žepu odlično aktualno ploščo "Metropolis" (recenzija tukaj). Zaradi delnega prekrivanja z Joan Jett sem s prihodom na lokacijo malce zamudil, pod odrom se je tako že trla zrelejša generacija glasbenih nadebudnežev. Ena glavnih kvalitet FM-a je vokalna rahločutnost originalnega člana Stevea Overlanda, ki se mu glas z leti ni prav nič skrhal. Njegovi vokalni izleti so se odlično vključili v spektralno zvočno sliko, pogosto so jo obogatile vokalne spremljave ostalih štirih članov in poskrbele za prave evforične trenutke, dober primer je bila izvedba komada Over You. FM torej pri najbolj prepoznavnem atributu svoje glasbe niso zatajili, še več, šele živa izvedba in interprecijsko prilagajanje verzom naredi FM glasbo še markantnejšo. Pomemben del izvedbenega perfekcionizma je bil seveda kristalno čist zvok (kot je na dotičnem odru že navada), ki je dopuščal jasno slišano poigravanje na relaciji klaviature - kitara. Klaviature Jema Davisa so ena izmed osrednjih figur FM retorike, saj niso zgolj gradnik vzdušja, pač pa nemalokrat celo osrednji inštrument uvertur ali izhodov iz kompzocizij, kot denimo pri komadih I Belong to the Night ali Bad Luck. Nastop brez kakšnih nepotrebnih teatralnih odrskih norčij je predstavljal osrednji AOR dogodek festivala, učbeniška izvedba pa se je zaključila s predelavo Barrett Strong & Norman Whitfield priredbe I Heard It Through The Grapevine.
Accept (Rock stage)
Zimsko-pomladna Accept turneja, leteča na odličnem sprejemu aktualnega albuma "Blood of the Nations" se je z nastopom na Sweden Rocku prevesila v festivalsko, Accept pa so se prvič izven objema klubskih zidov Švedski predstavili z novim vokalistom Markom Tornillom. Ponovno delujoči nemški tevtonski heavy metalci so na SRF-ju celo kot nosilci dne nastopili že leta 2005, a takrat so bile stvari malce drugačne - njihovi barki je poveljeval jezni striček Udo Dirkschneider.
Accept so nastop odprli s skladbo Teutonic Terror in že uvodoma na mizo vrgli vse svoje adute: močno Baltesovo bas linijo, enostavne, a ubijalsko nalezljive riffe in hreščeč vokal novinca Tornilla. Wolf Hoffmann je zasedal skrajno desno stran odra, v sredini je stal basist Peter Baltes, na desni pa Hermmm.. kje za vraga je bil Herman Frank? Na ameriški turneji je drugi Accept kitarist padel iz odra in dokler ne bo sposoben prešteti vseh svojih reber, bo za veliko rdečo zaveso s podobo naslovnice aktualnega albuma v ozdaju igral pomožni kitarist in zapolnjeval Frankovo vrzel. Razočaranje zaradi osiromašenih Accept se je ob novodobnih koračnicah Bucket Full of Hate in New World Comin' ter železnih hitih Restless and Wild in Metal Heart hitro sprevrglo v čupanje in navdušeno sledenje dogajanju. Prvinski heavy metalski šus brez ovinkarjenja se je izkazal za zadetek v polno, saj je legendarne Nemce spremljala velika gmota ljudi, ki se je vila še dolgo od mešalke naprej in tako z energijo napajala igranja željne glasbenike. Spontana igra dvojice Hoffmann / Baltes je ukrotila velikost prizorišča in metala nove in nove kosti zabave željni množici. Mark Tornillo, ki se je po pol leta koncertiranja že dodobra navadil na novo frontmanovsko pozicijo, je mož simpatičnih potez, a tudi brezkomromisnih vokalnih napadov. Višino vreščanja prilagaja igranemu komadu, pri čemer ima večji razpon kot Dirkschneider, zaradi česar komadi pridobijo na razgibanosti - lep primer je bil Fast as a Shark, kjer je v uvodu navrgel ušesa parajoč živalski krik, refren pa oddelal mnogo bolj melodično kot smo navajeni v izvirniku. Neznanska silovitost tevtonskih Hoffmannovih riffov je še poslednjikrat zarjula pri komadih Pandemic in Balls to the Wall, ko se je četverica po slabi poldrugi uri že poslovila. Izvštevši motečo Frankovo odsotnost so se Accept še enkrat več dokazali kot dobro naoljena mašina, ki jo je dolgotrajna odsotnost z nabirajočo se kinetično energijo le še dodatno podmazala, čeprav, roko na srce, festivalski nastop vseeno ne more parirati odličnima dvema srečanjima z Accept na zimski klubski turneji (reportaži tukaj: Dunaj oziroma München).
SAXON (Rock stage)
Tik pred zaključnim dejanjem večera so pod soj žarometov Sweden Rocka stopili še legendarni Saksonci, dobri znanci slovenskih odrov, ki so se vsega dva tedna pred tem potili v ljubljanskem Kinu Šiška. Ker so Saxon eden izmed najkonstantnejših kolesc heavy metal mašinerije, ki redno izdaja albume in koncertira, so se z organizatorji SRF-ja to pot domislili posebnega nastopa. Ob skorajšnji tridesetletnici klasike "Denim and Leather" naj bi omenjeni album zaigrali v celoti, podobne ekskluzive (zgolj z drugo začimbo) je bil denimo lani deležen že festival Download v Doningtonskem parku, kjer so Saxon odžgali celotno "Wheels of Steel" plato. Tako to pač gre - Sweden rock festival vedno ponudi nekaj več - to je njegov zaščitni znak!
Saxon so za potrebo nastopa znova aktivirali velikanskega orla, ki se je iznad bobnarske baterije Nigela Glocklerja ponosno dvigal pod strop odra ter zaradi večernega termina žarel daleč naokoli, pogled na oder je bil nadvse veličasten in spektakularen.
Kljub več kot tridesetletni karieri nastopanja se Saksonci znajo še vedno za vsak nastop posebej pripraviti, se maksimalno potruditi in zamaskirati rutinskost do neprepoznavnega. Kako drugače bi si človek znal razlagati stalno Carterjevo čupanje po odru, Scarattov nadnaravni užitek pri soliranju ali Biffove nezlagane kretnje? Saxon so v uvodnem delu repertuarja nanizali dve skladbi iz nekaj dni pred tem izdanega albumca "Call to Arms" (recenzija tukaj) in dve klasiki, predno so se lotili obljubljenega materiala iz "Denim and Leather" dobe. Pravi mali praznik sta prinesla komada Fire in the Sky in Midnight Rider, po Biffovih besedah zaigrana prvič po letu 1982. Saksonci so v vajo za dotični nastop brez dvoma vložili kar nekaj napora, saj sta tudi nikoli slišani skladbi na odru zaživeli v prvinski obliki, brez slišanih kiksov in se z lahkoto zlili med ostal material. Glede na druge termine trenutne turneje so bili Saxon zaradi ekstra set liste primorani izpustiti nekaj venomer zaigranih skladb, v zameno za celotno dolžino že omenjenega albuma večera, tako velja izpostaviti še raritetna komada Rough & Ready in Out of Control, predno je Paul Quinn težkorockerske žmothne rock'n'roll zvok ritme prevekslal v znamenit Denim and Leather riff. Kdor je britanske NWOBHM legende gledal v Šiški, dobro ve, kaj pomeni intenzivnost koncerta pri že davno tega srečanem Abrahamu. Biff Byford je triumfalno diktiral dobro razpoložene Orle in masiral publiko z všečnimi nagovori, dvojica Quinn / Scaratt je kljub nabirajočim se kapljam znoja jurišala skozi večer in izmenično prikazovala solo trike, ujeta v nezmotljivo ritmično kolesje naveze Carter / Glockler. Komad Strong Arm of the Law je s krajšo solo točko na basu odprl prav Nibbs Carter, predno je peterica pod budnim očesom famoznega orla še zadnjič tega večera zarjula s klasiko Wheels of Steel.
JUDAS PRIEST (Festival stage)
Kaj je lahko lepšega za zaključek prvega dne festivala kot Judas Priest? Pravzaprav, kaj je lahko sploh lepšega? Že ime Judas Priest porodi močna čustva pri vseh "dolgolaso mislečih", saj so sinonim heavy metala, nesmrtni kovači metal biblije in že desetletja eden izmed paradnih konjev tega žanra, zaradi česar se jih po njihovi skladbi iz albuma "British Steel" (1980) ni zaman prijel vzdevek "metal gods" (metal bogovi). Sredi zime so Priesti oznanili, da se bodo letos podali na "Epitaph" turnejo, zadnjo obsežnejšo svetovno turnejo pred upokojitvijo, še večji šok za številne fane pa je iz njihovega tabora prišel aprila, ko je skupino zapustil originalni in ustanovni kitarist K.K. Downing. Zamenjavo za nezamenljivo so dobili v mlečnozobem Richieju Faulknerju, ki je strune pred tem drgnil pri Lauren Harris in Dirty Deeds. Z novo okrepitvijo so Priesti na Sweden rocku odigrali šele drugi koncert turneje in menda zadnjega na Švedskem sploh, zato so bila pričakovanja in emocije pred pričetkom še toliko večja.
Tisti ki smo na Saksoncih vztrajali vse do konca, smo si prihranili mučno čakanje pred začetkom Priestov. Komaj sem si izboril ugodno mesto za spremljanje koncerta, že je iz zvočnikov udaril strupen zvok kitar z Rapid Fire riffom, padla je ogromna zavesa z logotom "Epitaph" turneje in razkrila že razvrščeno peterico glasbenikov na odru. Glenn Tipton na desni, Faulkner na K.K.-jevem mestu na levi, kot ponavadi. Sledil je komad Metal Gods - zaigrana dvojica skladb je v istem sosledju odpirala koncerte že na prejšnji Judas Priest turneji. Po uvodnih zadržanih minutah s strani Priestov je sledil prvi Halfordov pozdrav, zavore so popustile in Priesti so se razleteli na vse strani. Presenečenja so se vrstila eno za drugim, v set listo se se vrnili Heading Out to the Highway, Starbreaker in celo Never Satisfied, predno je prišel čas za akustičen intro balade Diamonds & Rust (original Joan Baez), ki je sredi izvedbe prešla v albumsko "Sin After Sin" variacijo in se v podobnem ekspresnem tempu tudi zaključila.
Rob Halford se je dobro držal. Najvišjih registrov že dolgo ne dosega več, predvsem je to slišno pri izhodih iz screamov, vseeno pa je v boljši formi kot na Nostradamus turneji 2008, kar deluje zdravilno na celostno Judas Priest koncertno podobo. Mož v dolgem usnjenem plašču z neprekosljivo karizmo ubija že s pogledom, zato ne potrebuje posebno energičnega nastopanja za dosego želenega učinka, pač pa se umirjeno sprehaja iz enega konca odra na drugega ter s prepoznavnimi kretnjami neti požare med fani spodaj. Richie Faulkner je že dodobra stopil v K.K.-jeve škornje in v celoti prevzel njegovo vlogo, tako tudi odpira nekatere komade in prevzema na pamet naučene solo točke, edino spontanega čupanja vseh treh kitaristov je primanjkovalo - spontane kemije se pač ne da zaigrati. Sploh je kitarska trojica delovala nekoliko zategnjeno kar se tiče odrske igrivosti, medtem ko se nad izvedbo samo ne moremo pritoževati. V drugem delu koncerta so Priesti iz rokava enega za drugim stresali večne klasike: Night Crawler, The Sentinel, Fleetwood Mac priredbo The Green Manalishi in Breaking The Law, pri kateri je Halford večino besedila prepustil kar razgreti publiki. Travisovo razbijanje po bateriji je bilo znanilo za nesmrtnega Painkillerja in peklenski vonj po izločenem testosteronu med publiko, s čimer se je redni del druženja kot bi mignil tudi zaključil. Trije povratki na oder so postregli s skladbami The Hellion / Electric Eye, Hell Bent for Leather z obveznim Halfordovim motornim prihodom in You've Got Another Thing Comin', med izvedbo katere je zadnja solo točka večera pripadla Faulknerju, Priesti pa so s to potezo želeli dokazati, da mladeniča dojemajo kot polnopravnega člana.
Kljub vsem znanim problemom okoli Judas Priestov je bil nastop prava poslastica, slovo od Švedske pa veličini metal bogov primerno. O novem kitaristu je bilo prelitega že mnogo črnila, tako da sam ne bom dolgovezil - vsak Judas Priest fanatik sam pri sebi odgovoriti na vprašanje, kaj je boljše - svet brez Judas Priestov ali Judas Priest brez K.K.-ja? Jaz sem vseeno za drugo verzijo.
Fotografije: Martin Johansson (Joan Jett and The Blackhearts, Saxon), Maria Johansson (FM, Accept), Stefan Johansson (Joan Jett and The Blackhearts, Judas Priest), Robert Helberg (Judas Priest)
na vrh