Komaj smo zakorakali v jesen pa je klubska koncertna sezona že v polnem zagonu, Ljubljano je tokrat napadla švedska trojico, ki po Evropi trenutno pustoši s turnejo Back To the Front. Do ponovitve Master of Death turneje (Grave, Dismember, Entombed, Unleashed) ravno ni prišlo, smo pa dobili dobro polovičko le-te z Grave in Entombed A.D., družbo pa so jima delali še rojaki Implode. Entombed A.D. so po sporu o imenu seveda verzija benda s kultnim pevcem Larsom Goranom Petrovom, ki je letos po dolgem času spet udarila s solidno studijsko ploščo Back To the Front, ki je s kolegi Grave pognala po Evropi.
Prazno dvorano so pozdravili Implode, ki nikakor niso imeli lahke naloge ogrevanja publike lačne Grave in Entombed A.D. , a jim to, presenetljivo, niti ni tako slabo uspevalo. Daleč od tega, da bi Švedi predstavljali kakršenkoli glasbeni presežek, a običajno so podobne predskupine take glasbene abominacije, da je bilo prisluhniti Implode čisti užitek. Fantje so v dobre pol ure odpičili soliden napad melodičnega death/thrash metala z modernimi tendencami. Kakšnih hudih kitarskih presežkov nismo slišali, je pa prepričalo res dinamično in rušilno bobnanje in surov vokal energičnega vokalista. Implode so v živo na trenutke spomnili na nemške death/thrash prvake Dew-Scented, tudi sicer pa kakšne večje originalnosti niso pokazali. A k sreči se je za spremembo tudi predskupino brez večjih težav prebavilo, zmotil je le pretirano entuziastični basist s svojimi »oi«, »hey« in »come on motherfuckers« za pet ljudi v dvorani.
O ne, spet prihajajo <random folk metal bend/Amon Amarth/Sabaton> je tokrat zamenjal »fuck yeah« spet pridejo Grave. Čeprav so veterani švedskega death metala zadnje čase kar stalnica naših odrov, nazadnje so kaj je to death metal pokazali na Metaldays 2014, je njihov obisk zaradi njihove izjemne koncertne forme v kateri so zadnjih nekaj let, vedno dobrodošel. Da bodo Grave tudi tokrat upravičili svoje ime so dokazali že s prvim brutalno zloveščim tonom! Ola Lindgren in Mika Lagren sta brez usmiljenja zagnala svoji cirkularki in Grave so glave v Gali hali posekali z enim najboljših zvokov v tej dvorani kar jih pomnim. Legendarni zvok švedskega death metala je znova vrhunsko zarohnel v Ljubljani, Švedi pa so dodobra namučili svoja Boss Heavy Metal in Distortion pedala. Aktualna studijska plošča benda, Endless Procession of Souls, je dala vedeti, da v Grobu še vedno nekaj živi, saj je celo ena boljših plošč njihove diskografije, v živo pa to pride še toliko bolj do izraza. Sploh ker Grave resnično zaživijo (pun intended) v manjši, temni luknji tipa Gala hala. Setlista sestavljena iz komadov aktualne plošče in nesmrtnih klasik kot so You'll Never See…, Christi(ns)anity, …and Here I Die je bila pika na i, le zaključni pokop Into the Grave je prišel mnogo prehitro.
Po takšnemu nastopu Grave so imeli Entombed A.D. kar težko nalogo upravičiti ime nosilca turneje, a jim je to vsekakor vsaj uspelo. Legendarni Švedi, vseočetje švedskega death metala, so krožno žago zagnali z uvodnim komadom nove plošč, Kill To Live. Back To the Front je sicer povsem solidna plošča, a glede na slišano očitno zares zaživi šele v koncertni izvedbi. Bend je, podobno kot Grave, zavoljo odličnega zvoka rohnel kot orkan in če je z leti izginila LG-jeva čupica, to nikakor ne velja za njegov glas. Petrov je brez večjih težav grmel kot v časih Left Hand Path ter obenem publiko ves čas držal v pesti s simpatično neumnimi nagovori in norčavo, mladostno energijo dvajsetletnega smrkavca. Hkrati pa Petrov kljub statusu legendarnega frontmena ve, kdaj se mora umakniti ostalim članom. Ko je bilo to primerno je Petrov stopil v ozadje ter svoje dele odpel (in odpil) v drugi bojni vrsti, v prvo pa spustil svoje sobojevnike z gorostasim basistom Victorjem Brandtom na čelu. Entombed A.D. so nas učinkovito popeljali skozi celotno obdobje svojega ustvarjanja. Od godfucking death metala s klasikami, ki so za vedno zaznamovale evropski death metal – Left Hand Path, Supposed to Rot, Revel In Flesh, Living Dead in Stranger Aeons; do udarnega in nalezljivega death 'n' rolla z Wolverine Blues in To Ride, Shoot Straight And Speak the Truth na čelu. Vse v znamenju brezhibno rušilnega bobnanja, brutalnega basiranja, ki premika gore, nepozabnega LG-jevega kruleža in rifaže, ki reže kot motorna žaga (če bi Entombed in Grave kitare spustili v naše gozdove bi bilo že očiščeni, heh). Edini kiks? Petrov je v pozdravnem nagovoru pozabil, da pri nas nazadnje ni igral leta 1994, temveč leta 2011 na Metal Manii. A to pač naredi Komen. Kljub temu pa je Petrov dokaz, da živi za oder in da ni kot preostali člani Entombed, ki doma raje štrikajo nogavice in gledajo Razočarane gospodinje. In to je death metal!
na vrh