December je prinesel mraz, sneg, božično novoletni kič z lučkami (iiiiiiiii) in posiljevanje z božičnimi glasbenimi abortusi tipa Last Christmas, Bela snežinka in plagiatorski »masterpiece« Na božično noč. Hvala Lemmyju pa je letošnji december prinesel tudi nekaj drugega… nekaj večjega… nekaj glasnejšega! V Halo Tivoli so se po 23 letih vrnili najglasnejši med najglasnejšimi – Motörhead. Ti so pred tem leta 2007 resda nastopili na Metalcampu, a na vnovičen »indoor« koncert britanskih velikanov po letu 1989 ter incidentu s kovancem/žiletko pri nas je bilo treba čakati debeli dve desetletji. V apokaliptičnem letu je mesijanska Lemmyjeva pojava vendarle znova posvetila ljubljanska tla.
Ogromno negodovanja je to pot sprožila izbira predskupine. Nemci so fasali Anthrax, mi pa Niet. Kljub legendarnemu statusu skupine so z izbiro res udarili mimo. Kljub temu je okrog osmih legende slovenskega punka pričakal kar lepo poln parter, Nieti pa so postregli s preizkušenim izborim komadov, ki so v dvajsetih letih življenja postali železne klasike slovenske glasbene scene. Kakšnega hudega pregretja Niet niso povzročili, so pa štiriakordno drotanje, za zgodnji punk nevsakdanji melodični vložki in dobra predstava pevca Boruta Marolta, ki je stopil v velike čevlje pokojnega Primoža Habiča, počasi prebujali zaspano publiko. Najbolj seveda ob hitih Sam, Ruski vohun, Vijolice in Lep dan za smrt. Osnovnošolska/srednješolska nostalgija se je zbudil tudi v meni in ni me sram priznati, da so mi bili Niet všeč. Celo zelo všeč. Predvsem pa Nietom vodo na mlin dolivajo aktualna dogajanja; če so ob njihovi vrnitvi v času blagostanja in lepših gospodarskih obetov njihova sporočila izzvenela prazno in nesmiselno, pa z vsakim dnem politični naboj besedil kot so Ritem človeštva in Perspektive sveti močneje in daje glas uporu množicam nezadovoljnih in razjarjenih . Vendarle pa izbira Niet za predskupine Motörhead pušča grenak priokus, kriči po »vezah in poznanstvih« in spomni na podobno nebulozno izbiro pred nekaj leti, ko so Tide nastopili na bežigrajskem stadionu pred Iron Maiden.
Če bi bili Motörhead »nastopači« tipa Judas Priest, pri katerih se Rob Halford na oder pripelje z motorjem, bi Ian »Lemmy« Kilmister na oder prihrumel s tankom Tiger. A nastopaštvo je bilo temu bendu vedno tuje. Trio na oder prikoraka brez pompoznih uvodov, dovolj je le Lemmyjev »Good evening« in Hali Tivoli je odneslo streho. Motörhead po skoraj štiridesetih letih delovanja še vedno hrumijo kot motor Boeing 747 med vzletom, njihovi ojačevalci pa so po spinaltapovsko vedno nastavljeni na 11. Trio je za začetek predstavil edino skladbo z aktualne plošče The Wörld Is Yours I Know How To Die, nato pa v nadaljevanju nizal klasiko za klasiko. Bobniče je tako odpihnilo že s prvimi basovskimi linijami mogočnega Rickenbackerja skozi rušilne klasike Damage Case in Stay Clean, brez usmiljenja pa je bend polno Halo Tivoli mikastil vse do konca. In hvala Lemmyju, da je tako! Motörhead se lahko posluša le tako na glas, da začne iz ušes kapljati kri in se ti začne vrteti pred očmi. Klasike so deževale ena za drugo, Lemmy, Phil in Mikkey so ase za šalo stresali iz rokavov. Inštrumentalno je trio v vrhunski formi - Phil Campbell je mogočne riffe in sapojemajoče solaže streljal s peresno lahkoto, Mikkey Dee pa upravičuje Lemmyjeve besede »the best drummer in the world.« Celoten koncert se izza visoko dvignjene baterije sliši le topovsko bobnenje izvrstnega Mikkeya, vidi pa le plapolanje njegovega blond lasišče in zaradi hitrosti zamegljene gibe rok. Ker fantje niso več v rosnih letih se kakšnih blaznih odrskih vragolij od njih seveda ne pričakuje, a trio iz sebe izžareva pravo rock 'n roll energijo pa čeprav bolj stoično stojijo globoko potisnjeni v oder. Ikona Lemmy že samo s svojo pojavo, šerifovskim klobukom in brezhibno urejenimi škornji, vzbuja strahospoštovanje z odlično izvedbo dobrega izbora skladb pa je še enkrat več upravičil ime enega najbolj spoštovanih in vplivnih glasbenikov vseh časov. Drugače niti ne gre ob človeku, ki je napisal najbolj metal in najbolj kul vrstice besedil sploh: "If you squeeze my lizard/I'll put my snake on you", ki smo jih slišali med večno Killed By Death. Seveda gre pri tem striktno za Lemmyjeva herpetološka nagnjenja. Kljub svojemu statusu pa je tudi Lemmy le človek in bo ne letošnji božični večer dopolnil več kot častitljivih 67 let. Pri tej starosti večina že dva metra pod zemljo na vrh poriva marjetice, Lemmy pa s svojo neustavljivo mašinerijo brezkompromisno maršira naprej. Kilometrini, ki jo bodo dosegli redki gre tako pač pripisati občasno nerazumljivo zamomljane nagovore in hropenje med komadi, a Lemmy se je tokrat držal solidno in je brez večjih težav odgrmel tudi zaključni bombni napad z Overkill. Tudi obisk je presenetil, saj je na mrzel ponedeljkov večer skupino pričakal dobro razpoložena in skoraj napolnjena Hala Tivoli. Ja, lahko bi kritiziral kratkost nastopa, saj so oder zapustili že po uri in četrt, z vsemi solo točkami vred, a nima smisla, saj so Motörhead potrdili, da so največji med največjimi in da so bend, ki ga spoštujejo vsi – rockerji, metalci, bikerji, punkerji. Če parafraziram velike, modre besede Chazza iz filma Airheads - Lemmy JE Bog!
P.S.: Glede na praznični čas bi za hec za konec lahko odigrali le še najboljšo božično priredbo vseh časov, Run Rudolph Run, hehe.
na vrh