GRAVE DIGGER (Rock stage)
Koncertni program na Rock odru so tretji festivalski dan odprli Grave Digger, stari znanci tudi slovenskih koncertnih odrov. Kako bi ne bili, ko pa že trideset let neumorno izdajajo albume in križarijo po svetu? Pri nas so se nazadnje ustavili febrarja lani, od takrat pa jih je Rockline ujel še konec lanskega poletja na festivalu Wacken Rocks South (reportaža tukaj). A od tistega koncerta so se stvari pri Grave Diggerjih spremenile. Mesec zatem je skupino namreč (presenetljivo) zapustil Manni Schmidt, med oboževalci zelo priljubljeni kitarist, Chris Boltendahl pa je njegovo zamenjavo našel v svojem starem prijatelju, a na veliki sceni dokaj neznanemu imenu, Axlu Rittu.
Če so koncerti "Kopačev" že bolj ali manj znana stalnica, je bil torej Axel Ritt v tokratnem primeru "izgovor" za skok pred oder Sweden Rocka. Z vstopom v band se je Ritt znašel v prekleto težki situaciji, saj je skok v Schmidtove čevlje še kako težka naloga. Nastop je odprl standardni intro "The Gallows Pole", člani so se razporedili po odru in sledila je "Ballad of a Hangman", ki je že odgovorila na glavno vprašanje nastopa in pokazala na dobro uigranost na relaciji najnovejšega člana z ritem sekcijo. Kot ponavadi je zadaj na levi strani odra skorajda neopazno strašila črna smrt na klaviaturah. Skorajda neopazno pravim zato, ker je za pobiranje pogledov iz publike namreč zadolžen kdo drug kot Chris Boltendahl. Vokalist nemških legend je brez večjih pretresov nastop rutinirano peljal po ustaljenih tirnicah, in kot vedno z nasmeškom na obrazu stalnemu spodbujanju publike še prilival olja na ogenj. Axel Ritt je solaže in druge zahtevnejše dele podjarmil brez najmanjših težav, vendar je stalno pogledovanje v smeri šefa Boltendahla dajalo vtis nesigurnosti v lastne sposobnosti. Ritt kipi od tehničnega znanja in, kot je dokazal v eni svojih točk, hitroprstih potez, vendar je dečko ali zelo sramežljiv ali pa nevajen velikih odrov. Tretje razlage za tako nesamozavesten nastop ne najdem. Grave Diggerji so preko svojih hitov "Lionheart", "Excalibur" in seveda "Heavy Metal Breakdown" koncert rutinsko pripeljali h koncu. Omeniti velja skladbo "The Truth" (Tunes of War, 1996), ki je na živih nastopih - do tega dne - niso igrali že več kot desetletje. Pohvalno!
D-A-D (Rock stage)
Danci D-A-D so pod istim odrom zbrali že precej večjo množico ljudi kot pred njimi Nemci. Logično, ko pa so po navedbah organizatorja švedskega festivala na anketi najbolj zaželjenih skupin, ki jo vsako leto izpolnjejo obiskovalci spletne strani, pristali v samem vrhu želja. D-A-D so na glasbeni sceni že skoraj trideset let, dovolj dolgo, da so si pridobili bazo zvestih oboževalcev, ki so to pot skupino iz prvih vrst spodbujali zelo fanatično. D-A-D znajo biti naključnemu poslušalcu, kar sem bil na licu mesta sam, zelo težak obed. Njihove pesmi varirajo od nalezljivih melodičnih refrenov, prisotnosti bolj alternativnih rešitev vse do punk rock nažigancije, v kar se je sila težko vživeti. Za zabavo je zadolžen basist Peter Jensen, ki s svojimi dvostrunskimi kitarami inovatorskih oblik (ena izmed njih je imela kar obliko rakete) skrbi za dobro voljo in smeh. Nekonstantnost glasbenega izraza in prevelika mera odrskih norčij sta me še pred koncem nastopa danskih rockerjev usmerili na pot proti Diotovemu odru.
PRAYING MANTIS (Dio stage)
Nekoč skuštrani mladeniči, danes uglajeni gospodje - ena najbolj zanimivih ponudb festivala, Praying Mantis! V trenutku prihoda pred oder je bila tam locirana zgolj peščica največjih "fanov", tako da se je naša ekipica razvrstila kar po ograji in tvorila prvo vrsto. O tem kako spregledana zasedba so Praying Mantis, priča dejstvo, da si je vsak član kar sam pripravljal vse potrebno za nastop - igranje jim ne prinaša dovolj denarja, da bi si privoščili kakšnega "roadija". Zasedba ima v žepu svež studijski izdelek Sanctuary (recenzija tukaj), iz katerega so nam v živo privoščili slatkiša "Touch The Rainbow" in "Highway". Z zadnjim albumom so Mantisi javnosti predstavili novega vokalista Mikea Freelanda. Mike se v svojo nalogo na odru vživi stoodstotno in zdi se, kot da v času koncerta pade v trans, ob čutno vživetem petju naredi marsikatero grimaso, vendar kar je najpomembneje, njegove vokalne sposobnosti so več kot dostojne imenu Praying Mantis, razpon in prilagodljivost njegovega vokala se odlično poklopita s kombiniranjem AOR melodičnosti in na trenutke nekoliko tršimi ritmi. Čeprav mnogi ime Praying Mantis uvrščajo v del NWOBHM gibanja, pravzaprav z njim nimajo mnogo neposrednih povezav. Vse, kar diši po heavy metalu, elegantno zavijejo v nalezljivo melodične riffe, spremstvo klaviatur poskrbi za približevanje AOR vodam, njihova posebnost pa so pogosti vskoki spremljevalne akustične kitare, za kar je zadolžen soustanovitelj banda Tino Troy. Praying Mantis so v uri programa preleteli svojo studijsko diskografijo ter v živo izvedli skladbe tako iz klasičnega prvenca "Time Tells No Lies (1981)", ter preko devetdesetih brzeli vse do zadnjega, že omenjenega albuma "Sancturary". Dobro razpoloženi glasbeniki so prvič na festivalu za trenutek izza oblakov priklicali sonce, odličnost koncerta pa je, podobno kot na Quireboysih in Treatih v prejšnjih dveh dneh, dopolnil zvok kot iz škatlice, s katerim se je znova izkazal tretji oder festivala.
RICK SPRINGFIELD (Festival stage)
Takoj po koncu Praying Mantis nastopa sem se podvizal pod glavni oder, kjer je bil Rick Springfield že skoraj na polovici svojega šova. Avstralski pevec je bil eno izmed najekskluzivnejših imen letošnje edicije švedskega festivala, saj so njegovi nastopi na Stari celini prava redkost. Springfield je svoja zlata leta glasbene kariere preživljal v osemdesetih, nato pa poniknil izpred oči širnih množic. Ravno nastop na Švedskem je bilo njegovo prvo srečanje z Evropo po, vereli ali ne, četrt stoletja in zato preverjanje terena popularnosti pred naslednjimi nastopi mini evropske turneje.
Dolga odsotnost je naredila svoje. Pod odrom sprva ni bilo čutiti pretirane evforije, redki njegovi oboževalci so se tako zlahka pomešali med naključnje poslušalce, ki so prevladovali. A kako jih/nas je Rick s svojim šovom vse prevzel! S karizmo in odrskim nastopom je zlahka ukrotil vse pasti velikega festivalskega odra, njegova prepričljivost pa je pod oder tekom koncerta privabljala vse več in več ljudi, ki so se čudili klenosti in dobrovoljnosti starega dobrega Ricka. Med izvdbo "Don't Talk To Strangers" je Rick k sebi povabil malega dečka in ga podučil o sporočilnosti pesmi, še eden izmed vrhuncev pa je nastopil z "Human Touch", ko se je Rick odločil kar skozi množico prebiti vse do "mešalke" daleč zadaj, od koder je iz višine, seveda z glasbeno spremljavo članov njegovega banda iz glavnega odra, zapel celotno pesem. Springfield kljub svojim šestdesetim letom deluje zelo mladostno, ne samo ozirajoč se na njegov videz in energičen nastop, kar je še pomembneje, tudi vokalno Rick še kako dobro kljubuje letom. Poleg vrhuncev svoje kariere je predstavil še zadnji studijski album "Venus In Overdrive" (2008), naglasnejši odziv pa razumljivo doživel z nekdanjim prvim mestom Billboardove lestvice, hitom "Jessie's Girl". Suveren nastop in čarobni dotik melodičnega power popa sta nedvoumno pričarala ene izmed najlepših trenutkov Sweden Rocka 2010.
MAGNUM (Rock stage)
Malo po šesti uri zvečer so na svoj račun prišli vsi privrženci melodičnega rocka, začinjenega z AOR melosom na eni in na trenutke nekoliko bolj progresivnimi vzvodi v teksturah skladb na drugi strani. Rockline se je Magnumom naproti odpravil že lanskega oktobra, ko bi le ti morali nastopiti v italijanski Bologni, a so Angleži svoj nastop tik pred zdajci (verjetno zaradi premajhnega števila prodanih kart) meni nič tebi nič odpovedali, tako da je bilo tokratno srečanje z Magnum za naš medij krstno. Lepo število zbranih je dalo vedeti, da so Magnum v Skandinaviji zelo popularni, zato tudi prepevanje skladb med občinstvom daleč od odra ni bilo nikakršno presenečenje. Svoj program so Angleži popolnoma podredili novejšim stvaritvam, v prvi vrsti zadnjemu studijskemu izdelku "Into The Valley Of The Moonking" (2009), izostal ni niti dve leti pred njim izdani "Princess Alice And The Broken Arrow", tako da je bila za njihova klasična dela osemdesetih rezervirana zgolj poslednja tretjina njim namenjenega časa. Zelo pogumna poteza, glede na dejstvo, da ni šli za samostojni nastop, a ker sta tudi omenjena zadnja izdelka pojem kakovosti, si omenjeno potezo z lahkoto privoščijo. Morda razlog tiči tudi v vokalu Boba Catleya, ki ne dosega več najvišjih registrov, zato so mu novejša, njegovemu za odtenek globljemu vokalu že prilagojena dela bolj pisana na kožo. Na svoj račun so prišli vsi privrženci globlje glasbene sporočilnosti, saj sta Mark Stanway na klaviaturah in kitarski mojster Tony Clarkin nekajkrat z domiselnimi inštrumentalnimi deli raztegnila studijske različice in tako skladbe popeljala v novo dimenzijo. Med premori niso Catley & druščina publiki namenili prav nobenega nagovora, kar je nastopu dalo zelo neosebno noto, kljub temu pa je unikatna glasbena Magnum magija zbrano rajo pod odrom pred večernim programom nabila z novimi močmi.
STEEL PANTHER (Sweden stage)
Istočasno kot Magnum so na drugi strani prizorišča, na precej manjšem "Švedskem odru" prisotne zabavali Steel Panther. Gre za projekt že izkušenih mačkov hair metala, ki so odraščali v osemdesetih ob uspehih skupin, kot so Bon Jovi, Mötley Crüe in Poison. Za iztočnico svojega obraza so Steel Panther vzeli obnašanje najbolj prepotentnih rock zvezdnikov osemdesetih, ga potenčno pomnožili, posneli album "Feel The Steel" (2009) in omenjene "atribute" prenesli na koncertne odre, kjer se sedaj norčujejo iz sebe in svojih oboževalcev. Gre torej v prvi vrsti za zajebantski projekt, brez resnih glasbenih ambicij v strogem pomenu te besede. Med skladbami vokalist Michael Starr in kitarist Satchel kar tekmujeta med sabo, kdo bo iz rokava stresel boljšo šalo. Tako sta med drugim na oder zvabila dve prsati dekleti in ju povprašala po imenih, a še pred dobljenim odgovorom v zabavo publike hudomušno presekali njune besede: "Koga tu sploh zanimata njuni imeni?". Glam rockerji so zagotovo dobili svojo porcijo smeha, sam pa sem jo po nekaj minutih opazovanja mahnil nazaj v objem Magnumov.
CINDERELLA (Festival stage)
Kaj poreči o Cinderelli? Evropsak publika je že močno lačna njihove glasbe, zato ne preseneča podatek, da so bili že nekaj zadnjih let na samem vrhu želja obiskovalcev festivala, ki so na spletni strani oddajali svoje predloge. Američanov na Starci celini ni bilo na spregled debelih 18 let, čez lužo pa so prispeli na zgolj ta festivalski koncert. Kar pomeni, da suša pravzaprav traja še naprej. Lansko leto je Cinderella izdala koncertni album "Live At The Mohegan Sun", kar je posredno napovedovalo veliko, tudi evropsko koncertno turnejo. No, turnejo še vedno čakamo, redki prisotni srečneži pa smo priložnost videti Cinderello seveda z obema rokama zagrabili že na Švedskem.
Pred pričakovano veliko množico zbranih je bil naslednjo uro in pol oder povsem Cinderellin. Nastop so razdelili na dva dela, v prvi polovici so pritisnili na plin s skladbami "Push, Push", "Somebody Save Me" in "Night Songs" pluli v glam metalskih vodah, medtem ko so se za drugi del nastopa prelevili v lomilce ženskih src in zaigrali nekaj svojih najprepoznavnejših balad. Glavno vprašanje koncerta je bilo, kako se bo odrezal vokalist Tom Keifer, ki mu zadnja leta močno nagaja vokal, zaradi česar je leta 2008 odšel celo pod nož na kirurško mizo. Keifer je svojo zadolžitev odlično prestal. Resda se vokalnih nalog loteva skrajno previdno, a glas ostaja prepoznavne barve, neskrhan in ko je potrebno, tudi odločen. Keifer je vokalno podporo čas dobival v ostalih članih banda in seveda občinstvu, kateremu je Keifer nemalokrat zaupal odpeti kakšen verz, s čimer je modro privarčeval kakšen ščepec energije. Po opaznosti se s Keiferjem lahko meri le še kitarist Jeff LaBar, edini, ki se je še poslužil "cat walka" in se sprehodil do osrčja publike. Vrhunci koncerta so nastopili z "Heartbreak Station", ki sta ga LaBar z akustično kitaro in Keifer oddelala kar z ramo ob rami, večna glam himna "Nobody's Fool" in epska balada "Don't Know What You Got (Till It's Gone)", kjer Keifer populistinčo sede za klavir. Fantje, zakaj pa vam vendar služi Gary Corbett? Corbett je klaviaturist na Cinderellinih nastopih, vendar popolonma neopazno ždi v ozadju globokega odra, edinokrat ko bi stopil na veliko sceno, pa po pravilu "naj se ve, kdo je glavni", njegovo vlogo prevzame Keifer. Sprehod po največjih Cinderellinih klasikah je tako prinesel dobršno mero mešanice glam metala in zasanjanega blues-hard rocka, ob solidni izvedbi pa je že samo dejstvo pričakovanosti Cinderelle njihov nastop memoriziral v mojem spominu za vse večne čase kot poldrugo uro čistega užitka!
BILLY IDOL (Rock stage)
Še pred ljubljanskim nastopom se je večni mladenič Billy Idol predstavil tudi švedskemu občinstvu. Billy se je na tokratni turneji ustavil na nekaj festivalih, katerih Sweden Rock je bil otvoritev pred naslednjimi srečanji z brezštevilčno publiko pod odri največjih evropskih festivalov.
Bo že držalo, da v naelektrenem vzdušju kakšna kapljica iz neba včasih dobro dene, ko pa se nebo dobesedno odpre in začne liti s tako vnemo, da je zaradi gostote dežja celo otežen pogled na oder, kaj šele zvok iz njega, takrat vreme postane poglaviten dejavnik nastopa. Na takšno smolo je naletel Billy Idol. Kljub izredno težkim razmeram in ljudem, ki so iskajoč streho bežali stran od odra, je Billy z zvezdniško kompanijo iz sebe iztisnil največ, kar je v tistem trenutku lahko. Nastop je začel z Generation X klasiko "Ready Steady Go", ko je že sledil prvi izmed zimezelenih, "Danicng With Myself". Karizmatični Billy je pri prepoznavnejših skladbah vselej dovolil množici odpeti verz ali dva in na ta način poglobiti medsebojno kemijo. Na kitari je Billyja spremljal kdo drug kot Steve Stevenes, mož z pričesko in obarvanami nohti, kot jih vidiš danes na povprečnemu osnovnošolcu "Bullet For My Valentine" tipa. A njegova zunanjost je varljiva - stric svoj posel obvlada hudičevo dobro, vsako noto oddela do potankosti, iz ritma ga ne vrže niti pogosto menjavanje električne in akustične kitare. Prav menjavanje ritma med punk rock koračnicami in spevnejšimi, večinsko akustičnimi momenti je bila ena izmed glavnih opazk nastopa Billyja Idola. Le ta je ves čas energično tekal po odru in na veselje nežnejšega dela publike razkazoval svoje mišice, tudi v šestem desetletju življenja torej Billy ne opušča svojih prepoznavnih potez. Zadovoljil je tako nabor skladb, uigranost zvezdniške zasedbe kot tudi Billyjev vokal, polomilo pa ga je, kot že rečeno, vreme. Billy Idol z ekipo ostaja glasbenik, ki se ga sigurno splača videti, saj svojih oboževalcev zlahka ne pusti na cedilu.
GARY MOORE (Festival stage)
Sprehod skozi tretji dan festivala je zaključil Gary Moore, eden največjih blues kitariatov zadnjih desetletij, a vse več kot to. Bo že držalo, da si je ime glasbenega velikana prislužil kot mojster bluesa, vednar je Moore v svoji dolgi karieri preigraval med drugim tudi hard rock in heavy metal, in ravno slednjima dvema žanroma je bil posvečen tokratni Mooreov nastop. Švedska publika je pač navajena težjih ritmov, zato je Moore svoj izbor skladb tokrat deloma prilagodil specifičnemu okusu "Sweden Rock" publike.
Intro v obliki skladbe "Dunluce" je poskrbel za zaspan bluesovski uvod, ki ga je predramil Wild Frontier biser "Over The Hills And Far Away", v keltske motive odeta hard rock jurišnica. Sedaj gre zares! Gary je, prilepljen na mesto poleg njegovega mikrofona na levi strani odra, z razmrščenimi lasmi in s kitaro v rokah, predstavil prerez njegove kariere, z povdarkom na stvaritvah osemdesetih. Kljub nekarizmatičnemu nastopu so mu prepoznavni motivi skladb omogočali držati publiko pod odrom vse do konca, to povdarjam zato, ker so zlobni jeziki pred koncertom namigovali, da mu le-to ne bo uspelo. Roko na srce, njegovo ime je v komercialnem smislu res manjše kot Aerosmith ali Guns'n'Roses, ki so bili nosilci festivala ostala dva dni, vendar je tudi Gary Moore uspel ukrotiti pasti velikega odra in se s premraženo publiko odlično ujel v poldrugo uro dolgem druženju. Nekoliko tršemu izboru pesmi navkljub niso manjkali prepoznavni blues slatkiši "Walking by Myself", "Still Got The Blues" in v podaljšku še "Parisienne Walkways". Poleg že znanih kitarskih vrlin se je Moore dokazal tudi kot soliden vokalist z odličnim pregledom nad dogajanjem, saj goji izpopolnjen občutek za prilagajanje dinamike ali na drugi strani čutnosti igrane skladbe. Vrhunec nastopa je napočil z že omenjenim mega hitom "Still Got The Blues", katerega prepoznaven kitarski riff je poskrbel za eksplozijo navdušenja pod odrom in dokončen dokaz, da je bila izbira šarmantnega Gary Moorea za nosilca dneva s strani organizatorja pravilna poteza.
Mnogo prehitro se je tako iztekel še tretji dan festivala. V natrpanem urniku nažalost ni bilo prostora za ogled še katerega izmed zanimivih bandov, še najbolj me peče vest ob izpustitvi nastopa skupine Michaela Schenker-ja, a uloviti vse zanimive izvajalce je na tako kvalitetnem festivalu in kopici odrov pač misija nemogoče. V pričakovanju zadnjega dne smo se hitro poskrili vsak v svoje spalne vreče. Pa lahko noč!
Fotografije: Urban Bolta
na vrh