Pravzaprav ne mine leto koncertnega programa znamenitega bluesovskega svetišča v Vrbi na Koroškem imenovanega Bluesiana Rock Cafe, da se v njem ne bi zglasil tudi imenitni kitarski vrač apaških korenin Stevie Salas. Zadnja leta zelo pogosto v družbi nič manj znamenitega vokalnega pomočnika razvpitih Rolling Stonesov Bernarda Fowlerja, ki pa je tokrat ostal doma. Salas se je za novo turnejo odločil izvajati v repertoarju pretežno avtorski material. Ta poteza pa je narekovala drugačne taktične poteze in rešitve. Salas je za turnejo, na kateri je znova v repertoar na debelo vrnil izvedbo svojega studijskega prvenca »Colorcode« (1990), oblikoval trio. Za honorarje bo privarčeval več denarja, vendar obenem zaslužil manj (a o tem več v nadaljevanju). Tako je na njegovi desni znova stal na odru basist Jara Harris, sicer Salasov zvesti sodelavec, ki spremlja kitarista na odrih že vrsto let, za bobni pa je Salas rekrutiral »indijanskega brata« Michela Bruyerea, ki nosi korenine v plemenu Mohawk.
Sobotni večer žal v Bluesiano ni privabil večjega obiska, zato je tudi trio nekoliko odlašal z nastopom v upanju, da se na prizorišču prikaže še kak glasbeni entuziast. Ura je odbila natanko deset zvečer, ko so do svojih glasbenih orodij priromali Stevie, Jara in Miche . V šegavem nagovoru številčno skromni publiki, je Salas razkril velike govorne spretnosti, obtežene z zabavno dozo črnega humorja ter vedrim razpoloženjem, ki sicer od nekdaj spremlja tega glasbenika. Po nekaj »teatralnih« trenutkih uglaševanja Framus kitare, je bend krenil v »Colorcode« klasiko Tell Your Story Walkin' in se kaj hitro razbesnel v prostoru.
Izjemna ritem sekcija Bruyerea in Harrisa je pokrila ogromno prostora v ozadju zvočne slike, ob tem pa briljirala v nizanju krepostnih in filigransko natančno odmerjenih ritmičnih impulzov! Stevie Salas, ki je kaj hitro pričel s konkretnim ogrevanjem svojih prstov, tega dne pri zvočnih kallibracijah svojega instrumenta ni imel posebne sreče. Kitara se je ves čas razglaševala, kar je nakazal že prvi premor po izvedbi uvodne skladbe. V teh trenutkih je krmilo prevzemal v roke Jara Harris, ki je s svojo mehkobo in izjemno spretno sučnostjo z izjemno toplino žametaste zvočnosti svoje bas kitare polnil prostor Bluesiane.
Stevie Salas in kompanjona so skozi uro in deset minut nastopa (z dodatkom vred) razvili peklensko koncertno izkušnjo.Vražje so zabelili nafunkirano rockovsko ekstravaganco, kjer je ob visoko nalezljivi ritmični kinetiki publika spontano odmerjala zibanje v plesnih korakih. Salas zna biti hrupen, vendar pa svoje distorzirane trenutke spretno umerja s »frcanjem« čistih funkovsko ošiljenih akordov, kjer pridobiva ritem linija debel groove! Zato ne čudi, da je ta občutek, ki ga poseduje kitarist v krvi tako ugajal ob njegovem sodelovanju z imeni, kot med drugim Mick Jagger, Buddy Miles, Rod Stewart, Steve Vai, Zakk Wilde, George Clinton, Bootsy Collins, Duran Duran, Terence Trent d'Arby in Jordin Sparks.
Tega večera sta se v repertoarju znašli vsega dve priredbi Jimija Hendrixa. Ta velja za velikega vzornika Salasu, kar se čuti tudi v tehniki, pa tudi v avtorskih frazah njegovega igranja. Navkljub temu, da se Salas skozi koncert ni mogel povsem sprostiti in otresti nelagodja zaradi neubogljivosti svoje Framus kitare, pa je trio le preveč dober in prekaljen, da bi šlo lahko karkoli po zlu. Salas je ustvaril občutek edinstvene magije, ki postavlja sicer artizem tega funkovskega obrtnika na posebno mesto rockovskega univerzuma in to je bilo natanko tisto, po kar so obiskovalci prišli! Presenetilo je le dejstvo, da je trio tako hitro zaključil s koncertom. Zagotovo je na to vplivalo nelagodje zaradi slabega zvoka kitare, drugi element pa vsekakor slabši obisk kluba.
Gledati Salasa v izvedbi avtorskega materiala in uživati odlike njegovega albuma »Colorcode« je pravo sladostrastje. Čeprav je Salas v preteklih koncertih (v kombinaciji s Fowlerjem) izvajal po večini priredbe izvajalcev, s katerimi je sodeloval v preteklosti, šteje dejansko največ prav njegov avtorski glasbeni dosje, saj le ta na najlepši možni način dostavlja pristen uvid v artistično esenco tega briljantnega glasbenega izvajalca. V koncertu so se čutile rezerve, to je neizpodbitno. Upajmo le, da bo ob prihodnjem obisku Bluesiane naletel Salas na boljši obisk. Tega, da si ga mojster kitarske igre več kot zasluži, ni treba posebej poudarjati.
na vrh