Newyorška zasedba The Slackers, ki je nastala leta 1991, že več kot šestnajst let streže z mešanjem skaja, reggaeja, soula, swinga, jazza, punka in rocka. Slovensko publiko so prvič zabavali v klubu K4, nekaj let kasneje so nastopili na Trnfestu. V petek, 29. februarja, so se v sklopu evropske turneje, na kateri predstavljalo svoj zadnji studijski izdelek "The Boss Harmony Sessions" (2007) ponovno vrnili v Slovenijo. Le da so si tokrat za prizorišče zločina izbrali Gala Halo v ljubljanskem Metelkova mestu.
Dejstvo, da je bil koncert razprodan, me ni presenetilo. Presenečena sem bila nad gnečo, ki je bila ob okencih za prodajo kart, čeprav le-teh v redni prodaji ni bilo več moč kupiti. Nekaj srečnežev je dobilo tiste karte, ki so bile rezervirane, a do enaindvajsete ure in trideset minut niso bile dvignjene.
Koncert je bil napovedan za enaindvajseto uro in petinštirideset minut. Ko sem nekaj minut prej stopila v Gala Halo, je bila ta skoraj popolnoma prazna. Tam je bilo le okoli deset, petnajst ljudi, ki so pridno pili svoje pivo. Minute so minevale, Hala se je počasi, a vztrajno polnila. Ob dvaindvajseti uri in štirideset minut, ko je bila že skoraj nabito polna, so Slackersi končno prišli na oder in naznanili, da je tokratni večer sestavljen iz dveh delov, med katerima bodo imeli petnajstminutni odmor. Gospodje so koncert začeli s komadom "2 Face" z aktualnega zadnjega ploščka. Migajoča množica (razen prve vrste, ki je bolj ali manj stala kot kip) ga je zapela z bendom, kar je presenetilo tudi Slackerse same, saj se jim je samodejno risal nasmeh na obrazih. Tudi komad "Feed My Girl" je naletel na tak odziv, kar je dalo bendu še dodatno spodbudo. Nanizali so tako malce starejše kot novejše komade, med njimi pa sta predvsem Vic Ruggiero (vokal, orgle) in Glen Pine (vokal, pozavna) koketirala s ženskim delom publike. Ni kaj, definitivno imata svoj šarm.
Po skoraj ducat odigranih komadih je od benda (in publike) kar teklo, saj je bila vročina v Gala Hali neznosna (sicer pa je tudi v ostalih podobnih lokalih s slabim prezračevanjem tako). The Slackers so žejo gasili z vodo, publika s "tekočim zlatom" - pivom. Prvi del druženja so gospodje zaključili s komadom "Cupid". Sledil je kratek odmor, med katerim se je šlo večino zbranih na koncertu ohladit na svež zrak, Slackersi pa nabrat novih moči za drugi del koncerta.
V dvajsetih minutah, toliko je namreč trajal odmor, so si gospodje očitno premislili in tudi sami iz vode preklopili na pivo. Koncert se je ob triindvajseti uri in tridesete minut nadaljeval s komadom "Wanted Man" in takoj je bilo moč začutiti neko čisto drugačno energijo, ki v prvem delu koncerta ni bila prisotna. Tudi kipi v prvi vrsti so oživeli. Vic in Glen sta nadaljevala s svojim koketiranjem, vzajemno s tem pa se je (končno) razvila tista prava klima in poplesavala je cela Hala. "The Fried Chicken Song", trojni "W" - "What Went Wrong", "Sauron", "Easy" in "Rider" so bili komadi, ki so jih zaigrali v drugem delu večera. Med enim od teh so Vicu ponudili pelinkovec. Ker mu je bila to neznana pijača, je publiko vprašal "What the fuck is pelinkovik?" (prevod mislim, da ni potreben) in ker je ostal brez odgovora, ga je poskusil. Brez, da bi rekel "Mmmm, but it is good for my stomach!" (Mmmm, dober je za moj želodec), se je videlo, da mu je všeč. Vendar ga nihče drug iz benda ni želel poskusiti, vrnili so mu le skromen nasmešek.
Slackersi so nanizali še nekaj komadov, kot zadnjega so zaigrali "Have The Time", nato pa so se na hitro poslovili, kar je dalo zbrani množici vedeti, da se bodo slej ko prej vrnili nazaj na oder. Po približno treh minutah in vpijajočo publiko "We want more", so se gospodje res vrnili ter zaigrali še nekaj komadov, med katerimi je bila tudi priredba zimzelene pesmi "Ain't No Sunshine" Billa Whitersa. Da bi se večer še bolj vtisnil v spomin, sta se Glen in saksofonist David Hillyard s svojima inštrumentoma pomešala med publiko in tam komad odigrala do konca. Okoli pol ene ure se je koncert zaključil. Nekateri člani benda so se kmalu pojavili v Hali, kjer so poklepetali s feni, dali kakšen avtogram, spili pivo.
Prvi del koncerta je bil resda malce bolj klavrn, ni bilo moč čutiti neke posebne energije. K takemu občutku je svoje delež pristavila prva vrsta, v kateri je običajno največja norija. Vendar se je to že takoj po odmoru oz. v drugem delu popravilo. Ne morem pa mimo dejstva, da je sredi koncerta, ko se je vse zdelo popolno, na oder priletela pločevinka piva. Ne vem, kaj se je pletlo po glavi tistemu gospodiču, ki je to storil (gospodiču zato, ker dvomim, da je to storilo kakšno dekle), vendar je izpadlo neznansko grdo, kar se je dalo razbrati tudi iz Glenovega začudenega obraza, saj bi ta pločevinka kmalu priletela v njega.
Ne glede na vse - The Slackers so ta večer iz sebe iztisnili maksimalno, še tiste zadnje drobne atome moči in naredili petkov večer poseben. Razlog, da se na naslednjem koncertu spet vidimo.
besedilo in fotografije: Lea Lesar
na vrh