Zadnje dni je obiskovanje koncertnih rajanj eminentnih glasbenih imen ekipi Rocklinea že dodobra zlezlo pod kožo. Še dobro, da živimo v neposredni bližini samega osrčja Evrope, ki vsako poletje nosi glavnino bremena koncertnega dogajanja na najvišjem nivoju, kar pomeni, da je potrebno za edinstveno koncertno izkušnjo le malce konkretneje stopili na pedalko za plin vašega štirikolesnega skropocala in že ste v raju. Tokrat je pot do "onostranstva" vodila v bližnji Videm. Za obzidjem tamkajšnje mestne graščine je nastopil Steve Winwood, nekdanji član zasedb Spencer Davis Group, Traffic in Blind Faith, stric, katerega neverjetni glas že desetletja ponuja nekakšno belopolto alternativo vokalni dostavi Raya Charlesa. Steve Winwood pa je vsekakor več kot le odličen pevec. Je ikona rock glasbe, plodoviti skladatelj, glasbeni inovator in producent, ki od leta 1977 vztrajno gradi solistično kariero, katere komercialni vrhunec je nastopil leta 1986 z izidom albuma Back In The High Life.
Videmška graščina, kateri lokalci pravijo Piazzale del Castello, je resnično magičen prostor, nekakšen "mamac" za zasvojence z arhitekturno zgodovino. Starodavna lokacija nudi prijetno ambientalno vzdušje, pisano na kožo intimni naravi srečanja z legendarnim glasbenikom. Steve Winwood je pred skrbno poseden avditorij stopil do minute natančno (kar se zdi za Italijane sicer precej nenavadno), ter se lahkotno, pravzaprav precej rutinirano in brez vidnega napora, sprehodil skozi ducat debel set skladb, ki so tako ali drugače zaznamovale vrhunce njegove razburljive karierne odisejade. Očitno naveličan odkrivanja tople vode je Steve prenekaterim motivom uspešno nadel dodobra adaptirano zvokovno podobo, ki je vidno odstopala od slišanega na letos izdani koncertni kolaboraciji z velikim prijateljem Ericom Claptonom (RockLine recenzija tukaj). Stevovo spogledovanje z neobremenjenim zibanjem v latino ritmih je hitro obrodilo sadove na improviziranemu spustu skoz Light Up Or Leave Me Alone, ki je navdušil predvsem po zaslugi spontane in tematsko vživete komunikacije na relaciji med tolkalistom Karlom Van den Bosche-jem in vsestranskim Paulom Boothom. Paul se je pokazal kot pravi biser Winwoodovega potujočega cirkusa, saj poleg vrhunskega obvladovanja saksofona in flavte, neguje tudi sposobnost kreiranja magičnih trenutkov za krmilom vintažne hammond karoserije.
Winwood je večer dostojno začinil s številnimi igrivimi improvizacijami, katerih na srečno ni nerazumno vlekel do nezavesti. Vsak improviziran izlet, nemalokrat zvokovno soroden kakšnemu od strupenih jazz fusion odklopov, je bil vselej smelo vprežen v strukturo izvajane skladbe. V iskanju navdiha za improviziranje se je razpoloženi organist največkrat oziral v smeri navdahnjenega Bootha, ki je na številne izzive vselej znal odgovoriti s prav začinjeno recepturo baročno dišečih melodičnih okraskov, seveda servirano z zdravo mero samokontrole. Prepričljiva odrska predstava obeh je zrisala obrise vihravega glasbenega razmerja, kateremu je novih življenjskih moči uspelo vliti Traffic favoritu Pearly Queen, široko paleto razpoloženj pa je po njegovi zaslugi razvila še The Low Spark Of High Heeled Boys. Steve si je za redko priložnost spokojnega meditiranja pričakovano sposodil usluge Blind Faith motiva Can't Find My Way Back Home, ki je vragolije dušno angažiranega pastorala zganjal pod vplivom izjemne moči in pravljične globine Winwoodovega vokala. Ob prvovrstnemu serviranju omenjenih triumfov gotovo ne gre pozabiti tudi na spontano, s tropskimi aromami prepojeno izvedbo verjetno najbolj prepoznavne Steve Winwood skladbe, edinstvene Higher Love, ki je odzvenela v kar se da lahkotnem duhu, spremljanim z dražljivim udrihanjem številnih tolkal in mogočnim vokalnim zaledjem, poseben ton izvedbi pa je dodala še čarovnija vseprisotnega mojstra pihalnih akrobacij Paula Bootha. V smetanasti družbi diskografskih presežkov sta čast zadnjega Steve Winwood albuma dostojno obranili neprisiljeno izvedeni At Times We Do Forget in dramatična Dirty City, za izvedbo katere je Steve pripravil kup navdušujočih kitarskih manevrov. Steve je v vlogi prvega kitarista zasedbe pričakal prihod veleuspešne Valerie, kasneje pa se je s svojo šeststrunsko prijateljico odpeljal na težko pričakovani zmenek s Traffic klasiko Dear Mr. Fantasy. Vidno ganjen zaradi toplega odziva publike je v samem zaključku večera v kotel Videmške graščine vrgel še Gimme Some Lovin', s katero je razumljivo požel stoječe ovacije zbrane množice.
Steve Winwood je z nastopom prepričal na vseh frontah. Njegova odrska predstava prekipeva od živahne glasbene komunikacije, ki udarja precej mainstreamovsko, mestoma pa navrže tudi nekaj malega posladkov za zahtevnejše okuse glasbenih gurmanov. 61 letni glasbenik je poln mladostniške energije, njegov glas deluje pomladno in ohranja primat glavnega izraznega inštrumenta, ki odlično služi svojemu namenu. Glasbenikova vitalnost, ki je plod neizmerne energičnosti in železne volje po nadaljnjemu umetniškem ustvarjanju, je navdušila zbrane pod milim nebom grajskem avditoriju simpatičnega Vidma. Slabi dve uri koncertiranja sta tako minili hitro kot že dolgo ne. Kajpak, tovrstnega luksuza se človek dokaj hitro navadi.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh