Pestro jesensko koncertno dogajanje smo izkoristili za ponoven odhod na primorsko. Ampak tokrat smo stopili korak čez mejo, v Trst. Ekipa Trieste Is Rock je v klub Naima iz hladne Švedske privabila hard rock skupini Eclipse in Reach.
Prvotna postava skupine Elipse se je zbrala skupaj leta 1999. Po dveh letih so izdali svoj prvi album, na katerem je kot gost sodeloval tudi nekdanji Europe kitarist Kee Marcello. V desetletnem obdobju občasnih glasbenih premorov in kar nekaj kadrovskih menjav so izdali še 2 studijska albuma. Člani skupine so v tem času pridno delali in stremeli k izboljšanju kakovosti besedil in igranja. Leta 2012 so tako izdali album Bleed and Scream, ki je Eclipse prinesel čedalje večjo prepoznavnost ne le doma na Švedskem, ampak tudi drugod po Evropi in svetu. Zagnani fantje so spet sedli skupaj in v začetku leta 2015 izdali trenutno zadnje studijsko delo z naslovom Armageddonize, ki ga pravkar predstavljajo na turneji.
Po drugi strani so fantje skupine Reach, ki Eclipse spremljajo že celo evropsko turnejo, po nastanku precej mlajši. Četverica mladeničev se je zbrala skupaj v letu 2012. Ker je bila zagnanost fantov velika, so v začetku leta 2015 izdali svoj studijski prvenec Reach Out to Rock in z njim poželi kar nekaj pozitivnih kritik.
Kot že tolikokrat prej se je Trst tudi tokrat izkazal kot blazno neprijetno mesto, če želiš kje varno parkirati svoj avtomobil. Priporočamo, da v Trst prihajate dovolj zgodaj, kajti iskanje prostega parkirnega mesta zna vzeti kar precej časa. A z vztrajnostjo se tudi to najde. Ob našem prihodu v Naimo je bil klub še prazen, le nekaj zagretih oboževalcev skupine Reach je izkoristilo priložnost in se fotografiralo s člani benda, ki so postopali po klubu. Mi pa smo se odpravili na obvezno pivo h Kitajcem.
Ko smo se vrnili v Naimo, so člani Reach že zabavali množico pod odrom. Za zvok v klubu bi sicer težko rekli, da je stremel k popolnosti, ampak v manjših klubih se ob glasni distorzirani rock glasbi to pač pogosto dogaja. Fantje iz Reach kljub mladosti in manj odrskim izkušnjam niso pokazali nobene zadržanosti na odru. Skozi avtorske skladbe iz svojega prvenca so se sprehodili zelo uigrano in samozavestno. Vokal Alex-a Waghorn-a je zvenel čvrsto in njegovo koketiranje s publiko je prav tako izražalo prepričanje, da dobro ve, da to, kar počne na odru, počne dobro. Sledila mu je uigrana ekipa z David-om Jones-om na basu, Marcus-om Johansson-om na bobnih ter Ludvig-om Turner-jem na kitari. Glasbi Reach benda ni kaj oporekati – klasičen melodičen in dokaj surov hard rock, ki nas popelje v 80-a leta prejšnjega stoletja, a vseeno vsebuje toliko sodobnih elementov, da je še vedno aktualen tudi za mlajšo generacijo. Pritegne pa tudi njihov odrski nastop, ki je zelo dinamičen, sploh oba posameznika na kitarah si dasta duška z vragolijami – tako je Ludvig med nastopom pobegnil z odra in se odpravil igrat kar na bližnji šank, medtem ko je David svoje plesne točke izvajal kar na odru. Reach s svoj nastop zaključili z rock priredbo Avicii-jeve uspešnice Wake Me Up, potem pa so se kar na hitro poslovili z odra. Skupina Reach je pustila pozitivno sled, zato v prihodnje na njihov nastop gotovo ne bomo zamujali.
Po krajši pavzi so ob spremljavi Intra na oder drug za drugim prikorakali člani Eclipse z udarno I Don't Want to Say I'm Sorry. Publika je v trenutku podivjala in pevec Erik Martensson je z nasmeškom takoj pokazal svoje odobravanje. Četverica z enako instrumentalno zasedbo kot Reach, je pokazala, da jim odrskih izkušenj ne manjka. In glasbenih prav tako ne. Tako Magnus Henrikkson na kitari kot tudi Magnus Ulfstedt na basu sta s svojimi hitrimi prsti, s katerimi sta ob solo točkah drvela po svojih strunah, pričarala čarobnost v glasbeno doživetje, ki jo je Erikov vokal le še zaokrožil. Prav posebno pašo za oči pa je predstavljal bobnar Robban Back. Njegova tehnika bobnarja je bila na oko tako zelo privlačna, da je publiko dobesedno hipnotiziral. Bobnar, ki je z dušo, srcem in telesom pri stvari, kajti pri njemu ne bobnajo samo paličice in kladivca, ampak dobesedno celotno telo, čeprav se z njim bobnov ne dotika. In ne mislite, da je zaradi privlačne tehnike trpela kvaliteta. Daleč od tega. Eclipse pri svojem nastopu ne poznajo kompenziranja, vanj vložijo sto odstotkov svoje energije in prav toliko je dajejo naprej publiki, ki je uživaško skakala pod odrom.
Tematika glasbe Eclipse je ljubezenska, a le izjemoma nežna. Iz nje največkrat veje jezno razočaranje nad nesrečnim koncem romantične zveze, a z veliko mero upanja za nadaljnjo še večjo srečo v življenju. S pridihom maščevanja. In ravno na tako način Eclipse izgledajo tudi na odru. S trdo držo, jezo in odločnostjo v lepše življenje, kot da bi same pesmi bile tudi prispodoba za njihovo težko glasbeno pot, ne le načeto romantično razmerje. Erik je med koncertom sam zagrabil tako za električno kot tudi akustično kitaro in vdihnil še nekoliko več življenja že tako aranžersko bogatim pesmim. Velik del repertoarja so predstavljale skladbe iz aktualnega albuma Armageddonize, seveda pa so se dotaknili tudi starejših stvaritev, na veliko veselje publike seveda ni manjkala naslovna uspešnica s prejšnjega albuma Bleed and Scream. Po njej so se fantje za trenutek odmaknili z odra, a so se po bučnem italijanskem vpitju hitro vrnili in nam postregli še s S.O.S ter Breaking My Heart Again. Z zadnje čase tako popularnim skupinskim selfijem so se potem poslovili z odra za merchandise pult, kjer so bili na voljo za pogovor in fotografiranje z oboževalci.
Ponovno smo lahko videli, kje se ustvarja kakovostna rock glasba. Tako Eclipse kot Reach so pokazali, da se z dobro mero entuziazma, z veliko vaje, samokritike in poguma da uspeti s hard rock glasbo tudi v današnjih časih. Vse pohvale tudi organizatorjem klana Trieste Is Rock, ki kljub težkim in kvalitetni rock glasbi nenaklonjenim časom vedno poskrbijo, da se v naši bližini odvijajo dobri koncerti s pridihom klasičnega hard rocka. Pa čeprav čez mejo. Glasba itak ne pozna meja.
na vrh