Ko stopi na oder Franci Zabukovec ni časa za šalo! Slovenski glasbenik, ki sodi v ožjo ligo slovenskih kitaristov, s pečatnim rangom multiplo dimenzionirane prožnosti preigravanja različnih glasbenih sfer in žanrov. Obča prilagodljivost danim situacijam je Franciju vselej na stežaj odpirala vrata v studio, kjer je kot pridna mravljica in koristna deklica za vse reševal hrbet mnogim glasbenikom. Nič drugače ni veljalo, kadar je stopila v igro potreba po rekapitulaciji studijskega dela na odrih.
Po mnogih letih nudenja uslug mnogim izvajalcem, ki so si zagotovili prepoznavnost na slovenskem glasbenem "mainstreamu", kar samo po sebi priča v prid visokem pedigreju in glasbeni prominenci, ki jo lahko danes v našem okolju polno uživa Franci Zabukovec, se je mož končno odločil preliti svoje avtorske ideje na prvi samostojni studijski album, ki je izšel v prvi polovici letošnjega leta pod projektom Zabukowski in imenom "K-Metal" (RockLine recenzija TUKAJ), pri čemer predstavlja črka "K" magični element "Kryptonite", Franci pa je na naslovnici albuma karikiran v super čokoladnega in rogatega Vikinga z debelo gravuro "zzzzzuper" črke "Z" na oprsju. V nekakšni vlogi mlajšega Supermanovega brata, ki ga je mama ob rojstvu dalj časa tajila in je pač postal "Zabukowski".
Za nastop v Orto baru je zbral Franci ekipo šestih glasbenikov, ki so že uveljavljena imena na slovenskem in (tudi) svetovnem zemljevidu. Slednje velja zlasti za bobnarskega maestra Romana Rateja, z zanimivo, povsem v ravni liniji, postavitvijo bobnarskega seta. Preostanek članstva so zapolnjevali na odru še bivši Šank Rocker Cveto Polak (Jelen band), ki je prav tako letos izdal odlični samostojni album "Bass Line" (RockLine recenzija TUKAJ), tu je na vokalu Sergej Škofljanec (Requiem) - boljšega vokala v glasbenem principu zahtev albuma "K-Metal" v Sloveniji danes ne dobiš - Sergej je moral v rani mladosti nenamerno, nevede in nehote pojesti celotno sireno za zračni preplah, tu sta tudi klaviaturist Miha Gorše in kitarist Aleš Štefančič. Naloga skupine Zabukowski? Nič lažjega! Živa predstavitev albuma "K-Metal"!
Orto bar je bil to pot odlično obiskan! Mlade punce migajo spredaj (in to seveda v skaldu z zahtevami obvladujejo z veliko odliko polno jedrnatih oblin), ostali firbci "skromnejšega stasa" se nakulirano gnetejo naprej in dalje do šanka. Dogodka niso izpustile tudi eminence slovenskega rocka, kot med drugim legendarni Borut Činč (Buldožer), pa Marko Slokar (Requiem). Celo "radijski glasovi", ki nas vsakodnevno božajo po ušesih, kakršen pripada Jerneju Venetu z Vala 202, ne. Skratka pestro in polno. In odlična energija!
Po uvodnem inštrumentalu vskoči sekstet v Zdaj grem sam naprej, skladbo, ki hipoma povzame strogi fokus in determiniranost Zabukovca, da se na pisti dometa slovenskega rocka izkusi kot samostojni umetnik, posledično s tem pa poanto albuma "K-Metal"! Ekipa izjemnih glasbenih talentov je uprizorila bombastičen nastop, ki ga je polno razganjalo od občega visoko vibrantnega energetskega fluksa. Ta je držal strumno pokonci dobrih 100 glav med nastopom. Posebni gostje albuma "K-Metal", kot je denimo bil pričakovani nastop Voja Djurana v skladbi Moja dama, so tokrat odpadli. Kovanje skladbe na skladbo iz albuma "K-metal" je začinila tudi povsem nova avtorska Don't Go Away, z verzi v angleškem jeziku. Zmagovito! Eksekucija pod taktirko izredne lahkotnosti, sproščenosti in s pravim odmerkom prešerne lucidnosti, za katero je na odru skrbel zlasti Sergej Škofljanec. Možje enormne koncertne kilometrine, so torej ta nastop izvedli v soju izredne rutine, profesionalnega odnosa in v vrhunski eksekuciji materiala s pravo dozo zabavljaških utrgancij. Ponudili so natanko to po kar prihaja ljudstvo vsak petek zvečer!
Ko si se ozrl naokrog po prizorišču je bilo pravi užitek gledati toliko nasmejanih obrazov, kar seveda govori v prid, da je bil to večer najbolj pristnega podajanja klasičnega hard rockerskega izročila, kot ga ustvarjamo Slovenci, segajo njegove korenine v zlato dobo osemdesetih in v zgledovanje po pionirstvu rockerske sporočilnosti tujih skupin, ki so postavljale rock na noge v sedemdesetih od Rainbow, Deep Purple, Led Zeppelin, Black Sabbath, Uriah Heep, Thin Lizzy, Wishbone Ash, itn...
Prihod Zabukowskega na sceno ima izreden pomen za tisti segment Slovenske hard n' heavy rock glasbe, ki je nemara danes ostal rahlo pozabljen, a premore nekatere najboljše avtorske stvaritve njenih akterjev v sodobni slovenski zgodovini slovenskega rocka. To je ta generacija klasične rock šole velikih glasbenih talentov in Zabukowski se pridružujejo čvrstemu jedru , ki ga tvori danes generacija teh zrelih glasbenikov, ki aktivno delujejo v skupinah Jelen, Mary Rose, znova brcajočih Chateau, tu so Requiem. Če se oziram dalje in objokujem neponovljivost zasedbe Martin Krpan, pa k temu po drugi plati izzivalno dodam združitev znova delujočih Lenih kosti, potem je jasno, da se generacija teh fantov, ki so brcali konkretno že v osemdesetih, znova na polno prebuja na slovenski sceni. V kombinacijah današnjih zasedb, znotraj katerih počnejo tisto, kar znajo in so vselej znali najbolje! Brez pretvarjanja torej! Ne vemo še kaj bo s Šank Rock, medtem ko se moramo z akutnimi spodrsljaji Pomaranče, ki nikakor in nikakor ne zapluje več s polnim vetrom v jadrih, pač sprijazniti. Ta energija rockerskega preporoda je v naši deželi torej krasna! Rockersko prebujenje! In to nam je dalo skupino Zabukowski!
na vrh