Ni spanja za Saxon. Ni spanja za njihove fane. 32. let je minilo od izdaje njihovega prvenca "Saxon" (1979). Letos so izdali skupno svoj 19. Studijski album z naslovom "Call To Arms". Prav nekaj dni pred uradnim izidom albuma, so se Saxon v sklopu prvega dela evropske turneje ustavili skupno četrtič v svoji karieri tudi na tleh Slovenije (RockLine reportaža avtorja Roka Klemšeta TUKAJ), kjer smo se lahko prepričali o neprebojnosti in kljubovalnosti teh neukročenih starošolskih križarjev.
Drugi del evropske "Call To Arms" turneje je ponudil idealno priložnost, da udejanji skupina tisto, kar ji ni bilo usojeno jeseni leta 2009. Takrat je morala zaradi bolezni pevca Biffa Byforda odpovedati turnejo na kateri naj bi jo podpirali legendarni kanadski rock n' roll umazanci Anvil. Dve letni zamik je naposled udejanjil tudi realizacijo tega. Saxon in Anvil, obe skupini z novima albumoma izdanima v letošnjem letu, aposled tudi na skupni turneji!
Vrag si vedi kaj nas vedno žene na koncerte Saxon? Je mar to njihova biblijsko simbolična kljubovalnost? Gotovo bo nekaj naj tem. Z leti neupogljive kontinuitete prerasteta tvoja lik in delo dolgoživega benda v neko vrsto legende, če ne kar v mit. In dinozavri Saxon, so eni takšnih pravovernih branilcev staroselske heavy metal obrti, ki pač od tovrstnega ozaveščanja ne odstopa niti za ped.
Saxon so v salzburškem Rockhouse stari znanci. Odkar spremljam skupino aktivno tudi na koncertih, so ta klub Saxon od leta 2003 do 2011, tako obiskali že tudi tretjič (v celokupni karieri nemara tudi več, kot tretjič). Ob sebi so za drugi del "Call To Arms" turneje zadržali tudi mulce Crimes Of Passion, ki brusijo klišejski heavy metal, z mnogimi možnimi vzporednicami prapočela N.W.O.B.H.M. gibanja kateremu dodajajo nekaj hard rockerskega ličila. Revitalizem na pohodu. Nastop Crimes Of Passion je bil napovedan za 20.00 uro, a so stopili fantje na oder že ob 19.45 ter v polurnem nastopu odmikastili repertoar povzet po obeh studijskih albumih skupine. Skupina vsekakor zanimiva za vse, ki se istovetijo z EMŠO-m članstva skupine, sicer pa nihče ne zamuja ničesar, v kolikor jih spregleda in presliši. Mladci brnijo lepo uigrano, ščepec glama vnaša v njihovo odrsko pojavo nakodrano žvončkljavi pevec Dale Radcliffe. Kvintet iz Yorkshirea se je ušesom prijazno sprehodil skozi svoj ustaljeni koncertni repertoar, bil delež odlične podpore z mešalne mize, kar je rezultiralo v optimalnem izkoristku razpoložljivih 30. minut za njihovo predstavitev ter požel prisrčen aplavz dvorane, v kateri je do tega trenutka firbcalo kakih 150 glav.
Povsem druge slike pa smo bili deležni, ko so oder zasedli Kanadčani Anvil. Dvoranica nabita do zadnjega kotička. Se pravi tam blizu 600 glav. Rockhouse je posrečeno prizorišče. Podolgovato "tubasto", zvok se ne razprši, zato deluje razporeditev gradnikov zvoka na mnogih točkah dvorane optimalno. Poanta Anvil se vrti okrog odrske pojave pevca in kitarista Stevea "Lipsa" Kudlowa. Ta odlični glasbenik je skozi svojo kariero razvil poseben pristop v zabavanju občinstva. To počne z nenehnim izkoriščanjem velike elastične prožnosti, ki jo omogoča spakljivost njegove obrazne mimike (od tod vzdevek "Lips"), posebne vrste smisel za črni humor, katerega vrinja "Lips" v nastope skozi iskrive opazke, ki jih učinkovito "prodaja" poslušalstvu, v vse to se priklati kitaristovo kričanje v iztaknjeni kitarski jack, igranje solaž z orjaškim dildom po kitari itn... Vse to je opravičljivo, saj je "Lips" preverjeno enkraten glasbenik. To je odlični kitarski soler, ki ne preneha fascinirati s kombiniranjem omenjenega burkaštva in hkratnim stresanjem relativno zahtevnih kitarskih vložkov. Vse deluje pri "Lipsu" neverjetno sproščeno, pristno in tudi spontano. Vsekakor pa kapitalizirano z gromkim možatim vokalom, ki mu ne zmanjkuje energije preko šova. Anvil so spravili na noge celoten RockHouse in v zraku je vladala prava rajska rock odisejada, ki jo je skupina premočrtno vodila in stopnjevala v koncertni vrhunec prav ob zaključku nastopa, ko so se oprijeli klasike Metal On Metal. Glavnina repertoarja je bila posvečena aktualnemu studijskemu albumu skupine "FukenEh!" (2011). Anvil so svoje odlično razpoloženje kronali s fenomenalnim nastopom, kjer se njihovih spakljivih jamm točk ne moreš naveličati in nagledati. Čeprav bi si nemara kdo želel, da raje odigrajo še kako dodatno skladbo namesto, da "dražijo" ljudstvo, deluje vse skupaj tako učinkovito, da tega skupini preprosto ne moreš odvzeti, saj bi s tem odvzel del njene esencielne komponente same odrske pojave.
Saxon so napovedovali kar dve urni nastop. No to se ni zgodilo, čeprav so stali natanko ob 22.00 uri 35 minut na odru. Mala dvoranica je postala hipoma zavita s v gosto meglo, da si komaj razločil prst pred svojim nosom. Jekleni gospodje so na odru, dvorana eksplodira. Dejansko je bil Rockhouse razprodan in nabit do zadnjega kotička. Na prizorišču je vrelo. Pregovorno zadržana avstrijska publika, si je dala to pot duška in nosila skupino z enkratnim sodelovanjem. Zlasti leti to na rovaš skupinice vročih mladih oboževalcev, ki je bila zbrana na desni strani, pred kitaristom Paulom Quinnom in obvladovala podrobno najmanj vse refrene ter tako jedla Biffu Byfordu iz roke, kadar koli si je to legendarni pevec zaželel. Biff je lisjak in zna voditi publiko tudi žejno preko vode. Rad prodaja puhlice in to stori tako prepričljivo, da mu zlahka nasedeš. Raje verjemite kar pravi striček Biff, sicer bo šiba pela!
Saxon koncert je enkratna dogodivščina v kolikor gledaš skupno prvič, drugič ali tretjič. To pot je treba priznati, da je zbadalo dejstvo kraje minut. Prvo, kot prvo, Saxon niso igrali dve uri, pač pa uro in 35. minut. Navkljub temu, da so v ta časovni okvir stlačili kar 21. komadov, kar je zavidanja vredno, za bend s tako dolgim stažem, pa je postalo moteče to, da zasedba obvezno med skladbami Denim And Leather, Wings Of Steel, 747 (Stranger In The Night) in Strong Arm Of The Law, krade publiki čas s tem, da jo sili k enoviti repeticiji refrenskih napevov. Človek si reče "okej", če zasedba to stori na eni izmed točk svojega nastopa. Če pa stvar ponavlja, potem ni težko priti do zaključka, da varčuje z energijo,
Set listo spreminjajo Saxon vseskozi na turneji. Iz večera na večer odigrajo tako štiri do pet drugačnih skladb. Za razvajenega dolgoletnega fana skupine, ki je prišel prisluhnit kakšni kultni klasiki, katere Saxon že več let niso igrali, to pot obisk salzburškega koncerta skupine, gotovo ni bil pravi naslov. Prav na tem koncertu so Saxon na točke, kjer je spreminjajo repertoar za vsak koncertni večer, vrinili več novih skladb, zlasti iz albuma "Call To Arms", iz katerega so odigrali kar pet skladb. Dvojček Rock The Nation/Battle Cry, ki ga tudi izvajajo na tej turneji, je tako nadomestila v Saxonu klasika The Eagle Has Landed, nadalje je bil "sladkorček" Rock N' Roll Gipsy žrtvovan za novo Surviving Aganist The Odds, v set listo se je vrnila tudi noveješa Attila The Hun iz albuma "The Inner Sanctum" (2007). Za mlajše Saxon fane in tiste redke, ki jim je prav vseeno kaj igrajo Saxon na odru, definitivno n i bilo vzroka za pritožbe. K sreči so fantje po nekaj letih vrnili v set listo znova tud klasiko Power And The Glory.
Zvok odličen. Sploh, če si stal na sredini dvorane. Perfektno. Biff, ki se je neomajno cmaril pod reflektorji, da je pot tekel v curkih z njega, je znova suvereno odjadral repertoar s svojimi mogočnimi glasilkami ter pokazal, da ga v kljubovalnosti ne more ustaviti prav nič. Saxon so odlični na odru. Ne pogrešijo. Toliko rutine in kilometrine premorejo, da jih prav nič ne iztiri. Poleg Biffa, ki zahteva največ odrskega prostora za svoj performans, izničuje nevarnost potencialnega občutka statičnosti Saxon koncerta, tudi nabriti basist Nibbs Carer, ki denimo samo v skladbi Heavy Metal Thunder odigra svoje linije tako, da ob njih skozi skladbo vseskozi sunkovito vrtinči glavo in podivjano opleta z lasiščem, kar okliče nekdanje predstave legendarnega bivšega Metallica basista Jasona Newsteda.
Saxon so znova v polnem zadovoljili veliko večino obiskovalcev. To je bil tudi namen skupine, če so pač koncerti njen kruh, ki ji omogoča preživetje. Vseeno bi se prilegla ne glede na gosto število točk raje kakšna klasika več, kot pretirano nategovanje nekaterih klasik železnega repertoarja, ki jih znajo odžvrgoleti na pamet tudi vrabčki na strehi.
Tako lahko zaključim, da so Anvil tihi moralni in povsem neopazni zmagovalci koncertnega večera, saj so v pičle tričetrt ure igre, polno prepričali s svojo nebrzdano kombinacijo iskrivega odrskega zabavljaštva in odlične kompaktne igre, s katero je skupina pristno in nezlagano rušilno uročila polni RockHouse. Neverjetno je kaj premore le kombinacija treh ljudi. Če bi bil Lips samo kanček lepši fant, bi Anvil Saxonom gotovo ukradli šov!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh