Letošnja koncertna sezona nima usmiljenja za naše denarnice, saj v naši neposredni bližini nastopajo sama velika imena rocka. Tokrat je bilo mesto zločina Stadio Friuli v Vidmu, doma kluba Udinese, kjer so v preteklosti že nastopila velika imena kot so Pink Floyd, The Red Hot Chilli Peppers in Bruce Springsteen. To pot pa so bili zločinci nihče drug kot umazani velikani hard rocka Ac/Dc, ki so se na štadionu ustavili še z vedno potekajočo turnejo v podporo albuma Black Ice.
Že ob vhodu v notranjost štadiona Friuli je zbrano množico pozdravil kolosalen oder, ki se je s "catwalkom" bohotil še globoko v parter na vrhu pa sta na vsaki strani rdeče utripali veliki hudičevi Angusovi čepici z rogovi. Že sam pogled na ta pompozen oder je povzročil ščemenje v trebuhu, saj je do nastopa velikanov hard rocka manjkala le še dobra ura. A prej je bilo treba pretrpeti še obupni italijanski predskupini, ki nista niti omembe vredni. Šlo je za nekakšno čudno in ušesom sila neprijazno mešanico modernega indie rocka, alternativnega rocka in hard rocka. Druga predskupina po vrsti se je sicer prijazno in spoštljivo spomnila preminulega malega velikega kralja rock 'n rolla Dia, a si je ta verjetno ob obupni izvedbi Led Zeppelin klasike le mučno zatiskal ušesa. Katerakoli predskupina, ki nastopa pred tako mogočnim imenom kot je Ac/Dc nima lahkega dela, a tokrat so si predvozači zaslužili kar primeren odziv - s strani publike množično vpitje, kazanje sredincev in celo golih riti.
Ko so nas Italijani vendarle nehali maltretirati (glasbo v rangu obeh predskupin bi OZN zlahka vključila v Konvencijo proti mučenju in drugim okrutnim, nečloveškim in poniževalnim kaznim ali ravnanju) je nastopilo še mučno čakanje, da Stadio Friuli zakrije mrak. Bolj mračno je postajalo bolj je med publiko vršalo in ko se je končno le povsem stemnilo in se je na odru na velikem ekranu začela po Ac/Dc perverzna in hudomušno erotična animacija je okrog 40.000 glava množica eksplodirala. In tako je v čelnem trčenju eksplodiral tudi rock 'n roll vlak, ki se je zaletel direktno v sredino velikega odra nad glavo bobnarja Phila Rudda. Ac/Dc so nas pozdravili uvodnim komadom aktualne plošče Black Ice, Rock 'n Roll Train! Gospodje izmeničnega toka se kljub ne več rosnim letom držijo v odlični formi. Phil Rudd, ki je imel vsakič ko ga je prikazala kamera na velikem ekranu, v ustih sveže prižgano cigareto je skupaj z basistom Cliffom Williamsom tekom celotnega koncerta držal tempo trdne in suverene ritem sekcije, ki je nezmotljivo torpedirala nižje zvoke med nič hudega sludečo publiko. Starejši od bratov Young, Malcolm, je trdo usidran pred svojim mikrofonom, ki se mu je pridružil med obeznim "backvokalnimi" deli, skrbel za neverjetno ritem podlago med solerskimi eskapadami mlajšega brata. Angus kot prava maskota benda je tako v miru, natančno in hitro premikal prste po vratu svojega Gibsona SG in poskrbel za nori energični performans, ki prej pritiče kakšnemu smrkavcu v dvajsetih, ne pa gospodu Youngu pri 55ih! Angusova odrske energija je sapojemajoča in ko pade v eno izmed svojih "trademark" poplesavanj in kultnega racajočega poskakovanja se skoraj orosi oko, ko to doživiš tudi v živo. Največja neznanka večera pa je bila prav vokalna predstava Briana Johnsona, ki je sicer navdušil že takoj ko je stopil na oder, jasno z obvezno opravo - beretko in brezrokavnikom. A vokalno je žal 63 letni Johnson na trenutke precej pešal, njegovo značilno vreščanje pa je postalo precej nižje in globlje. Prav Johnson si je moral med komadi večkrat privoščiti krajši počitek kar je sicer rahlo pokvarilo peklensko intenziteto koncerta, a prav zanima me, če bo kdo izmed nas pri 63 letih sposoben česa takšnega. Mislim, da bomo takrat za razliko od Johnsona pod odejico reševali križanke, jedli kašico in premišljevali kako je že ime vnukom.
Divji Ac/Dc so nas tako v dobrih dveh urah koncerta opomnili, da pekel vsekakor ni slabo mesto in kako se je klasika Hell Ain't a Bad Place to Be prilegla med tisoče utripajočimi rdečimi rožički na obeh stranskih tribunah! Manjkati ni smel obvezna himna Back in Black, ponarodale hard rock viže pa so na pravih mestih prekinile skladbe z Black Ice - z Big Jack so nas poredno, v stilu Ac/Dc pač, spomnili na to da ima Jack v hlačah nekaj velikega, z veličastno Dirty Deeds Done Dirt Cheap pa smo doživeli pri kocinedvigajoči trenutek, ko je družno z Johnsonom refren odpela več desettisočglava publik! Lepo je bilo slišati Shot Down in Flames, še lepše pa, ko nas je Angus pobožal s hitrimi, nezmotljivimi električnimi riffi in nam s svojimi triakordnimi potezami poslal strelo naravnost v čelo. Thunderstruck! Z bluesovsko poredno The Jack smo doživeli pravzaprav edini počasni trenutek koncerta, za še en "highlight" pa je zopet poskrbel Angus, ko si je začel počasi slačiti svojo značilno šolsko uniformo. Tako smo lahko uzrli koščeno pojavo malega Angusa s seksi suhljatimi, kurjimi nožicami, ki je dokazal, da se lahko kondicijsko primerja s pol mlajšimi od sebe, saj je bil edini izmed peterice, ki med pavzami ni počival, temveč se prevračal, telovadil, poplesaval in skakljal ter tako še dodatno vsakič znova podkuril publiko. Kaj počne ta mali vrag na odru! Ko se je nad oder spustil gromozanski zvon je bilo vsem jasno, da lahko sledi le in edino klasika Hell' Bells, ki jo je začel Johnson z vihtenjem po vrvi ogromnega zvonu. Do konca je niz klasik prekinila le še nova War Machine, ki jo je začinila primerna animacija in je prava oda Ac/Dc, saj so ti po skoraj štirdesetih letih še vedno prava vojna mašina! Nikakor ni smela manjkati fantastična You Shook Me All Night Long ter T.N.T, kjer je fantom zopet izdatno pomagal celoten štadion. Pravi dinamit! Pri še enaki klasiki, Whole Lotta Rosie, se je fantom na odru pridružila gromozanska Rosie z Ac/Dc primerno poudarjenimi ženskimi atributi in nesramno in poredno zajahala rock 'n roll lokomotivo. S Let There Be Rock smo prijadrali do konca rednega dela koncerta, v zaključek katerega nas je popeljal Angus z desetminutno dihjemajočo solistično točko. Angus je resnično hvale vreden kitarist, saj z navidez preprostimi kitarskimi prijemi, z erotiko in porednostjo nabiti frazami, tipičnimi akordi in tradicionalnim rock soliranjem ustvari potento zmes, ki jo ne uspe marsikateremu tehnično veliko boljšemu kitaristu. Po bučnem skandiranju, da hočemo še, so nas Ac/Dc osrečili še z večno himno in opominom, da smo vsi na poti v pekel (a pekel ni slabo mesto pomnite?) ter brilijantnim poklonom vsem, ki smo rockali z Ac/Dc - For Those About to Rock (We Salute You) in nas obstrelili s topovskimi salvami in spektakularnim ognjemetom. "Fire!"
Koncert Ac/Dc je glasbeni spektakel brez primere, ki bi ga bilo greh zamuditi. Ac/Dc dokazujejo, da so kljub letom in letom nastopanja v vrhunski formi, kljub občasno šibkemu vokalu Johnsona. Prav Johnson pravi, da se mu 63 letih res ne da več živeti življenje rockerja in verjetno je bila to ena povsem zadnjih priložnosti videti Ac/Dc v naši bližini. In kakšna priložnost je to bila, saj se ti koncert Ac/Dc neizbrisno zapeče v spominske celice za vedno!
Fotografije: Francesco Zanet
na vrh