Ljubljanska zasedba Sweet Sorrow je ena najdlje neprekinjeno delujočih metal bendov na slovenskih tleh, ki je v šestnajstih letih obstoja izdala štiri dolgometražne ploščke, bila (so)organizator največje slovenske metal turneje Negligent Sorrow z domačimi prvaki thrasha Negligence ter kljub res številnim menjavam članov (ki naj bi jih po legendi pojedel nekdanji basist Ragnar Belial Us) uspela ostati aktivna in dejavna. Pred tremi leti so Sweet Sorrow izdali še aktualno ploščo 1000th Millennium, ki je na trenutke resda nekoliko preveč vlekla na Amon Amarth, tudi zaradi oguljene vikinške tematike, a je bila hkrati najbolj ambiciozen in odlično izvršen projekt skupine do… Do sobotnega koncerta s katerim so Sweet Sorrow v družbi številnih gostov (in žal premalo številne publike) obeležili 16 let delovanja in odigrali dvoinpolurni maratonski prelet svoje diskografije.
Ob tako ambiciozno zastavljenem projektu je seveda toliko več prostora za nepredvidene škrate, ki so tudi tokrat prilezli iz Nifelheim. Najprej jo je Sweet Sorrow zagodlo junijsko aprilsko vreme in zaradi obilnih padavin so bili fantje koncert primorani iz zunanjega dvorišča prestaviti v notranjost Gale hale. Prvotni načrt je nekoliko pokvarilo še zaradi bolezni odpovedano gostovanje prvotnega vokalista Sebastjana Preglja, a zdelo se je, kot da je fante teh nekaj neprijetnih malenkosti le še bolj podžgalo. Sweet Sorrow so v aktualni, trdno zasidrani postavi Marko Košmrlj (vokal, kitara), Peter »Rope« Gale (bobni), Peter Carič (kitara) in Miha »Obleey« Oblišar na odru zagrmeli z rušilno Metamorphosis z aktualnega albuma. In, ko mislim zagrmeli, mislim zagrmeli – tokrat je zvok v Gali hali resnično zvenel tako kot mora zveneti metal koncert – mogočno, rušilno, razločno, jasno in predvsem glasno! Mare se je iz nerodnih in sramežljivih začetkov preobrazil (Metamorphosis, hehe) v suverenega in odličnega frontmena z globoko kruljačino, povrh tega pa skrbi še za trdno kitarsko ritem podlago. Brez melodičnih riffov Petra Cariča Sweet Sorrow ti ne bi bili to kar so, prav tako pa ne brez topovskih salv izza Ropetove baterije ter globokih bas linij odrskega ventilatorja Obleeya. Prvo (pričakovano) presenečenje smo dočakali po trojčku z 1000th Millennium, ko je na oder prihrumel Valentin »Bufo« Bufolin, ki je v Sweet Sorrow rohnel med leti 2003 in 2006 ter s skupino posnel album Northland. Valentina je na oder priklicalo glasno skandiranje »Bufo, Bufo!«, njegov prihod na oder pa je Mare pospremil z besedami, da je še vedno rahlo nor. In res, Bufo je po večletni odsotnosti dokazal, da še vedno obvlada oder in publiko, poleg tega pa je pokazal odlično vokalno formo in kondicijo, saj je s Sweet Sorrow odkrulil več kot polovico seta, poleg komadov z Northlanda pa je prevzel še Sebastijanovo vlogo in nas popeljal na On Life and Death ter s klasiko The Solitary Reaper še na prvenec Breaking the Silence. Škoda, da fantje niso po prvencu popraskali še s kakšnim komadom več, a šibke setliste bendu nikakor ne gre očitati! Izkupiček dveh ur in pol agresivnega in hkrati melodičnega death metala je bil namreč sledeč: 31 odigranih komadov, v celoti odigrani plošči 1000th Millennium in Northland, bogat izbor s plošče On Life and Death, klasika s prvenca, singel I Am Pain ter skladbi Do pekla (posneta za prvo slovensko metal kompilacijo Slovenian Metal Vol. 1) in Apparition (ki uradni ni bila izdana še nikoli, če se ne motim). Poleg vsega tega pa je potrebno prišteti še fantastične predstave vseh gostujočih prijateljev skupine, ki so v šestnajstih letih delovanje Sweet Sorrow tako ali drugače bili del zgodbe benda. Bufo je z brutalnimi vokali in suvereno izvedenimi čistimi vokalnimi linijami ter karizmo pravega frontmena publiko zlahka držal v šahu, nič slabše pa se seveda niso obnesli inštrumentalni bojevniki – Blaž »Ramious« Lončar (kitara; z bendom posnel 1000th Millennium), Luka »Lux« Žnideršič (kitara; Brezno, Sagaris), Aljoša »Vrolok« Hrastar (kitara; Necrotic), Jan »Jey« Švigelj (kitara; Negligence), Rok Marolt (ki ga je bilo lepo zopet slišati v brutalnejši izvedbi, saj v Broken Arrow sicer drgne romantične in nežnejše kitarske linije) ter Gorazd Maček (bas; Scaffold). Piko na i je dodal Alex Škofljanec z odlično vokalno izvedbo, za verjetno najbolj bolan moment koncerta pa poskrbel kar bobnar Rope, ki je živalsko odkrulil I Am Pain. Tudi znotraj današnje četverke Sweet Sorrow so si večkrat izmenjali inštrumente in dokazali, da so tudi sposobni multiinštrumentalisti – Rope je tako nekajkrat bobnarske palčke zamenjal za kitarske strune, na njegov stolček pa se je medtem spretno usedel Mare. Tokrat so najboljše trenutke seveda predstavljali izleti na album On Life and Death s katerega na koncertih Sweet Sorrow zadnjih nekaj let ni bilo slišati prav ničesar. Čudovito je bilo tako z vratom konkretno potelovaditi med klasikami On the Death of Anne Bronte, predvsem pa med himnama Ko bom mrtev in Sanjam, med katerima je zavoljo brezkompromisno profesionalne predstave, nekaj prisotnih doživelo pristen občutek nostalgije.
Bend v skoraj triurnem šovu ni pokazal niti kančka utrujenosti ali upada motivacije, izvedba novega in klasičnega materiala je bil ves čas na vrhunski ravni, izjemno lepo gesto pa so bendu pokazali mnogi gosti, ki so svojo nalogo opravili brezhibno. Žal pa tega ni mogoče reči za publiko, ki je že po polovici seta kazala večjo utrujenosti kot bend, ki je za nas švical na odru. Resnično je škoda, da si bend za tako dobro izveden projekt, ki se je pripravljal tri mesece ni prislužil vsaj konkretno stoglave publike, ki bi Sweet Sorrow za garaških šestnajst let naklonila vsaj pošten in iskren aplavz. A Sweet Sorrow k sreči to ni ustavilo in po tridesetih odigrani komadih so za konec na odru zbrali vse goste (oder se je zašibil pod težo dvanajstih predstavnikov slovenske metal scene!) in praznovanje zaključili s sporočilno izvedbo U2 klasike Sunday Bloody Sunday. S tekočo organizacijo (ki je na primer vsebovala tudi degustacijo domačih alkoholnih zvarkov na Sweet Sorrow merchandiseu!), odličnim ozvočenjem, prijateljskim vzdušjem vseh na odru in maratonsko setlisto so Sweet Sorrow dokazali, da niso kar tako eni vidnejših predstavnikov domače metal scene. Sweet Sorrow: vse najboljše in se vidimo na 32ki!?
na vrh