Dandanes nas privržence klasičnega rockerskega izročila na samo na letni, temveč že na mesečni, celo tedenski ravni žalostijo novice o slovesu glasbenikov in skupin, ki so pred desetletji polagale temelje za razvoj zgodovine rocka. V tem oziru danes mlajši glasbeni ljubitelji lovimo še zadnje okruške preživelih dinozavrov žanra, po katerih se nam bo čez leta še kako kolcalo. Ravno danes je tako svet obšla novica, da se po štiridesetih letih poslavljajo AC/DC. Halo, ali planet Zemlja brez njih sploh lahko obstaja?
Eni izmed še vedno brcajočih rockerskih starost so Status Quo, legendarni britanski boogie rockerji, katerih korenine segajo že v daljna šestdeseta leta. Status Quo so svoj komercialni vrh dosegli v prvi polovici sedemdesetih, skozi celotno kariero pa so na domačih britanskih tleh po številu top 20 singlov celo najuspešnejši bend kdajkoli - v tem statističnem elementu so presegli celo Beatle in Rolling Stonese. Je sploh lahko kakšen podatek še bolj strahospoštovanja vreden?
Status Quo so se lansko pomlad po neverjetnih tridesetih letih zbrali v klasični postavi Francis Rossi (kitara, vokal), Rick Parfitt (kitara, vokal), Alan Lancaster (bas kitara, vokal) in John Coghlan (bobni) ter oddelali odlično sprejeto turnejo po domovini, uspeh katere jih je prepričal v njeno letošnjo reprizo. Marca in aprila so se tako znova podali na krajšo pot v klasični »frantic four« postavi, turneja pa je svoj zaključek doživela minulo soboto v največji pokriti dvorani na Irskem - v dublinski O2 Areni, ki sprejme skoraj 15.000 obiskovalcev. Več kot primeren razlog, da se tam znajdem tudi sam! Kaj je namreč lepšega, kot prisustvovati koncertu glasbenih legend na njihovem poslednjem koncertu v klasični postavi kdajkoli, in to za piko na i na terenu, kjer so že od nekdaj izjemno popularni?
Pa se najprej ozrimo po koncertnih navadah Ircev. Tam se koncertne prireditve držijo vnaprej določene časovnice. Striktno, brez izjeme. Ob prihodu slovenske dvojice pred Areno je bilo ozračje sumljivo mirno. Jasno, ko pa je masa ljudi dvorano vzhodno od mestnega jedra že zdavnaj zapolnila, tako s(m)o se zunaj nahajali samo še zadnji zamudniki. O2 arena se nahaja v neposredni bližini mostu Talbot, kjer so U2 sredi osemdesetih posneli video za skladbo Pride (In the name of Love), ob najinem vstopu v areno ob pol deveti uri zvečer pa so Status Quo razprodanemu avditoriju že servirali pristno rock'n'roll večerjo!
Bobnar John Coghlan je ob lanskoletnem povratku dejal, da so znova začutili nekdanjo kemijo in da se odlično zabavajo. Prav želja po zabavi je tista, ki jih je še poslednjikrat znova zbrala skupaj! Starčki na odru so se koncerta lotili popolnoma neobremenjeno in s pristnim odrskim prekopicavanjem z nasmeški na obrazu jadrali skozi svoj klasični material, seveda ob vseskozni bučni podpori večinoma že izkušene publike.
Čeprav je že pred več leti izgubil prepoznavni čopek, je sivolasi gospod Francis Rossi s peresno lahkoto krmaril barko in tako tudi dobesedno uresničeval verze v prvem delu koncerta zaigranega komada Most Of The Time »May I be younger most of the time...«. Kot je pri Status Qou-jih že v navadi, je Rossi kos vokalne pogače oddal Ricku Parfittu in to pot tudi Alanu Lancasterju, ki se je mikrofona premierno oklenil pri skladbi Backwater. Kljub starosti sta oba glavna vokalista premogla dovolj vitalnosti, da sta druženje zvozila brez korenitejših kiksov. Izmed četverice je tako še najbolj nebogljeno deloval danes že 67-letni bobnar Coghlan, ki pa je s pomočjo dolgoletnih izkušenj kljub življenjski iztrošenosti rutinirano sledil tempu kitarske trojice pred seboj.
Osrednji namen turneje je bila ponovno obuditev Status Quo materiala iz let, ko so se iz psihadeličnih začetkov razvili v velikane boogie / blues rocka, torej prve polovice sedemdesetih let, vključno do albuma »Blue For You« (1976). Kvartet je brez kančka predaha drvel skozi rušilce izrazito poskočnih ritmov, kakršen je Little Lady, vse do komadov lahkotnejšega bluesovskega pedigreja tipa Railroad. Po značilni močni kitarski riffovski uverturi se je namreč na odru pojavil neuradni peti član Bob Young in zvočno sliko zapolnil z igrivo erotiko ustne harmonike. Zvoki težkega bluesa so skorajda nepregledno množico z lahkotnim korakom zapeljali nazaj v mladost in jo prisilile k antemični podpori, kakršna ponavadi preteči zgolj na najbolj vročih nogometnih tekmah. Eden vrhuncev koncerta je nastopil ob predelavi The Doors klasike Roadhouse Blues. Igrive improvizacije kitarskega dueta, začinjene s prefinjenim orgličnim dodatkom in vmesnim sodelovanjem publike so ob Rossijevem in Parfittovem pritisku na plin izbruhnile v složen riffovski boogie napad, ki je po skupininem odhodu iz odra avditorij dobesedno prisilil k stoječim ovacijam. Poslovilna komada Caroline in Johnny Bye Bye sta samo še potrdila tezo, da časovni stroj glede na uspešen štiri dekade dolg skok v preteklost vendarle obstaja!
Sodeč po navedbah ob začetku serije šestnajstih koncertnih nastopov je bilo pravkar končano potovanje poslednja Status Quo turneja v klasični postavi. Zaključni koncert turneje v Dublinu je tako zaprl še eno poglavje rock povesti, pri pisanju katere so imele vidno vlogo tudi sobotne zvezde večera. Zatorej hvala za vso glasbo in zbogom!
na vrh