To je to. Ko je jeklo razbeljeno, ga kuj, kolikor gre. In The Dead Daisies, mednarodna super rock'n'roll zasedba, stesana iz samih priznanih in prominentnih glasbenikov svetovnega hard rocka, to predobro vedo. Po manj kot sedmih mesecih so se vrnili v Evropo na novo turnejo. In kam drugam, kot na kar dva zaporedna koncerta v Vrbo na Koroškem in tamkajšnji hram rock'n'roll kulture imenovan seveda Bluesiana Rock Cafe. Konec decembra so The Dead Daisies razprodali koncert v Bluesani. RockLine se je odločil, da jih to pot prestreže na prvem izmed obeh novih koncertov v tem, vsem nam ljubem, avstrijsko–koroškem klubu. In tudi tega večera je bil obisk izvrsten. Malo preko dvesto glav je pričakalo razvpiti kvintet, ki ga predstavljajo Marco Mendoza (bas kitara), Doug Aldrich (kitara), John Corabi (vokal), Brian Tichy (bobni) in vodja skupine David Lowy (kitara), tako kot se šika! Gromovito! V prvih vrstah smo zaznali kup razbeljenih in v vsej evforiji skorajda kričavih obiskovalcev iz Italije. Sledil je nekoliko mirnejši, recimo kanček bolj vznesen, mešan avstrijsko - slovenski del obiskovalcev, ki je zasedal srednji in zadnji del kluba. Mnogo ljudi je opazovalo koncert kar pri strani, z levim pogledom na oder.
Tokrat je ta izvrstni kvintet nastopil brez predskupine v povsem samostojni režiji in nam tako hvaležno privarčeval lep sveženj minut čakanja. Šef skupine David Lowy je sicer avstralski državljan, ostali kompanjoni pa so Američani. Lowy takšne skupine nikdar ne bi mogel spraviti skupaj, v kolikor ne bi razpolagal z dobro stoječim premoženjem. Strastni aviatik in ljubitelj glasbe je namreč multi-milijarder. Ob tem je hecno to, da ostajajo njegovi štirje kompanjoni na odru (pregovorno) pravi nepoboljšljivi pobalini, David pa velja med vsemi člani skupine za najbolj vznesenega, mirnega, dostopnega in neverjetno prijaznega sogovornika. Vsekakor je glavno gobezdalo koncerta nekdanji Motley Crue kričač John Corabi, ki je tudi tokrat z vso svojo premetenostjo in rutinskimi izkušnjami s peresno lahkoto obvladoval občinstvo. Med koncertom je izustil nekaj krepkih izjav. Med njimi sta se zasidrali v spominu najmanj dve. Prvič, ko je predstavljal glasbenike in ko se je ustavil pri Marcu Mendozi, je »posvaril« ženski del publike, rekoč: »Ne glejte ga, če ne želite postati noseče!« Druga ekstremno hudomušna zabela njegovega humorističnega repertoarja pa je sledila ob vprašanju publiki, če želi slišati balado. Kisel odziv publike tega še zdaleč ni odobraval. Temu pa je sledil Corabijev (a capella) kabaretno-šansonjerski vložek: »Tudi jaz ne maram balad, v meni vzbuja željo, da ti razbijem glavo z Brianovimi spodnjicami,….« pri čemer je mislil na Briana Tichyja. In podobno. Že samo ta Corabijeva odrska folklora in njegovo nenehno spakovanje med koketiranjem s publiko, je pravi naslov za zvrhano mero rock'n'roll zabave. To je vrsta humorja, ki spremlja svetovni rock 'n' roll od prapočela in te vrste rock'n'rolla slovenska glasbena kultura nikakor ne more osvojiti, pri čemer je večkrat posledično narobe razumljeno tudi slovensko glasbeno novinarstvo (kolikor ga sploh pač je).
Kaj pa ostali štirje glasbeniki in koliko neizrečenih besed hvale nam pri tem sploh še ostane? Stasiti in večno zapeljivi mehiški žrebec Marco Mendoza bi brez težav lahko kadarkoli vokalno nadomestil Corabija. Ob izjemnem basiranju vzdržuje tudi izjemno dobro vokalno štimo. Znova je v vlogi pešca sestopil z odra in opravil krog med publiko s svojo bas kitaro v skladbi Join Together, ki pripada v izvirniku legendarnim The Who. Aldrich je soliral kot v transu, o njem ne gre izgubljati besed. V svoji ekipi bi ga imela vsaka hard rock skupina planeta, če bi le imela dovolj denarja, da bi si ga lahko privoščila. Brian Tichy je dostavil izjemno bobnarsko solo točko. To je takšno, ki ti ne krade minut, ampak dostavi vrhunsko šolo bobnarske akrobatike. Tudi Tichy je tako kot njegov aktualni Whitesnake naslednik Tommy Aldridge, polovico svoje bobnarske predstave prebobnal z golimi rokami, pri čemer je imponiral z neverjetno veščino domiselnega vpletanja dvojne bas bobne stopalke, s katero je nadomeščal začasni primanjkljaj decibelov s »snare« (verbel) bobna. Milo povedano, Tichy je bobnarska zver, ki je v Bluesiani znova zblaznela.
Skratka, od glave do pete nov ekstremno razburkan in zabaven šov. Najboljše, kar ti lahko dostavi hard rock bend v surovo-goli različici najbolj pristne podobe rock'n'rolla. In to na klubskem špilu, kjer stoje vrhunski glasbeniki svetovne reputacije vsega meter stran od občinstva in ni med predstavo nikakršnih skrivalnic. Bolj pristno od tega ne gre. Tudi nastop skupine naslednjega dne v Vrbi na Koroškem ni v ničemer zaostajal za prvim dnem. Edina razlika je bila v postavi, saj je moral David Lowy urgentno domov v Avstralijo zaradi nujnih osebnih zadev. Namesto njega je vskočil Američan Yogi, k ije igral pri Buckcherry in Chrisu Cornellu. Corabi je rekel, da je vskočil brez vaje, res neverjetno je oddelal svoj posel. Upajmo le, da se fantje kmalu vrnejo v Bluesiano, ker takšnih predstav, kot jih s svojim nastopom vsakokrat dostavljajo The Dead Daisies, preprosto ne gre zamujati.
Še namig slovenskim ljubiteljem hard rocka. Kdor je denimo odštel mastne denarce za nakup karte aktualne Guns' N Roses turneje, nikakor ne bi smel manjkati na koncertu The Dead Daisies v Bluesiani. Številni slovenski hard rock »zlatousti«, pod težo besed katerih se sicer šibi cel Facebook in ki jih tokrat ni bilo v Bluesiano, so popolnoma pogrnili na izpitu iz osnov zdrave rock'n'roll poštevanke.
na vrh