Takoj naslednji dan potem, ko so v Gala Hali na Metelkovi odigrali vsega uro dolg nastop legendarni New yorški hardcoreovci Pro-Pain in nas pri tem pustili dokaj hladne, pa je sledila obveza obiska ljubljanskega kluba Orto Bar vseh, ki smo tako ali drugače rasli navzgor v tradicionalnih oblikah heavy metala, ali njegovega podoživljanja, zlasti v drugi polovici devetdesetih pa nekje do leta 2004. Danes imenovani power metal nemara ne fascinira tako močno od vse ekstremne brutalnost razvajenih novodobnih metalskih ušes, kljub temu pa skupine, ki mu prisegajo pripadnost, trdovratno vztrajajo v svojem delovanju, se razvijajo in izdajajo albume še naprej. Glede na sedemletni cikel, naj bi se power metal z negovanjem starošolske metal obrti znašel znova v fokusu metal množic tam nekje okrog leta 2012. Bomo videli.
Sacred Steel so prijazni bojevniški metalci, ki jim je v drugi polovici devetdesetih uspel lep domet, ko so izdali album "Wargods Of Metal" (1998) pri ameriški založbi MetalBlade Records ter jim je za ta album produkcijo naredil fascinantni Bill Metoyer. Nase so opozorili zlasti po surovi igri, ki se je v marsičem naslanjala na aroganco speed metala osemdesetih, ki se je razvil na ameriških tleh. Obenem pa so v ta izraz vdahnili kanček znane evropske pompoznosti in razvili poseben in prepoznaven zvok. Seveda odpade levji delež na rovaš tega pevcu Gerritu Mutzu, ki ga zaznamuje poseben slog in barva piskavo tankega petja. Skupina bo izdala v oktobru letos novi album "Carnage Victory", katerega pa je delno promovirala tudi na obisku v Ljubljani. Sacred Steel za katere je kazalo, da bodo prerasli vsaj v srednje velik bend, zlasti potem, ko smo jih gledali nastopati leta 2001 v družbi Children of Bodom in Primal Fear na Dunaju (točneje 15.02.2001, v danes s tlemi zravnanem klubu Planet Music), so danes majhen, skromen klubski bend, ki pride zabavat ljudi za skromen drobiž, v še tako zakotno in od boga pozabljeno luknjo, ki jo še doseže električni tok.
Lepa gesta organizatorja Dirty Skunks je bila tudi v tem, da je Skunk dal priložnost predstavitvi slovenske simfonične power metal zasedbe Infidia. Ta nastop je skorajda sovpadel z datumom izdaje prvenca skupine "Reflections". Infidia, ki je šestčlanska zasedba, se je znašla na zelo majhnem odru Orto Bara. Gužvanje na odru je bilo neizbežno. Tako smo bili prikrajšanega pogleda na najlepši del ekipe Infidia. Kitarista Uroša, ki se je potuhnil za hrbet klaviaturistke Katje Sevšek. Skupina je v dobre pol ure odigrala večino prvenca in zaključila koncert s skladbo Gutter Ballet legendarnih Savatage. Na odru sicer skupina ni skrivala dejstva, da ni od včeraj, da je preživela tako na odru, kot na vajah, veliko časa skupaj in je svoj repertoar večinoma odigrala suvereno tudi to pot v Orto Baru. Motil je občasno le splošni občutek zakrčenosti, nesproščenosti ekipe med špilom ter pomanjkanje samozavesti. V zvočni sliki je bila za povrhu vsega tiše nastavljena pevka Tina, kar je pomenilo, da je nekajkrat ni bilo mogoče povsem dobro slišati, kaj in kako pravzaprav prepeva. Od punce je bilo mogoče pogrešati nekaj več ihtavosti in energičnosti kot tudi nekaj več samozavesti pri povezovanju posameznih točk repertoarja. Ne najboljši dan za skupino je bilo najbolje prebiti tako, da si večinoma spremljal igranje kitare (s soliranjem vred) odličnega solo kitarista skupine Andreja Lebarja, ki je v vsem navdušujoče.
Tam kakih 20. minut preko desete zvečer, pa na oder vstopijo Sacred Steel. Pravzaprav lažem. Nizek proračun, diktira to, da se skupina na odru kar sama uglasi in pripravi ustrezno logistiko. Sacred Steel so torej sami sebi roadieji. Da gre za povsem pol-profesionalni odnos priča tudi dejstvo, da se je pevec Gerrit pred koncertom večinoma zadrževal med publiko, kjer je bil dostopen za marsikakšno sočno debato. Vsekakor po okusu fanov in očiten znak velikega, a skromnega srca skupine.
Kvintet, ki ga tvorijo danes torej Gerrit Mutz (vokal), Jonas Khalil (kitara), Jens Sonnenberg (kitara), Kai Schindelar (bas kitara) in Matthias Straub (bobni), je naposled le usekal. V Orto baru se je znašlo tega večera le kakih 50 metalskih privržencev, a so bili nekateri posamezniki v publiki pod odrom toliko bolj goreči in pravoverni fani skupine. Zlasti navdušenja in začudenosti ni skrival pevec Gerrit, potem ko se je v trenutku z njim k petju refrena Heavy Metal To The End, "Wargods Of Metal" klasiko, vključilo nekaj z opusom skupine dodobra seznanjenih in okuženih metalskih glav. Te so veselo opletale z lasišči nebrzdano okoli sebe. Še bolj je bil Gerrit začuden, ko sodelovanje ni pojenjalo niti v nadaljevanju. Resnično poklon posameznikom v publiki, ki so držali po konci Sacred Steel na odru, da ti niso igrali povsem v prazno.
Skupina poseduje tradicionalen, surov, nespeglan zvok. Kar najbolj godi je kombiniranje naivnih besedil, ki izhajajo iz bitja bitk različnih vojnih avantur. Ta pa ob pristopu Gerrita delujejo zabavno, docela simpatično. Fantje so suvereno sekali svoj repertoar. Nekajkrat jih je Gerrit sicer okaral zaradi pitja, a to je počel bolj zaradi tega da drži pod odrom maloštevilno publiko budno in predano. Skupina je predstavila v repertoarju skladbe, ki so zajeli cel avtorsko diskografski zbir albumov in postregla tudi s povsem novo Carnage Victory, ki bo vključena na istoimenski novi album skupine. Predvsem je skupina "ubila" prisotne z devastirajočo Carnage Rules The Fields Of Death ("Wargods of Metal"), ki je v nadaljaevanju skozi Maniacs Of Speed ("Hammer Of Destruction", 2006) in obvezni Sacred Steel (prvenec "Reborn In Steel", 1997) ter za njo Wargods Of Metal, ponesla nastop skupine do njenega vrhunca.
Znak za splošno rajanje, pa je napočil potem ko so Sacred Steel v dodatku odjurišali še Tankard priredbo (Empty) Tankard, s katero se je publika seveda z lahkoto poistovetila. Kdo se sploh ne bi poistovetil s pitjem piva. Z energijo in praizvorno metalsko silo napolnjen koncertni nastop Sacred Steel, je nadgradila tudi izredna slika pristnosti skupine, njene vere v stvar, ki jo skupina pridiga in izredna dostopnost članov do publike. Slika, ki ogreje še kako hladno in ravnodušno srce. Majhno črno liso je zapustilo zgolj dejstvo, da na odru nismo mogli uživati ob nastopu hrvaške thrash metal zasedbe War-head iz Osijeka, saj skupina bojda v Ljubljani ni mogla nastopiti zaradi zapletov pri prehodu preko "Schoengenske meje".
fotografije: Robi Lipej
na vrh