Ko te pokliče bivši rockline uberkommandoh in ti da direktivo, da moraš z njim na koncert, ti ne preostane veliko možnosti. Lahko bi se zaklenil v stanovanje in upal, da je šlo le za nočno moro. A čez kakšno uro sem se kot v sanjah že pojavil pred Channel Zero na Metelkovi. Kako sem sploh prišel do tja? No, fantazije na stran, tokrat so v Channel Zero prišli hrvaški stonerji Stonebride. Za koncert sva z rockline kolegom izvedela šele v zadnjem trenutku in sva prišla notri nekoliko pred enajsto, čeprav naj bi se koncert začel že ob desetih. A kot je v navadi na Metelkovi, se koncert še niti približno ni pričel. Pred koncertom naju je zabaval kar organizator koncerta in rockline novinar Matevž. Tako smo prebili skoraj celo uro, potem pa se je malo pred polnočjo koncert začel čisto zares. Na oder je namreč stopil hrvaški kvartet Stonebride.
Če že njihovo ime ni ne vem kako prida inovativno, pa smo se vsaj glasbeno maloštevilčni člani publike lahko nadejali česa boljšega. In fantje so že od začetka nakazali, da z njim ni šale. Začeli so s težkimi in dolgimi rifi, ki so si dostikrat sledili v poltonskih zaporedjih. Vse skupaj je precej vleklo na doom metal, vendar pa ozračje v Channel Zero niti približno ni bilo morbidno. Fantje so publiko znali ogreti. Kasneje so nekoliko preklopili tudi na grunge, občasno pa so v svojo glasbo vpletali tudi bluesovske vplive in tako zadevo še dodatno upočasnili. Med bolj heavy trenutki so me spomnili na Alice in Chains, kar si lahko štejejo za kompliment.
Njihove skladbe so sila nekonvencionalne. Dostikrat se zgodi, da sploh nimajo nobenega refrena in so podobno kot pri progresivnem rocku sestavljene večplastno. Res pohvale vredno in zelo domiselno. Kljub temu pa nekoliko več melodičnosti ne bi škodilo. Tudi ritmično je zasedba igrala zelo raznoliko. Preskakovali so iz hitrih v počasne ritme, pa tudi takte so lepo mešali.
Stonebride so odigrali zelo suvereno, večjih napak ni bilo slišati. Zvok se mi je zdel zelo dober, čeravno nekoliko preglasen, a to je v manjših klubih že kar pogosta težava. Noben instrument ni bil v ospredju, pa tudi vokal se je lepo slišal, tako da lahko rečem, da je bilo tudi za mešalno mizo opravljeno dobro delo.
Kot sem rekel, Stonebride so odigrali dober koncert in občinstvo (koliko ga je pač bilo) je bilo zadovoljno. A na koncu so fantje le nekoliko pokvarili vtis. Po petinštiridesetih minutah nastopa so nam fantje primazali grdo zaušnico, ko so nehali igrati. Bil sem že na koncertih, ki so trajali okrog ene ure, a manj kot eno uro še nikoli. Če bi šlo za predskupino, bi bilo to normalno, a če igra le ena zasedba je ponavadi koncert dolg vsaj uro in pol. Tudi vztrajno ploskanje in klici gledalcev skupine ni priklicalo nazaj in tako smo lahko le stali tam in se praskali po glavi.
Stonebride še očitno nimajo ne vem koliko avtorskega materiala in niso mogli odigrati ne vem kako dolgega koncerta. Vseeno pa se mi je zdela prireditev kar posrečena, še posebej ker sva s kolegom prišla v zadnjem trenutku in mi niti ni bilo preveč do tega, da bi poslušal dve ali tri urni koncert. Tri četrt ure je morda vseeno bilo za odtenek premalo, a fantom ne gre očitati, da ne znajo nehati. Bolje končati prej, ko je publika še željna za več, kot pa neskončno odlašati, kot so to storili na primer Rainmakers, Iron Maiden tribute skupina.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh