Suffocation je ena izmed tistih zasedb, ki Slovenijo zadnjih deset let konstantno obiskuje na evropskih turnejah. Na te turneje pa Suffocation vzamejo seboj vedno kakšno zanimivo skupino. Tu gre za skupine, ki so usmerjene lahko v tehničen death metal, thrash metal, deathcore, grind pa še kaj bi se našlo. Skratka, vsaka turneja Suffocation pripelje kakšno obetavno skupino, ki lahko navduši ali pa tudi razočara publiko. In tokrat so Suffocation spremljali Cattle Decapitation, Abiotic, Monument of Misanthropy ter Convalescence.
Žal začetek s Convalescence ni bil ravno obetaven. Ameriški sekstet je deloval kot neka brutalna verzija Winds of Plague. Poleg kičastih klaviatur je skupina nanizala nekaj hitrih death metal riffov ter klišejskih breakdownov. A na splošno je bila njihova glasba vse drugo kot zanimiva. Predvsem pa preveč posiljena. Skupina se je sicer trudila očarati peščico obiskovalcev ter jih z breakdowni spraviti v gibanje. A žal neuspešno.
Več sreče se je pokazalo z Monument of Misanthropy, avstrijsko zasedbo, ki prisega na bolj brutalen death metal. Tu se takoj pojavijo asociacije z Morbid Angel in Nile. Skupina ima za sabo le en album, sama godba ni nič posebnega, je bolj usmerjena v tisto manjšino, ki podpira bolj nepriznane death metal skupine. Monument of Misanthropy sicer ni za odpisat, a da se dokažejo, bodo mogli posnet še nekaj albumov.
Naslednji so na oder stopili Abiotic. Čeprav skupina ni imela dobrega zvoka, se je dalo hitro razločiti, da gre za tehnično podkovano skupino, zelo verjetno šolane glasbenike, sodeč po zahtevnemu igranju. Težko reči, kaj je bolj izstopalo, a nekako je bil vokalist še najmanj zanimiv, medtem ko so bobni noreli vse povprek, kitarista sta solaže kar stresala, basist pa je konstantno poudarjal svoje linije, še posebej je bil izrazit njegov tapping. Skupina je na srečo poudarjala zadnji album Casuistry (recenzija TUKAJ), tako da so breakdowni stekli hitro čez in ni bilo vidnih nepotrebnih ustavljanj z namenom, da publika divja. Abiotic so z atmosferičnimi predeli pokazali svojo identiteto, tako da jih lahko umestimo nekje med The Faceless in Fallujah. Torej, potencial je, zdaj pa vprašanje, če ga bodo dobro izkoristili.
Cattle Decapitation so bili verjetno najbolj pričakovana skupina večera. Čeprav niso nastopili prvič v Sloveniji, se je popularnost skupine z zadnjima dvema izdelkoma, Monolith of Inhumanity in The Anthropocene Extinction (recenzija TUKAJ), krepko dvignila. Tudi ne gre za več le še eno povprečno skupino, ki igra brutalen death metal. Cattle Decapitation danes predstavljajo, v kakšen ekstrem je možno poslati death metal, čeprav inštrumentalno ne presegajo kakšnih Origin, Hate Eternal ali Nile. A CD imajo svoj poseben recept; brutalni, a nalezljivi riffi, nenormalno hiter boben ter izredno izstopajoč vokal. Travis Ryan je hitro pokazal, da njegov vokal ni le studijska obdelava. Ryan poleg svojega kruleža poudarja še bolj svoje kričanje, pri kateremu se ne ve, ali bi pel ali kričal. Vsekakor posebnost CD, ki lahko na čase postane kar malce nadležna. Predvsem pa njegova prezenca na odru tako nenavadno deluje, da se je verjetno marsikdo vprašal, katere droge to povzročajo. V svojem kratkem repertoarju so CD prepričali, da so nor klubski bend in po videnem se jih marsikdo veseli na letošnjem festivalu Metaldays.
Suffocation so v zadnjih desetih letih šli skozi mnogo sprememb in kljub vsemu so obdržali odlično formo. Pred nekaj leti jih je zapustil legendarni bobnar Mike Smith, kar je precej šokiralo oboževalce, a skupina z velikim renomejem hitro dobi dobrega bobnarja, tako da odhod Smitha ni bila ravno tragedija. Zaradi službenih obveznosti na turneje s skupino ne hodi več legendarni vokalist Frank Mullen, tako da skupina skuša prepričati z drugimi vokalisti. Sprva je to bil Bill Robinson (Decrepit Birth), za njim John Gallagher (Dying Fetus), zadnji dve leti pa glas Suffocation predstavlja Ricky Myers (bobnar zasedbe Disgorge). Nestabilnost zasedbe se je tokrat dodatno pokazala tudi z odsotnostjo kitarista Guyja Marchaisa. Namesto njega je igral Charlie Errigo (Pyrexia). Skratka, nestabilna zasedba ne prinese ravno najboljših obeti.
V pičli eni uro, kolikor Suffocation po navadi odigrajo, je skupina znova navdušila s svojo uigranostjo, ki temelji na intenzivnem in energičnem nastopu. Kitarist Charlie Errigo se je na čase sicer malce lovil, pri nekaterih skladbah je bilo več kot očitno, da jih še ni uspel osvojiti. Čez vokalista Rickyja Myersa ni kaj poreči. Njegov vokal je globok in razumljiv, kar pomeni, da se dejansko je naučil besedila, s čimer ustrezno nadomešča Mullena. Preostali člani pa so svojo vlogo kot vedno odigrali suvereno. Konkretno je izstopal bobnar Kevin Talley (ex-Dying Fetus, ex-Misery Index), ki je poskrbel, da so bili bobni precej hitrejši kot v originalu, še posebej znameniti blast beat, ki ga je vpeljal Mike Smith. Repertoar se pretirano ni spremenil. Skupina bo vedno poudarjala klasike iz devetdesetih, kot so Catatonia, Pierced from Within, Infecting the Crypts idr. Zraven pa bo dodala kakšno novejšo skladbo. Predvsem pa so z odigranim setom pokazali, od kje zasnova za kasnejši brutalni death metal ali celo slam death metal. Suffocation so nedvomno šola za vsako današnjo death metal skupino, ki se želi podati v ekstreme.
Začetek tedna se bolj brutalno ne bi mogel pričeti. S Suffocation, Cattle Decapitation, Abiotic in dvema predskupinama je bilo ustreženo vsakemu, ki prisega na death metal. Čeprav bi lahko pri takšnemu paketu pričakovali številčnejši obisk.
na vrh