Po uvodnem prvem dnevu je v četrtek Sweden Rock festival zadihal s polnimi pljuči. Prišla je vojska novih obiskovalcev in zapolnila festival do razprodane številke - 33 tisoč duš. Kljub navidezno ogromni številki je treba vedeti, da se masa tekom dneva razporedi po petih odrih, od katerih stalno "obratujeta" vsaj dva. Z elegantno rešitvijo, ki jo seveda prakticirajo vsi masovni festivali, se je moč izogniti pretirani gneči, le-ta se namreč pojavi zgolj pozno zvečer, ko se na glavnih dveh odrih izmenjujejo nosilci dneva. Seveda pa več odrov prinese tudi mogoče nevšečnosti v obliki dveh ljubih skupin, ki istočasno igrata na različnih lokacijah. V tem primeru sledi tehtanje vseh dejavnikov in upanje, da bo sprejeta odločitev kar najboljša. Drugi dan je tako že kar uvodoma postregel s prekrivanjem skupin Nazareth in Treat, rešitev pri meni je bila kompromisna.
NAZARETH (Festival stage)
Očakom škotskega hard rocka, zasedbi Nazareth, je pripadla čast krstiti glavni, veliki oder Sweden Rocka, saj je bil to otvoritveni nastop na ediciji 2010. Nazareth so vselej na poti in pogosto koncertirajo, dober mesec pred Švedsko so tako nastopili tudi v nam bližnjem Gradcu (reportaža tukaj), vendar so bile okoliščin obeh nastopov povsem različne. S svojimi oboževalci do zadnjega kotička napolnjen Orpheum že v osnovi deluje boljši teren za izvedbo dobrega nastopa kot ogromen oder na prostem, kajne? In že smo pri problemu, ki je bil za mnogo, da ne rečem veliko večino skupin zelo trd oreh. Oder, o kateremu lahko tako v višino, dolžino kot tudi globino govorimo zgolj o presežnikih, za povrh pa je imel še kakšnih 25 metrov dolg sredinski podalšek (t.i. "catwalk"), je namreč deloval kot pošast in je pogoltnil prenekatero skupino, navajeno na manjše klubske nastope. Takoj je seveda nastopil tudi problem večmetrske razdalje od odra do razmejitvene ograje, ki je preprečeval intimnejši stik nastopajočega s publiko, tretji, s priljubljenostjo oziroma prepoznavnostjo skupine povezan problem pa je bilo število ljudi, zbranih pod odrom. Kakih 2000 zbranih ljubiteljev napevov škotskega kvarteta je na velikem osrednjem prostoru delovalo z istim učinkom kot prazen klub, zatorej pred Nazareth res ni bila lahka naloga.
Vokalist Dan McCafferty je že z uvodnim "Telegramom" dokazal, da je izmed klasičnih rockerjev iz sedemdesetih eden zelo redkih, ki lahko vokalno svojo nalogo izpolnjuje z isto intenziteto kot 35 let nazaj, ko so bili Nazareth na kreativnem vrhuncu kariere. Prepričan sam vase se Mccafferty z lahkoto spopade tudi z višjeležečimi vokalnimi linijami, kar Nazareth nastope tudi po toliko letih še vedno dela privlačne. Če je nepremerljivo intimnejši nastop v graškem Orpheumu uspel zakriti problem pretirane statičnosti, jim tokrat to ni uspelo, nedinamičen nastop je bil rak rana tokratnega srečanja, posledično se je tudi energija pod oder prenašala z veliko manjšo intenziteto, zatorej je bila samo hit uspešnica "Love Hurts" tista, ki je uspela povleči roke iz žepov povprečnega poslušalca in s tem predramiti zaspano razpoloženje. Kvartetu ne gre očitati inštrumentalnih zmot, tu so se kot ponavadi odrezali suvereno, pač pa zgolj pomanjkanje želje po pristnejšem kontaktu s publiko. Za uro in četrt dolg nastop so Škoti izbrali presek svojih najprepoznavnejših del, nabor pa so zabelili še z jurišnjakom "The Gathering" iz zadnjega studijskega albuma "The Newz" (2008). Na sredini koncerta sem se, z mislijo na odličen nastop v Gradcu mesec dni nazaj v glavi, ki je seveda nisem želel še naprej omadeževati, skupaj s kolegom Šujotom odpravil na drugo stran festivalskega prostora, kjer...
TREAT (Dio stage)
...so že veselo "žgali" Treat. Že na daleč se je vohalo, da se po zraku preliva ogromno energije in da bo koncert zadovoljil še tako kritičnega obiskovalca. Prijetna atmosfera Dio pododrja je bila v času prihoda na "mesto zločina" že dodbra ogreta, tekom koncerta se je vzdušje še stopnjevalo in ohladiti je ni uspelo niti dežju, ki je počasi, a vztrajno padal z neba. Dio oder je bil četrti oder festivala in kot tak mnogo prijaznejši za graditev odnosa med publiko in izvajalcem. V navezi s strupeno melodičnimi puščicami, ki so švigale iz odra, je bil Treat nastop že vnaprej obsojen na uspeh.
Treat so spregledani, bolje rečeno nikoli zares odkriti predstavniki švedske melodične hard rock šole, ki so tudi v zlatih časih te zvrsti, torej v drugi polovici osemdesetih, živeli v senci slavnih rojakov Europe. Sledil je - kako znana je ta zgodba - vzpon grungea in Treat so, tako kot marsikateri njihovi sodobniki, potonili v pozabo. Z novim albumom so se vrnili leta 2006, nove (stare) oboževalce pa ta čas napadajo s čisto svežim izdelkom Coup de Grace, izdanim spomladi letos. V duhu novega izdelka, z skladbama "The War Is Over" in "All in" so Treat svoj nastop tudi pričeli, nakar so se začeli z nasledujočimi skladbami ozirati tudi v osemdeseta. Letnice posameznih skladb pa pravzaprav sploh niso pomembne, saj so Treat tudi še danes kreativno zelo navdahnjeni in je zato nastop kohezivno ves čas zelo močna celota. Kakšen užitek je poslušati nalezljive riffe izpod prstov kitarista Andersa Wikströma, praviloma močno in natančno bas linijo Nalla Pahlssona v kiticah in zvočno začimbo v obliki vseskozne prisotnosti klaviatur Patricka Appelgrena. Klaviature večino časa v ozadju bdijo nad pesmimi in so atmosferični dodatek, v pesmih tipa "Skies Of Mongolia" pa prevzamejo eno od primarnih vlog in imajo pomemben delež v njihovi izgradnji. Vrhunci melodičnosti nastopijo v refrenih, ko glavnemu vokalistu Robertu Ernlundu s spremljevalnimi vokali pomaga celotna zasedba in mravljinci so tu! Treat so izvedli učbeniški nastop, spremljati takšno koncertno atrakcijo na njihovih domačih tleh pa se je izkazalo za zlata vredno potezo. Brez dvoma eden najboljših nastopov festivala!
Y&T (Sweden stage)
Na streljaj oddaljenem odru je bilo medtem že vse pripravljeno za nastop ameriških heavy rockerjev Y&T. Američani staro celino obiščejo praktično vsako leto, a je treba biti na njihove koncertne termine še posebej pozoren, saj turneje praviloma minevajo brez kakršnega koli medijskega prahu. Tiho in skrivnostno. Zato je bil še toliko lepši pogled na zbrane pod "švedskim odrom", nastop je namreč pritegnil zavidljivo število "firbcev". Y&T imajo tokrat hudičevo dober razlog za pohajkovanje okoli - s ponosom predstavljajo album "Facemelter", prvi studijski izdelek skupine po skoraj poldrugem desetletju suše. Pričakovano set listo, prelet njihovih klasičnih albumov "Earthshaker", "Black Tiger" in "Mean Streak" so tako prevetrili z novimi skladbami "Shine on", "On with the Show" in "I'm Coming Home". Nekoliko starejša generacija oboževalcev se je z novimi stvaritvami prvič seznanila šele na koncertu, a jih kljub temu sprejela z odprtimi rokami. Vrhunec Y&T predstave je nastopil že v prvi polovici nastopa s priredbo Diotove "Rainbow In The Dark". Odsotnost prepoznavnih klaviatur je vodja zasedbe Dave Maniketti nadomestil z igranjem motiva kar na kitaro, magičnost skladbe pa je ob podpori močnega naliva pričarala enkratno vzdušje. "Zdaj stojimo tu, kljubujemu dežju in mrazu, za Diota!", je bilo v zraku čutiti misel slehrnega prisotnega. Tudi kakšna potočena solza sreče ni manjkala! Kitarski par Meniketti & John Nymann je v začetku koncerta prigarano vzdušje ohranil tudi v drugem delu in s svojo heavy rockersko držo, v kateri skriva tudi kanček blues umazanosti, s klasikami "I Believe In You", "Dirty Girl" in "Forever" preračunljivo pripeljal nastop h koncu. Srečanje z Y&T iz oči v oči je opravičilo visoka pričakovanja - skupina je uigrana in v dobri koncertni formi, in kar je najpomembneje, stvari se loteva s srcem.
PRETTY MAIDS (Festival stage)
Dan pred začetkom festivala so organizatorji preko spletne strani sporočili, da so svoj nastop odpovedali ameriški glam rock veljaki Ratt. Ker je bila naša odprava takrat že na poti na sever, smo novico na ušesa prestregli šele nekaj ur pred domnevnim Ratt nastopom. Nadejali smo se enega izmed najbolj zanimivih nastopov na celotnem festivalu, a na koncu razočarani ostali brez ekskluzivnega koncerta. Ratt na Stari celini pač ne prestrežeš ravno vsak dan! Odpoved se je torej zgodila tik pred zdajci. Zamenjavo je organizator našel na celinskem delu Skandinavije, iz Danske so prihiteli v teh mesecih zelo aktualni Pretty Maids. Maja so danski metalci izdali album "Pandemonium", v drugi polovici leta bodo gostje številnih odrov, tako da je nastop na Sweden Rocku Dancem prinesel generalko pred začetkom predstavitvene turneje. Z vsem spoštovanjem do imena in dela Pretty Maids, a vseeno smo, vsaj kar se tiče slovenske ekipice, dolgih nosov gledali predstavo na odru.
Pretty Maids so glede na svoje predhodnike na velikem odru, Nazareth, delovali veliko bolj sproščeno in energično. Nekaj je k temu zagotovo propomogel prijaznejši emšo, svoj lonček je pristavil še dinamičnejši zvok skupine, k živahnejšemu nastopu pa je levji delež prispeval Ronnie Atkins, član Maidsov že vse od njihovih začetkov leta 1981. Neozerajoč na močno deževje je Atkins sopihal gor in dol po "catwalku" in skušal vneti iskrice med nerazpoloženo publiko. Težkim razmeram so se kitarist Ken Hammer in kompanija zoperstavili s kar štirimi skladbami iz novega albuma "Pandemonium", tem pa dodali porcijo najprepoznavnejših viž starejšega porekla, tako niso manjkale "Rodeo", "Back To Back" in "Future World". Nastop so danski branitelji melodičnega metala vizualno popestrili z obilico meglic in svetlobnimi efekti. Zanesljivi drži na odru navkljub nisem dočakal zaključka izvedbe, saj so me vremenske razmere prisilile k pobegu do baznega tabora, katerega primarna odlika je bila v tistem trenutku še kako dobrodošla streha.
SLAYER (Festival stage)
Staroste thrash metal scene, Bay Area metal velikani Slayer so še pred začetkom Sonisphere festivalov po Evropi prvič do sedaj nastopili na največjem švedskem rock festivalu. Prizor tik pred prihodom četverice na oder je bil značilen za Slayer koncerte, kjerkoli že so - v prvih vrstah nepopisna gneča in klanje za vsak centimeter prostora, ki zna biti za kakšnega telesno šibkejšega obiskovalca celo nevarno. Večji fanatizem - v tem oziru - je prisoten le še na Iron Maiden koncertih.
Novembra izdani album "World Painted Blood" je končno prinesel nekaj svežine v uverturo Slayer nastopov. Skoraj celo desetletje, natančneje vse od izdaje ploščka "God Hates Us All" (2001), standardno uvodno temo "Darkness of Christ" so Slayer postavili na stranski tir, na sam začetek pa so postavili agresivno naslovno pesem aktualnega izdelka, ki zelo nazorno nakaže potek naslednje poldruge ure druženja. Surovo riffanje, na momente ekspresen tempo v žiriji Lombardovega & Arayinega inštrumenta ter hujskaška besedila vedno znova padejo na plodna tla in zanetijo pravo vojno dolgolascev v množici spodaj. Začetek je pripadel Slayerjem tega tisočletja, saj so se v prvih štirih skladbah dotaknili vseh treh albumov novejše dobe, vse do prve klasike "War Ensemble". Slayer so na sceni že skoraj tri desetletja, leta pa prinašajo počasen, a vztrajen zaton vokalnih moči Toma Araye, ki si nikakor ne upa več stoodstotno angažirati v kateremu od zahtevnejših "screamov". Gotovo se dobro spominja Münchna 2004 oziroma popolne zatajitve glasu že v uvodnem delu koncerta, kar je takrat pomenilo neslaven predčasen zaključek večera. Zatorej mu tudi tihega nasmeška namesto visokega vzklika pri izhodu iz intra "Angel Of Death" ne moremo preveč zameriti. Leta so prinesla tudi težave s hrbtenico, zato Tom Araya ves čas koncerta čuva isti kotiček odra, njegova statičnost pa pomeni več pozornosti za kitarski par King & Hanneman. Legendarna dvojica ostaja točna pri svojih nalogah in tako na jesen obstoja skupine prinaša vsaj eno pozitivno komponento vprid ogledu Slayer nastopa. Zaključek koncerta je pričakovano prinesel klasike druge polovice osemdesetih, omeniti pa velja presenetljivo neigranje nesmrtne "Dead Skin Mask", sploh glede na dejstvo, da prav letos mineva 20 let od izdaje albuma "Seasons In The Abyss", katerega komade so v prejšnjih mesecih Slayer aktivnejše vključevali v svoj živi program. Nastopi Slayerjev ostajajo spodobno poživilo, a s cmokom v grlu, saj prihodnost vokalu Toma Araye (očitno) ne prinaša prav nič dobrega.
DANZIG (Rock stage)
Večer je bil vse bližje, nebo se je temnilo (noč v pravem pomenu besede zaradi geografske višine lokacije festivala sicer traja samo nekaj ur) in prišel je čas za umazano, temačno, morbidno glasbo! V istem času je na četrtem odru igral Jorn, a sem se spričo redkejšega obiska Starce celine s strani Danziga raje odločil za lekcijo "bluesy doom metala". In to kljub opozorilom kolegov, da Danzig na koncertih ni najbolj prepričljiv izvajalec.
Danzig je izvajalec s spoštljivo zgodovino. Vodja Glenn Danzig je nekoč krmaril jadrnico šok punkerjev Misfits, nato pa svoje sile preusmeril v skupino Danzig, ki že od prvenca dalje s srhljivo mešanico bluesa in heavy metala pelje čisto svojo pot v doomerskih vodah. Oder se je v trenutku začetka nastopa ovil v meglico. V ozadju se je bohotila ogromna zavesa z motivom glave nedefiniranega stvora. Čisti Danzig stil. Kitarist Tommy Victor je otvoril nastop z riffom skladbe "SkullCarver", in tik pred začetkom svojih vokalnih dolžnosti je na oder kot spuščena pošast pridivjal Glenn Danzig in pričel s predstavo. Mišičasti orjak je tekal gor in dol po odru in z nasršenimi očmi oprezal za svojimi žrtvami v publiki. Za trenutek me je spomnil na filmsko uspešnico Hulk, saj Glenn v odrski predstavi igra podoben lik, kot ga pooseblja filmski junak omenjenega filma. Odrski igri se pridružujeta kitarist Victor in bas kitarist Steve Zing, ki se z dinamičnim igranjem in medsebojnim menjavanjem položajev odlično poklopita v Danzigov koncept, sploh ko se Glenn v inštrumentalnih delih umakne v ozdaje in postaneta osrednji figuri dogajanja. A glavno besedo ima seveda sama glasba. Glenn Danzig svoje vokalne naloge izpolnjuje skrajno neresno in konstantno ponavlja začetniško napako - mikrofonu, ki ga ujčka v rokah, v trenutkih petja stalno spreminja oddaljenost od ust, s tem varira jakost oddanega glasu in posledično mu uspe uničiti še tako dobre skladbe, kot sta "Twist Of Chain" ali "How The Gods Kill". Poleg slabo oddelanega vokala je bila ena izmed glavnih opazk koncerta tudi dejstvo, da melanholične, počasne Danzigove doom salve enostavno ne pašejo na velike nastope, pač pa v klube s štirimi malimi stenami, šele tam bi njegova glasba uspela tre(s)ti kosti. Prvi večji minus festivala gre torej v roke Danzigu, ki ni upravičil vlogo enega izmed nosilcev dneva.
AEROSMITH (Festival stage)
Mediji so lanskega novembra zmedeno poročali o zdrahah v vrstah bostonskih blues rockerjev Aerosmith. Vsak prihajajoči dan je takrat poskrbel za nov preobrat na relaciji Steven Tyler - Aerosmith, kar so še posebej zaskrbljeno spremljali oboževalci skupine širom sveta. Morda so bila nesoglasja resnično prisotna in ozračje naelektreno, morda je šlo le za umetno povzročeno famo. Kaj se je takrat resnično dogajalo, verjetno nikoli ne bomo zvedeli, a v končni fazi danes to niti ni več tako pomembno, kajti dobrega pol leta kasneje "Leteči kovači" po treh letih znova jadrajo po Evropi. S Steven Tylerjem na mestu glavnega pilota, seveda. Ravno zaradi nedavnih zdrah smo vsi prisotni z odprtimi rokami sprejeli še eno priložnost videti v živo legende rock 'n' rolla.
Prvi veliki vrhunec festivala se je začel točno ob napovedanem času (to povdarjam zato, ker so si velike zvezde Guns 'n' Roses dva dni kasneje dovolile zamuditi debelih 45 minut!?). Otvoritvena "Love in an Elevator" je že uvodoma na mizo vrgla večino kart, na katere "dedki" igrajo. Energični šarmer Steven Tyler, odet v tisočineno barvno konfekcijo se je kljub šestim križom na hrbtenici izkazal za prvo violino skupine, saj s svojimi prepoznavnimi vložki še dandanes poskrbi za orositev očes oboževalk in posledično za vzdrževanje histerije pod odrom, ki glasbenike žene naprej. Po začetnem spogledovanju z materialom sedemdesetih je že kaj kmalu napočil čas za komercialno najuspešnejša devetdeseta. "Livin' on the Edge", "Cryin" in ostale zimzelene balade so naletele na bučen odziv, ki je petelinčkoma Tylerju in kitaristu Joe-u Perryju dal novih kril. Perry uživa v razkazovanju svojega tehničnega znanja in zato v trenutkih, ko so reflektorji obrnjeni nanj, zelo rad razteguje solaže. Njegova zvezda je najsvetleje zasijala s priredbo Fleetwood Mac standarda "Stop Messin' Around", ko je poleg kitare prevzel še vokalno vlogo in s tem proti koncu koncerta za trenutek odpočil pešajočega Tylerja. Aerosmith sestojijo iz peterice glasbenikov, a glej ga zlomka, kje so ostali trije? Mrtvo hladni kitarist Brad Withford je popolnoma neopazen, za basista Toma Hamiltona se zdi, da brenka zgolj sebi v brk, tudi bobnar Joey Kramer po dolgočasni solo točki ni ravno hvalisanja vreden. Ves šov in poanta živega nastopanja tako temeljita na plečih prej omenjene dvojice.
Aerosmith so stadionska skupina z enormnim številom oboževalcev, zato so se pričakovano odlično znašli na odru pred več desettisoč glavo množico. Po smelih prejšnjih nastopih manjših zasedb na tem istem prizorišču je postalo jasno, da oder "preživijo" samo največje skupine. Šele z nepregledno množico oder namreč zadiha! Ko nanj postavimo še Tylerja & Perryja, ki vesta, kako energijo množice izkoristiti v svoj prid, postane ločnica med klubskimi/dvoranskimi in stadionskimi bandi kristalno jasna. Aerosmith so nam v slabih dveh urah nastopa privoščili nekaj svojih najboljših skladb iz sedemdesetih, a ostaja grenak priokus, saj se zdi, da brez patetično jokavih balad njihova podoba ne zdrži. Vse za šov, boste rekli...
na vrh