Zgolj dvajset dni pred samim dogodkom je kot strela iz jasnega udarila novica, da bodo sredi aprila v mariborski Pekarni igrale tri mlade heavy metal skupine: Bullet, Enforcer in Skull Fist. "Fajn", so se oglasili vsi metal odvisniki, "več kot odlično" pa smo jim pritrdili tisti, ki smo katero izmed nastopajoče trojice pred tem že videli v živo, saj smo se zavedali, da gre za prave koncertne atrakcije, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega.
Z Bullet in Enforcer se je Rockline prvič srečal na lanskem Bang Your Head!!! festivalu (reportaži tukaj oz. tukaj), oboji so igrali zgodaj popoldne, a so zlahka kljubovali rani uri in velikemu odru ter s samo izvedbo in pristopom odpihnili mariskatero večje ime lanske edicije nemškega festivala. Ob skrajno pozitivnnem vtisu obeh bandov v mojem spominu je bila zato napoved koncerta v intimnejšem vzudšje Pekarne pravi mali praznik in odličen razlog za pot v štajersko prestolnico, kjer nas je dobrih sto obiskovalcev - večinoma znanih fac iz koncertov vsepovsod - pomagalo vsaj za en večer malce obuditi zaspano mariborsko heavy metalsko dogajanje.
Še pred nastopom švedskega podmladka so nastopili Skull Fist, zame osebno edina neznanka večera. Kanadski mladiči stavijo na starošolski heavy metalski ples, zato so bili več kot primerna izbira za predskupino na omenjeni turneji. V dobre pol ure dolgem nastopu so v celoti zaigrali lansko leto izdan EP "Heavier Than Metal" in prisotne s svojim poslanstvom popolnoma prevzeli. Brezkompromisen napad ekspresno hitrega heavy metala, privlačna odrska igra in moškemu občinstvu prijeten pogled proti bobnarskemu stolčku so dododbra napolnili Pekarno, kar na tovrstnih koncertih uspe le redkokateri predskupini. Skull Fist gojijo melodičen heavy metalski stil z občasnimi galopirajočimi "Maiden" kitarskimi linijami, vajeti odrske norije pa v rokah drži malce komična pojava frontmana s slogom, v katerem bi se našel tako povprečen glam rockerski navdušenec kot tudi denimo John Ricci (Exciter). Druženje se je (pre)hitro izteklo s priredbo istoimenske Angel Witch klasike, Skull Fist pa so se na svoji prvi evropski turneji izkazali kot perspektivna mlada zasedba. Pa njihova prihodnost? Imajo dve poti, morda za njih ne bomo slišali nikoli več, če pa bodo znali izkoristiti svoj talent in jim bodo naklonjene tudi višje sile (založba ipd.), bi v bodoče znali biti pogosti obiskovalci naših krajev.
Drugi po vrsti so nastopili mladi Švedi Enforcer, ki sem jih nazadnje gledal novembra lani, ko so na Dunaju ogrevali Gasometer pred nastopom avstralskih mladeničev Airbourne. V reportaži iz tistega koncerta sem oceno njihovega nastopa preroško zaključil z besedami: "...čakam pa dan, ko si bom Švede lahko ogledal na samostojnem nastopu z dolgometražnim setom". In vsega nekaj mesecev kasneje so se mi besede pozlatile!
Glede na predhodnjike na odru niso Enforcer popustili niti za milimeter, kvečjemu so še bolj pritisnili na plin in zahvaljujoč nekaj zapriseženim fanom med občinstvom že kmalu po prihodu na oder vzpostavili noro energijo, ki se je kinetično prenašala na relaciji skupina - publika. Formula Enforcer nastopov je sila preprosta: enega za drugim brez premora nizati triminutne heavy metalske rušilce in ob vsesplošni noriji s peklenskim tempom skrbeti, da si človek ne more vzeti niti sekunde, da bi si iz čela obrisal nabirajoče se kapljice znoja. Švedi so spretno krmarili med materialom iz obeh dveh do sedaj izdanih albumov, pri čemer so najburnejši odziv doživeli komadi On The Loose, Katana, Into The Night ali Running in Menace. Pri izvedbi je največ simpatij požel basist Tobias Lindquist, ki je v slogu Angusa Younga (AC/DC) pod odrom izvajal vratolomne vrtince in verjetno kar lepo počistil s pivom nasičena tla Pekarne. Kljub bojazni o slabi vokalni formi frontmana Olofa Wikstranda je ta nastop oddelal zadovoljivo, zgolj povprečno vokalno karizmo pa je kot ponavadi znal nadoknaditi z vživetim pristopom in odrsko igro, pri kateri kitaristi spontano tekajo po odru in si vseskozi podajajo vajeti "z lučmi obsijane zvezde". Tudi Enforcer so zadovoljili visokoleteča pričakovanja in z vso silo zalučali rokavico v čelo blesavo vsem, ki trdijo, da heavy metal že dolgo ni več "in".
Kaj bi se zgodilo, če bi Wolf Hoffmann (Accept) prevzel mesto glavnega kitarista pri AC/DC? Dobili bi Bullet, heavy rockersko pošast, ki svojo energijo črpa iz nametaliziranih AC/DCjevskih drive-ov in kategorično hripavega vokala Hella Hoferja. Bullet so se na turnejo odpravili v podporo novemu albumu "Highway Pirates", ki je razumljivo v prvi polovici nastopa zapolnil glavnino igranega repertuarja. Po ekspresnem tempu prvih dveh skupin so Bullet preklopili v nižjo prestavo in kinetiko predhodnikov pretvorili v sofisticiranejši pristop ter kitarsko dvoigro, kar je obiskovalcem omogočilo lažje sledenje sami glasbeni vsebini Bullet muziciranja. Tega večera zanesljivi kitarski dvojec je polagal kot britev ostre riffe, med njima pa je sredi odra kraljeval kdo drug kot Hell Hofer. Frontman s svojo pritlikavo buckasto postavo in motorističnim izgledom deluje rahlo komično, a ob njegovih hripavih vzklikih, prihajajočih naravnost iz grla, človeka zmrazi do kosti. S Hoferjem ni šale! Karizmatični možic je svoje frontmanske zadolžitve predelal do potankosti, ob vnolčitvi vseh potencialov njegove karizme pa so leteči na ubijalskih riffih in himničnih Twisted Sisterskih napevih Bullet skozi koncert gazili kot tank. V drugem delu nastopa so prevladovale skladbe iz prvih dveh albumov, norijo pa je zaključila njihova najudarnejša himna, Bite The Bullet. Za slovo še dvignjena pest v zraku, in uspešnega večera je bilo konec.
Kaj poreči po tako prijetnem koncertnem doživetju, kot je bil tale? Iskati zmagovalca večera bi bilo popolnoma nesmiselno, saj so vsi trije suvereno oddelali svoje poslanstvo in nas prisotne prepričali, da vera v heavy metal tudi med mladimi skupinami še ni zamrla. Ne bom trdil da katera od teh treh skupin odkriva toplo vodo ali vodi novo metalsko revolucijo (daleč od tega), a to kar delajo, delajo dobro ter srčno in ni vrag, da uspeh ne izostane.
Fotografije: Martin Prezelj
na vrh