Vsakoletno pregledovanje nastopajočih na prestižnem festivalu Sweden Rock je končno obrodilo sadove. Že lep čas nazaj je padla odločitev - naj končno poklekne tudi ta festival! Peterica najpogumnejših se nas je na več kot 1500 kilometrov dolgo pot odpravila dva dni pred pričetkom festivala, kar je po prestani mukotrpni poti pomenilo prihod in nastanitev v festivalskem kempu večer pred pričetkom koncertnega programa. Skozi sredo si je naša četica nabirala moči za naporen razpored naslednjih dni, opravljali smo nakupe teh in drugih glasbenih artiklov, se spoznavali s festivalskim prizoriščem, si ogledovali mične švedske plavolaske in seveda okušali dobrote skandinavskih pivovarn. V tem času se je začelo tudi koncertno dogajanje. Pri prvih nekaj nastopih lokalnih izvajalcev smo modro varčevali z energijo, tako da je krstni trenutek Sweden Rocka 2010 pripadel Michaelu Monroe-ju s spremljevalno skupino.
Letos je festival že četrtič zapored zaživel v razširjeni, štiridnevni podobi. Prvi dan ima tako vlogo ogrevalnega dneva, prizorišče še ni odprto v svojem celotnem obsegu, nosilci dneva so napram ostalim trem dnem precej manj prepoznavni, tudi število kart je omejeno na "skromnih" deset tisoč. Po popoldanskem nabiranju moči je končno napočil večer in z njim nastopi zanimivih glasbenih izvajalcev raznovrstnih porekel.
MICHAEL MONROE (Sweden stage)
Na (po velikosti) tretjem odru festivala je točno ob napovedani uri svoj položaj zavzel Michael Monroe, vokalist nekdaj zelo vplivnih finskih glam rockerjev Hanoi Rocks. Hanoi Rocks so z delovanjem prenehali lani, tako da je danes obisk Monroevega nastopa za privržence finskih glam legend največji možni približek občutja Hanoi Rocks nastopov. Pod odrom se je zbralo morje navdušencev bujnih pričesk, raztrganih oblačil in sončnih očal vseh oblik ter velikosti. Monroe kljub dejstu, da so zlata osemdeseta že davno mimo, še vedno ve, kako se streže stvarem. Razigrani glasbenik je ves čas vzdrževal kontakt z občinstvom, ki mu je z glasnim prepevanjem sledilo na vsakem koraku. Tudi tokrat Monroe ni mogel iz svoje kože, saj je vnovič plezal po konstrukciji samega odra in nekaj refrenov odpel kar izpod stropa, dvignjen pol ducata metrov nad morjem rok pod njim. Zvok je bil čist, kitari jasni, kar je bila odlična napoved za nastope na tem odru v prihodnjih dneh. Eden izmed zanimivejših trenutkov nastopa je napočil, ko je Michael šarmiral s saksofonom in tako popestril samo zvočno podobo koncerta. Monroe je z bandom, ki vključuje basista Sama Yaffo (Hanoi Rocks), kitarski dvojec Ginger in Steve Conte (New York Dolls) ter bobnarja Karla Rosquista, v repertuar vmestil tako skladbe iz solo albumov kot tudi Hanoi Rocks klasike. Predvsem slednje, sploh skladbi "Back To Mystery City" in "Malibu Beach Nightmare" so ob zaključku koncerta poskrbele za prešerno razpoloženje vseh zbranih privržencev glama. Michael Monroe je dokazal, da mu zabavanje in obladovanje publike tudi še v letu 2010 ne povzročata nobenih težav.
THE QUIREBOYS (Dio Stage)
Lani je minilo 20 let od izdaje The Quireboys klasike "A Bit of What You Fancy", kar so "londonski fantje" zabeležili s ponovno izdajo albuma in seveda koncertnimi termini v tem poletju. Poleg nastopa na Švedskem bodo v tem poletju Angleži nastopili še na nekaj velikih festivalskih odrih širom Evrope, med drugim tudi na Nemškem Bang Your Headu. Quireboyse je tako Švedska pričakala v duhu sporočilnosti njihovega prvenca, ki je bil po pričakovanju močno zasidran v samem nastopu.
Dolgo časa ni bilo o Quireboysih ne duha ne sluha, zato povratek v obliki živih nastopov pomeni pridobivanje nekoč že osvojene publike nazaj na svojo stran. Z vživetim nastopom na odru, poimenovanim v spomin na mesec dni nazaj preminulega Ronnie James Dio-a, jim je vsaj na Švedskem zadana naloga uspela do potankosti. Odrska igra temelji na nasmejanemu frontmanu Spike-ju, ki z zasanjanim vokalom in nalezljivim blues melosom zlahka hipnotizira publiko in jo popelje v drugi svet. Kitarska dvojica Griffin - Guerin ima ves čas niti v svojih rokah, nastop pelje od počasnih, a vročih blues poslastic tipa "Hey You" do zabavljaških, blues-rockersko naravnanih koračnic "7 O'Clock" ali "Sex Party". Pomemben del njihovega glasbenega izraza so tudi zvoki klaviatur izpod prstov Keitha Weira in občasen vskok orglic že omenjenega Spikeja, ravno te dodatki v celostno zvočno zaveso prinašajo pristnost in iskrenost, tako značilno za pojavo skupine The Quireboys. Nastop na Sweden Rocku je za Otočane pomenil uspešen povratek na švedske koncertne odre in bo zagotovo dolgo ostal v spominu vseh ljubiteljev skupin tipa Tesla ali Great White, v glasbi katerih ves čas vlada poredno vzdušje romantike.
U.D.O. (Sweden Stage)
Čast nosilcev večera ogrevalnega dne Sweden Rocka je letos pripadla zasedbi U.D.O., skupini, kateri poveljuje neumorni možicelj Udo Dirkschneider, nekdanji Accept vokalist in ena izmed ikon nemškega heavy metala. U.D.O. nikoli ne mirujejo. Redno izdajajo plošče in igrajo po koncertnih odrih, zato se priložnosti ujeti Nemce na odru vrstijo ena za drugo. Lani so izdali svoj zadnji studijski album "Dominator" (recenzija tukaj), ki ga sedaj predstavljajo svojim oboževalcem širom Evrope. Pod odrom se je zbrala tega večera rekordna truma dolgolascev in streljanje klasičnih riffov vsevprek se je lahko pričelo!
Večer sta otvorili skladbi iz novega albuma, The Bogeyman in naslovna Dominator. U.D.O. so udarili z vso silo, težki riffi in power metalski napevi so v trenutku v trans pognali prve vrste v publiki. Roko na srce, novejše pesmi so med metalsko rajo manj prepoznavne, zato so Udo in kompanija hitro v svoj program vmešali prepoznavnejše Accept klasike - "Fleash Rockin' Man", "Midnight Mover" in kultno "Princess Of The Dawn". Pri slednji na plano eksplodira vsa energija, ki jo premore že več kot desetletje stara kitarska naveza Stefan Kaufmann & Igor Gianola, ki je medtem postala sinonim odrske zanesljivosti. Med udarnim riffanjem kitaristi v Iron Maiden slogu z ramo ob rami na robu odru družno metalizirajo, in prizor ob podpori meglice postane zares veličasten. Udo Dirkschneider ostaja frontman od glave do peta, človek nezavidljivega stasa še zmeraj premore prepoznavno raskav vokal, kljub letom U.D.O. torej tudi v tem pogledu ne znajo zatajiti.
V slabi dve uri dolgem nastopu so nam U.D.O. privoščili kar dva bisa, večinona zabeljenima z najprepoznavnejšimi Accept melodijami. Relativno predvidljiva set lista je odraz dejstva, da so Nemci nastopili pred velikim številom ljudi, čemur so se prilagodili z igranjem "best of" Udotove kariere. Suveren nastop je zmotilo zgolj mukotrpno raztegovanje "Balls To The Wall" in "Princess Of The Dawn" refrenov v nedogled, na račun nenehnega ponavljanja in s tem monotonega podžiganja publike bi namreč lahko oboževalcem z lahkoto privoščili še kakšen bonbonček več.
Uvodni dan festivala se je iztekel s svetlobno hitrostjo, in začelo se je standardno pokoncertno festivalsko dogajanje - nekateri so si dali duška z veseljačenjem dolgo v noč, drugi pa smo po izmenjavi mnenj o nastopih in popitem malem pivu (velikega Švedi tako sploh ne poznajo!) hitro smuknili v svojo spalno vrečo.
Fotografije: Urban Bolta
na vrh