Leto se je hitro obrnilo okoli in začetek junija je za uvod v pestro festivalsko poletno dogajanje zopet prinesel Sweden Rock festival (v nadaljevanju SRF), enega najbolj čislanih festivalskih dogodkov na Stari celini. SRF je letos praznoval dvajseto obletnico. Festival je iz skromnih začetkov nekaj tisočih obiskovalcev leta 1992 skozi čas postal prava meka za številne romarje iz celega sveta, saj venomer ponudi zelo zanimiv nabor skupin, ki jih je težko ujeti kjerkoli drugje. Morda kdo pomni, kdaj so nazadnje v Evropi nastopile skupine kot so Triumph, Poison, Blue Öyster Cult, Helix, Cactus, Styx? Odgovor na to vprašanje zelo dobro poznajo vsakoletni obiskovalci tega prestižnega dogodka.
Dnevi pred odhodom so postregli s številnimi telefonskimi klici usklajevanja in še zadnjimi pripravami pred okoli 1800 kilometrov dolgo potjo. Vzhičenost in napetost sta se stopnjevali do zadnje ure pred odhodom, dokler ni prišel težko pričakovan ponedeljkov večer. Pot nas je sedmerico, nabrano iz vseh koncev Slovenije, zanesla mimo Stuttgarta, kjer smo preživeli lep sončen dan in vnovično srečanje z Iron Maidni, predno nas je vselej priročni Garmin usmeril na celonočno potovanje proti Sölvesborgu, malemu mestecu, kaki dve uri vožnje oddaljenemu od Malmöja na skrajnem jugu Švedske. Preko neskončno trajajočih nemških avtocest in dihjemajočih danskih mostov smo se v sredo popoldne končno prebili do kraja zločina, se namestili na vsakoletno nam odmerjeno mesto, pozdravili prav tako vsakoletne sosede Belgijce, in se odpravili prvim koncertnim dogodivščinam naproti.
Že peto leto SRF obiskovalcem nudi ogrevalni dan, na katerem nastopijo nekoliko manj zveneča imena kot osrednje tri dni festivala. Letos je bil prvi dan po godu predvsem ljubiteljem švedskega hard rocka, zagotovo je bil zanimiv tudi nastop Američanov Rhino Bucket, ki pa smo ga žal zaradi poznega prihoda zamudili, zato je moj prvi koncertni postanek slišal na ime Crashdïet.
CRASHDÏET (Sweden stage)
Crashdïet so še ena izmed številnih skupin švedskega (in tudi širše skandinavskega) hard rock buma, ki se je zgodil v preteklem desetletju, znani so po svojem ekstremnem sleaze videzu in konec koncev tudi po tragičnem dogodku, ko si je vsega nekaj mesecev po izdaji prvenca "Rest in Sleaze" (2005) življenje vzel rosnih 25 let stari frontman Dave Lepard.
Crashdïet kot tipični predstavniki glam rockerske šole veliko stavijo na sam nastop, tako so se tudi tokrat kar razleteli po odru in na krilih frontmana Simona Cruza poleteli v nebo. Lepo zapolnjeno pododrje pretežno mlade, neizkušene publike je svojim junakom dobesedno jedlo iz rok, sploh pri najbolj prepoznavnih komadih skupine, kot sta Riot in Everyone z izjemnim refrenom ali že skoraj AOR-ovska balada It's a Miracle. Fantje stavijo na udaren hard rock z ostrimi kitarskimi linijami in izrazito melodičnimi napevi, ko se v refrenu vodilnemu vokalu praviloma priklučita oba kitarista. Energičen nastop, ki se ga ne bi sramovali niti sleaze mojstri Pretty Boy Floyd, je v uri nastopa spletel trdno vez na relaciji skupina - publika, kar seveda glede na popularnost mladcev na domačih tleh ni nobeno presenečenje. Petelinsko nastopaštvo je doseglo vrhunec na koncu nastopa, ko je kitarist Martin Sweet s pomočjo Cruzove motorke svojo kitaro razbil na prafaktorje, predno so se z naslovno skladbo zadnjega albuma "Generation Wild" (2010) Crashdïet poslovili z odra in goreče oboževalke pod odrom pustili še dolgo v prazno skandirati njihovo ime.
Sledilo je vselej zanimivo spoznavanje s preštevilnimi stojnicami, ogledovanje manjkajočih albumov in ostalo obfestivalsko dogajanje, predno nas je močan naliv prisilil k bedenju v šotoru, zaradi česar je tudi ogled nastopa nosilcev ogrevalnega dne dolgo visel v zraku.
HARDCORE SUPERSTAR (Sweden stage)
Kljub prepoznavnejšemu imenu in daljšemu stažu na sceni še enemu adutu domače hard rockerske srenje z izjemno odbijajočim imenom (Hardcore Superstar?!?) zaradi nenadnega poslabšanja vremena pod oder ni uspelo privabiti večjega števila ljudi kot nastopajočim predhodnjikom, Five Johnson Bandu in Crashdïetom, vseeno pa to ni skazilo vsespolšne dobre volje, ki jo je bilo moč čutiti v zraku.
Prav Hardcore Superstar so zaslužni za nekakšen "bum" švedskega hard rock podzemlja v zadnjem desetletju, pohvalijo pa se lahko denimo tudi z vlogo predskupine Mötley Crüejem na njihovi britanski turneji. Trenutno so sredi napornega koncertnega cikla, ki ga oddelujejo v podporo aktualnemu albumu "Split Your Lip" (2010), po mojem mnenju njihovemu najboljšemu izdelku kariere. Švedi so se predstavili kot dobro uigran kolektiv, ki dobro ve, kako se stoji na velikem odru. Stalno spogledovanje s publiko, dobro naštudirane geste in tekanje po odru so bili le delčki mozaika, ki so ga tekom nastopa Hardcore Superstar sestavljali v celoto. Setlisto so prilagodili predstavitvi nove plošče, ki je bila predvsem v zaključnem delu koncerta s skladbami Sadistic Girls, Bully, Split Your Lip in Last Call for Alcohol zastopana zelo intenzivno. Napram Crashdïetom je stil "Superzvezd" manj melodičen, kitarske linije pa bolj metalizirane, zato je tudi doživljanje koncerta razburljivejše in intenzivnejše. Ločnica pri prebavljanju skupine je specifična vokalna barva frontmana Joakima Berga - še enega v vrsti lomilcev ženskih src - saj izvor svojega glasu išče v globinah grla, pri čemer se ne ozira na razne kalkulacije hitre izrabe vokala v dotičnih primerih. Vrhunec koncerta je bila akustična verzija komada Here Comes That Sick Bitch, pri kateri sta na odru ostala zgolj kitarist Vic Zino in Berg ter pred zaključnim rušilcem Moonshine poskrbela za še eno čustveno balado, ki jih tega dne res ni primanjkovalo. Tudi Hardcore Superstar so s suvereno predstavo dokazali, da njihovo ime v hard rockerskih logih ni opevano zaman.
Po koncertu smo utrujeni od napornih dveh dni vožnje hitro posmukali vsak v svojo spalno vrečo in skušali nabrati čim več novih moči za naslednje dni, razganjajoče od navdušenja in upajoče na prijazno vreme nas je kakopak kaj hitro vzela noč...
Fotografije: Urban Bolta, Anna Winberg (Crashdïet), Maria Johansson (Hardcore Superstar)
na vrh