Sobota zvečer. Spet usrano vreme in spet mokra Ljubljana. Nič novega pravzaprav, saj čez vreme nergamo že zadnjih nekaj mesecev. Prav vreme je bilo verjetno spet največji dejavnik, da si je koncert srbskih Infest in Space Eater, ki v sklopu Deathrashing Across Europe rušijo po Evropi ogledalo sramotno malo ljudi. Le kakšnih trideset glav se je požvižgalo na vreme in prišlo v Channel Zero, ostali pa so očitno doma barvali pirhe, se basalo s šunko in gledalo kakšno poceni Hallmark ali Universal Channel interpretacijo česarkoli velikonočnega že. A veliko lepše je bilo ušesa za nekaj uric spočiti ob ritmih thrash metala in še posebej velikonočno navdahnjenih Infest.
Čast razbiti prvi pirh je tokrat pripadla domačim thrasherjem Panikk, ki naše odre še naprej osvajajo brez ustavljanja in na krilih odličnega prvenca Unbearable Conditions. Tokrat so jo Panikk odnesli mnogo bolje kot na predstavitvi albuma na »release partyju« v škofjeloški Ostrigi. Tam jih je žal pokopal precej slab zvok, ki je to pot deloval tako kot mora. Panikk so tako prišli do tistega pravega izraza, ki si ga zaslužijo. In, kot so dokazali, ga znajo tudi konkretno predstaviti. Unbearable Conditions se je v ušesa že dodobra zasidral in pravi thrash rušilci kot so Dismay, Messiah of Decay in Panic Attack, fantje pa v živo zvenijo še posebej dobro, ko začnejo lomastiti s tistimi res prepričljivo mastnimi in masivnimi groove deli. Gapa in Nejc sta prepričljivo mučila kitarske strune, Grega je brez usmiljenja mlatil po bobnih kot Bruce Lee po Chucku Norrisu, na moje veliko veselje pa so zavoljo dobrega zvoka v ospredje prišle tudi mojstrske Rokove bas linije. Samozavestni Gapa (v zakon Re-Animator majici!) postaja vedno boljši frontmen s prepričljivim in nenaučenim pristopom, Panikk pa so tokrat presenetili z inštrumentalom Away From Realitiy, piko na i pa so dodali z odlično izvedeno Exodus klasiko And Then There Were None.
V precej bolj brutalne vode, pravzaprav kar v ognjene peklenske reke, so nas nato brez usmiljenja porinili srbski death/thrash metal manijaki Infest. In to brez račk in rokavčkov. Plavaj ali umri! Da bodo Infest drugačna glasbena sodomija je kazal že njihov imidž. Krvave majice, neti, špice in narobe obrnjeni križi. Infest so bili brutalni, agresivni in blasfemični. Pri njih ni prostora za kompliciranje, temveč zgolj za nebrzdano hitrost ter uničevalni death/thrash stare šole – torej v povprečju tri minute dolgi šusi! Infest so streljali z blasfemičnimi rifi, ušesa posiljujočimi solažami, rušilnimi bobni in rohnečnim Vandalovim vokalom, ki je poleg tega serviral še najboljši »crab walk« po Abbathu. Infest se na daleč vidi, da živijo in dihajo to kar počnejo na odru, saj so pri tem iskreni in prepričljivi. Tako kot Vandalovi nagovori polni hval bratom po metalu ter sredincev tistemu atletu na križu. Temu blaženemu velikonočnemu praznovanju pisano na kožo in tako simpatično, da se je iz Vandalovih nagovorov kasneje spontano pošalil tudi vokalist Space Eater. Infest, ki niso neznanka naših odrov so tokrat odžgali večino aktualne plošče Everlasting Genocide (naslovni komad, Stronger Than Any God, Deathrash Sodom) ter žeblje zabili s starejšimi klasikami kot sta Slavery to No One in Back to the War.
Za zadnji udarni val thrash metala pa so poskrbeli še eni vidnejših in boljših predstavnikov srbskega thrash metala Space Eater. Zasedba, ki deluje od leta 2004 je tekom svoje kariere doživela tragičen udarec s smrtjo frontmena Boška Radišića (leta 2009 je umrl v požaru), a se uspela pobrati in brez usmiljenja thrashira dalje. Fantje, ki so si ime nadeli po Gamma Ray komadu, so prvenec Merciful Angel izdali leta 2007, album Aftershock leta 2010, lani izdani demo Ninja Assassin pa napoveduje novo ploščo. Space Eater so poskrbeli za energičen napad Bay Balkan Area thrash metala polnega učinkovitih rifov in suverenega vokala, ki je prepričal tudi z dobro izvedenimi screami. Čeprav Space Eater ne izumljajo tople thrash vode pa so pri tem kar počnejo na moč prepričljivi in kvalitetni, prepričajo pa tudi z zanimivimi liričnimi podlagami, ki hodijo z roko v roki z agresivno in hkrati melodično podobo glasbe. Bombs Away tako kot bomba udari s tematiko bombardiranja Jugoslavije (naslov prvenca je tudi ime NATOve operacije bombardiranja Jugoslavije), Daisy Cutter eksplodira v imenu največjega eksplozivnega sredstva uporabljenega v Vietnamu, Ninja Assassin pa z rifi naseklja kot katana v istoimenskem b filmskemu siru. Space Eater so z udarnim thrashom, super energijo prepričljiv nastop zaključili z istoimensko skladbo, a na zahteve sicer maloštevilne vendar glasne publike za konec odigrali še komad The One.
na vrh